Z dvigom minimalne slovenske plače se obeta tudi dvig najnižje urne postavke za študentsko delo. Tako kot se je to zgodilo v letu 2021, se pričakuje tudi dvig v letu 2022. Trenutno najnižja študentska urna postavka znaša 5,89 € bruto oziroma 4,98 € neto. Koliko bo znašala nova študentska urna postavka v letu 2022?
Dvig urne postavke za študentsko delo v letu 2022
V uradnem listu je bila objavljena nova višina minimalne plače v Sloveniji. Ta znaša 1.074,43 evra od prvega januarja dalje. Zaradi usklajevanje s tem se bosta zvišali tudi pokojnina in študentska postavka. Prav slednja je tista, ki zanima nas. 4,9-odstotni dvig minimalne bruto plače naj bi bil vpeljan zaradi negotovosti trga dela in gospodarstva. Tako bo dvignjena tudi minimalna urna postavka za študentsko delo. Trenutno znaša 5,89 evrov bruto in 4,98 evre neto. In kaj o tem pravi uradni list?
Koliko bo znašala nova študentska postavka?
Študent ali dijak bo za opravljeno uro dela plačan najmanj 6,17 € bruto. Tako bo neto urna postavka 5,21 €.
Kdaj točno se bo to zgodilo, te bomo tudi obvestili, ko bo vse skupaj🥳 postalo uradno.
Avtorica Tanja Stupar Trifunović je poetično spisala svoj roman Ure v materini sobi, ki se tudi v prevodu Dušana Šarotarja bolj kot roman bere kot poezija. In ko govorimo o svojih mamah, je poetičnost na prvem mestu. Brisanje preteklosti, ki bi ji želeli ubežati in prihodnost, ki je vse bližje in prinaša že poznano. Knjiga Ure v materini sobi ni lahko branje, je odsev marsikaterega bralca in bralke.
Ure v materini sobi so poetično pisanje
Da bo založba Goga prevedla roman, ki je dobitnik Evropske unije za književnost, je prišlo na ušesa marsikateremu bralcu v Sloveniji. Prevoda se je lotil Dušan Šarotar, ki je najbolj poznan po delih Nočitev z zajtrkom, Biljard v Dobrayu in Panorama: pripoved o poteku dogodkov ter marsičemu drugemu. Med drugim prav po nekaterih prevodih in ko se včasih zdi, da je tako enostavno prevajati iz jezikov bivše Jugoslavije, ki so našemu tako podobni, se še kako motimo. Prevodu je uspelo obdržati poetičnost izvornika in hvala bogu, da je temu tako. Saj ne, da smo dvomili, a k sreči ni prišlo do težav. Ure v materini sobi so prav toliko Satovi u majčini sobi, kot to velja, če bi le to obrnili.
Preteklost je mogoče razumeti šele, ko jo je mogoče tudi doživeti. Tako vsaj misli pripovedovalka, ki se v želji, da bi za trenutek ušla težavni sedanjosti in lažje napisala svojo zgodbo, vrne v materino hišo. Ure v materini sobi odštevajo čas med sedanjostjo in preteklostjo, da hči spregovori z glasom matere ter v njeni zgodbi prepoznava odsev svoje. Meja med njima se zabriše, pripovedni glas pa po koščkih sestavlja zgodbo o ženskah, soočenih s težkimi življenjskimi odločitvami v družbi in prostoru, kjer preživetje ni bilo vedno lahko. Pripovedovalka se zatakne med dvema življenjema in dvema državama, med spominom in zgodovino ter med dvema nedokončanima knjigama. Dvojnost, ki jo trga narazen, skriva pod družbeno sprejemljivo masko. Pisanje in literatura postaneta edino pribežališče, kjer lahko razdvojeni jaz postane eno.
Tanja Stupar Trifunović: Ure v materini sobi, prevedel Dušan Šarotar, založba Goga, 218 strani.
Brati roman Ure v materini sobi ni enostavno, saj gre za celovito prepletanje dveh ali več zgodb ter misli. Morda si bo tu vsak posamezni bralec mislil svoje o takem načinu, a nekaj mističnega je v vsem tem prepletanju. »Hči spregovori z materinim glasom,« je bilo zapisano v nekem opisu knjige in kako res je. Saj to je želja vsake mame, četudi potiho, kajne? Da ne bo postala ista kot mama? Kaj pa vem, morda je želja nekaj drugega, a vseeno zavita v toliko skrivnostnosti, da nam moškim ni jasna. Marsikaj nam ni, a Ure v materini sobi mi je bila jasna knjiga. Vsekakor ni direktna in ne prinaša vsega na pladnju. Preteklost se odvija skladno s sedanjostjo in nam iz lista v list slika celostno sliko zgodbe.
Še kako vredno bralnega časa
Kljub poetičnosti, ki je včasih enostavno izražena in se bere skoraj kot pesem, se zaradi prepletanja misli in zgodb zlahka zmedemo. Branje mora biti podrobno in natančno, treba ga je dihati in živeti. Bolj kot narazen trga like v knjigi, bolj je nam jasno, kaj se sporoča z njo. Razdvojenost pisanja, likov, matere in hčere se pri koncu zlije v eno. Postane celota. Ure v materini sobi je tako ena bolj poetičnih knjig, ki jih boš prebral in predlagam, da jo prebereš. Morda boš razumel mamo, kot sin ali pa kot hči.
Čeprav mnogih ličil ne porabiš hitro, se jih ne splača varčevati. Tudi ličila se pokvarijo in lahko ob uporabi povzročijo težave na koži. Poleg tega po določenem času delujejo slabše.
Starejša ličila niso higienična in slabše delujejo
Ko se ličila starajo, njihova kemična struktura razpada. To pomeni, da slabše opravljajo svojo nalogo, npr. pudri niso več dobro prekrivni.
Ko začnejo razpadati konzervansi, se lahko tudi namnožijo bakterije. Konzervansi lahko začnejo razpadati tudi pred odprtjem, zato ni najbolj priporočljivo delati zalog ličil.
Pretekla ličila povzročajo težave na koži
V ličilih se nabirajo bakterije. Še posebno v tistih, ki jih uporabljaš s prsti. Stara ličila lahko zato povzročijo nezaželene reakcije na koži, kot so izpuščaji, nečistoče ali celo infekcije.
Še posebno nevarni so izdelki za oči, saj jih nanašaš na zelo občutljivo kožo. Pride lahko do oteklin, rdečice ali infekcije oči.
Priporočljivi roki uporabe
Na embalaži mnogih ličil ni zapisan rok porabe, večkrat je označeno, koliko časa je produkt primeren za uporabo po odprtju. Primer: simbol posodice z zapisom 12M pomeni, da je izdelek uporaben 12 mesecev.
Za vse produkte velja splošno pravilo, koliko časa so lahko odprti. Bolj vlažen kot je produkt in bliže očem se uporablja, krajša je njegova življenjska doba.
Suhi pudri, rdečila in produkti za ustnice zdržijo dve leti. Tekoči puder in korektor sta lahko odprta do enega leta, senčila za oči do pol leta, maskara in eyeliner pa tri mesece.
Kako lahko podaljšaš življenjsko dobo ličil?
Pomembno je, kje jih shranjuješ. Čeprav je kopalnica priročno mesto za lepotne produkte, vlažnost in toplota slabo vplivata nanje. Vlažna para iz tušev lahko povzroči nastanek plesni.
Ličila lahko do določene mere tudi očistiš in razkužiš. Pomembno je, da redno čistiš čopiče. Senčila za oči in pudre lahko pošpricaš s čistilnim alkoholom. Produkte, kot so šminke, lahko pomočiš v alkohol in odrežeš vrhnji del.
Odločilni znaki: kdaj zavreči ličilo
Če ima produkt slabši vonj, kot včasih, ga zavrzi.
Čas je, da vržeš stran tekoča ličila, ki se jim je spremenila barva.
Ličilo se je preteklo tudi, če se je posušilo, če se ločuje od embalaže, če je spremenilo teksturo ali če se je na vrhu ustvarila drugačna plast.
Čas je za novo maskaro, če je postala grudičasta ali če se lušči iz trepalnic.
Čokolada je najbolj priljubljena slaščica na svetu. Obožujejo jo tako otroci kot starši, ščiti nas pred morakvarji iz Harry Potterja, že Olmeki pa so plodove kakavovca uporabljali v verskih obredih. Najstarejša dokazana uporaba kakavovih semen je bil grenak, vendar aromatičen kuhan napitek z dodatkom feferonov, za katerega so domačini Južne Amerike verjeli, da ima čarobne moči.
Ko je čokolada dosegla Evropo, je bila namenjena zgolj najvišjim slojem, ki so kakavova zrna mešali s sladkorjem, mlekom in vanilijo. Kakšnih 100 let pozneje so lahko čokolado okusili tudi ljudje brez modre krvi. Portugalska je ustvarila prvo veliko trgovsko povezavo s čokolade iz Južne Amerike v Evropo na račun zasužnjevanja domačinov in Afričanov. Od takrat povpraševanje po čokoladi le še raste, nastala so podjetja Nestle, Mars, Ferrero, Lindt, nasadi kakavovca so se razširili po celotnem ekvatorialnem pasu, z njimi pa tudi izkoriščanje delavcev na plantažah in uničevanje gozdov.
60 % svetovne porabe čokolade gre pripisati Zahodni Evropi. V Zahodni Evropi se tudi zavrže največ čokolade – 18 000 ton letno samo v Združenem kraljestvu. Vedno več čokolade pa zahtevajo tudi druge države, kot na primer Kitajska.
Večina nasadov kakavovca se nahaja v Zahodni Afriki, kjer se intenzivno krčijo gozdovi za zadoščenje naraščajočemu povpraševanju. Preskrbovalne verige so dolge in transport dodatno obremenjuje okolje.
Kakavovec smo ljudje razširili iz po celem ekvatorialnem pasu.
Nevarnosti pridelave čokolade
Voda
1 kilogram čokolade porabi okoli 10.000 litrov vode. Za primerjavo, kilogram svinjine potrebuje 5.889 litrov, kilogram paradižnika pa le 214 litrov. Številka se le še veča, če upoštevamo palmino olje, ki se ga dodaja v Nutello, mleko in sladkor v Milki ali vse ostale sestavine dobre čokoladne torte. Vode na Zemlji sicer zato ni nič manj, kot je je bilo nekoč, vendar tolikšna poraba spodbudi tekmo zanjo, njeno trženje, celo privatiziranje, kot si prizadeva Nestle.
Krčenje gozdov
Danes že vsi vemo, kako velik problem je deforestacija. Gozdovi so pljuča našega planeta, ki ohranjajo relativno prijetno podnebje, čistijo zrak in nam dobesedno omogočajo dihati. Največji krivci za krčenje gozdov so polja soje, koruze in pašniki za govedo, vendar se hitro širijo tudi plantaže kakavovca. Ker ga pridelujejo na območjih s slabo razvitim kmetijstvom, je pridelava neučinkovita in zahteva večje površine. Poleg tega je drevo kakavovca občutljivo na temperaturne spremembe, huda deževja in suše, ki so z okoljskimi spremembami vse pogostejše.
Podjetje Mars je sicer mapiralo genom kakavovca in ustvarja rastline, ki so 2 do 3-krat bolj donosne in bolj odporne, vendar do zdaj svojega superkakavovca še niso delili z obubožanimi kmeti Zahodne Afrike.
vir: foodnavigator.com
Otroško delo
Čokolada je bila skozi zgodovino povezana s suženjstvom in tudi danes je le malo drugače. Ko so vprašali podjetja Mars, Nestle in Hershey, ali lahko zagotovijo, da pri pridelavi zrn, ki jih uporabljajo, ne prihaja do nelegalnih in izkoriščevalskih oblik dela, nobena tega ni mogla garantirati niti za polovico svojih oskrbovalcev. Transportne verige so pač dolge in nadzor zapleten. Pomanjkljiva zakonodaja v afriških državah izvoznicah situacijo le še poslabša. Na Slonokoščeni obali so znani primeri trgovanja z ljudmi. Neka ameriška raziskava je razkrila, da na plantažah Zahodne Afrike dela 2 milijona otrok, starih med 5 in 16 let. Šole seveda ne morejo obiskovati, veliko pa jih tudi pozneje ostane v slabih delovnih pogojih in ob mizerni plači.
Kako pa ti interpretiraš ta zapis? (vir: dribble. Stefka Ilieva)
A vse ni tako črno
Težko bi se bilo odpovedati čokoladi. A namesto mlečnih čokolad si raje privošči temno, ki je bolj zdrava (temna čokolada ima v primernih količinah pravzaprav veliko dobrih učinkov na naše telo), sicer dražja, a delavci na plantažah zanjo zaslužijo več, saj je vsebnost kakavovih zrn v njej višja in boljše kvalitete. V zadnjem času se pojavlja tudi veliko iniciativ za trajnostno gojenje kakavovca, kot so UTZ, Fairtrade, Rainforest Alliance in Organic. Proizvajalci znamk, ki se zavzemajo za manj izkoriščevalsko pridelavo čokolade, nikoli ne pozabijo na embalažo odtisniti značke »naravi prijazno«. Tako jih v trgovinah še posebej lahko najdeš.
Tony's Chocolonely je le ena izmed znamk, ki jih najdeš tudi na slovenskih policah.
Ceniš dober spanec in se zavedaš, da je spanec temelj tvojega zdravja in še kako pripomore pri učenju, pomnjenju podatkov in razumevanju študijske snovi? Hkrati pa se kar bojiš, kako bo izgledalo tvoje življenje, ko se boš enkrat zaposlil, ker boš najverjetneje moral zjutraj bolj zgodaj vstajati, kot si navajen sedaj?
Če kdo, potem te razumejo zaposleni podjetja Maremico d.o.o. – vsi po vrsti veliki zaspanci. Kako ne, če njihovo delo v večini poteka v njihovem spalnem centru. Če ga boš kdaj obiskal, ne bodi presenečen, če boš imel, ne glede na del dneva, občutek, da je jutro. In prav v tem trenutku iščejo študentske okrepitve (delovno mesto asistent/-ke v prodaji).
Presenetil te bo vonj sveže kuhane kave (ki jo imajo zaposleni na voljo brezplačno in to kadar koli. Kavo skuhajo celo za svoje stranke). Prav tako bo pred tabo razstavljena moderna BoxSpring postelja, izdelana ročno s strani mojstrov v njihovi delavnici nedaleč stran.
Nasmejani zaposleni, obuti v copatke, si bodo vzeli čas zate in prijetno pokramljali. V očeh jim bo pisalo, da so naspani in niti približno ne živijo v stresu. Tam čas kar malo obstane, strahu pred izgorelostjo enostavno ne poznajo.
Podjetje Maremico je inovativno in prodorno. Tako so na primer njihove vzmetnice Leticia narejene s pomočjo meritve s tako imenovano Smart Bed in izdelane za vsakega posameznika posebej. Njihova oblazinjena postelja BoxSpring je sanjski kos vsakega notranjega oblikovalca ali arhitekta.
In zaupa jim že več kot 25.000 Slovencev, med njimi marsikateri znani Slovenec. Njihovo mnenje o BoxSpring postelji je zavidanja vredno za marsikatero drugo podjetje.
Če se ti zdi, da je delo zaposlenih Maremico d.o.o. enostavno sanjsko, preizkusi svojo srečo in se prijavi na študentsko delo asistenta/-ke v prodaji, ki ga imajo trenutno odprtega. Z malo sreče boš tudi ti lahko užival v dvižni mizi z dvema ekranoma, preizkušanju udobnosti postelj, pohajkovanju po pisarnah v copatkih, kuhanju kave in jutranjih smutijih (če se ti bo uspelo zbuditi zjutraj) in fleksibilnem urniku, ki ti bo omogočal študij, obiskovanje predavanj in izpitov ter dovolj časa še za vse druge študijske obveznosti in aktivnosti. Več informacij lahko najdeš na: https://www.maremico.si/zaposlitev/.
Ekipa znanstvenikov pod vodstvom Britancev bo z uporabo rentgenske tehnologije razkrila 200 let stare skrivnosti otroških mumij iz kapucinskih katakomb v Palermu na severu Sicilije, piše The Guardian.
Dr. Kirsty Squires z univerze v Staffordshiru bo vodila prvi poskus pripovedovanja zgodb nekaterih od 163 otrok, katerih posmrtni ostanki ležijo v hodnikih in kriptah znamenite podzemne grobnice.
Katakombe vsebujejo 1284 mumificiranih in okostenelih teles, kar je največja zbirka mumij v Evropi. Mnogi od tamkajšnjih otrok so zdaj okosteneli, za druge pa je bilo opisano, da so videti, kot da spijo.
Dvoletna preiskava se bo osredotočila na otroke, ki so umrli med letoma 1787 in 1880, sprva pa na 41 trupel, ki so bila shranjena v prilagojeni otroški kapeli.
Identiteta, vzrok smrti in zdravstvena zgodovina otrok niso znani, opisne oznake na njih pa so že zdavnaj zbledele.
Upajo, da bo s primerjavo anatomskih izsledkov z arhivskimi zapisi, vključno z dvema knjigama, ki vsebujeta imena in letnice smrti, mogoče dobiti boljšo sliko o življenju in smrti otrok.
Opravili bodo terensko raziskavo
»Januarja bomo opravili terensko delo,« je dejala Squires. »S seboj bomo vzeli prenosno rentgensko napravo in naredili na stotine posnetkov otrok z različnih zornih kotov. Upamo, da bomo bolje razumeli njihov razvoj, zdravje in identiteto, pri čemer bomo biološke najdbe primerjali z bolj kulturnimi stvarmi: načinom, kako so bili posamezniki mumificirani, in tudi oblačili, ki so jih nosili.«
Katakombe, ki so bile nekoč namenjene le umrlim bratom kapucinskega reda, so postale priljubljena, čeprav grozljiva turistična atrakcija, saj so v vsaki niši in razpoki na ogled trupla. Ohranjeni mrtvi so bili pogosto oblečeni v svoja najlepša oblačila, obiskali pa so jih tudi njihovi sorodniki.
Bratje so se prvič naselili v cerkvi Santa Maria della Pace leta 1534. Za svoje umrle so ustvarili množični grob, ki se je pod oltarjem odpiral kot cisterna, ko pa se je ta napolnil, so umrle shranili v trezor ali kostnico, medtem ko so kopali novo grobnico.
Ko je bilo treba premestiti trupla iz prepolne grobnice, so ugotovili, da je bilo 45 umrlih bratov ekshumiranih naravno mumificiranih in da so bili njihovi obrazi prepoznavni, kar so imeli za božjo uslugo.
Namesto da bi posmrtne ostanke pokopali, so jih razstavili kot relikvije v nišah ob stenah prvega hodnika novega pokopališča. Leta 1787 je bilo objavljeno pismo, v katerem je bilo navedeno, da imajo vsi prebivalci regije, tudi otroci, pravico do posmrtne namestitve v katakombah.
Malo raziskav se je nanašalo na mumije otrok
Skoraj vse dosedanje raziskave so se nanašale na mumije odraslih, razen raziskave Rosalie Lombardo, ki je 6. decembra 1920, teden dni pred svojim drugim rojstnim dnem, umrla zaradi pljučnice.
Dr. Dario Piombino-Mascali, ki pri najnovejšem projektu v katakombah sodeluje s Squiresovo, je pred desetletjem raziskal njeno presenetljivo popolno ohranjenost.
Povedal je: »Veliko mumij je posledica naravne dehidracije. Druge mumije so bile kemično obdelane. Kemično obdelane so običajno bolje ohranjene. Nekatere so odlično ohranjene. Nekatere so res videti kot speči otroci. Sčasoma so potemnele, nekatere pa imajo celo umetne oči, tako da se zdi, da vas gledajo. Videti so kot majhne punčke. Seveda si želite narediti nekaj, da bi jih ohranili in poskrbeli, da se njihove zgodbe pripovedujejo in da dajejo občutek, da so to otroci. Ko imaš v antropologiji opravka z otroki, je to zelo neprijetno«.
Rentgenske posnetke – 14 na mumijo, od glave do pet – bo naredil in pregledal doktor Robert Loynes, upokojeni ortopedski kirurg, ki je pred tem raziskoval staroegipčanske mumije. Piombino-Mascali je dejal, da je bistveno, da je delo na krhkih truplih neinvazivno.
Slike bo narisal umetnik Eduardo Hernandez iz Los Angelesa, ki bo izdelal ilustracije za izobraževalne letake, ki se bodo delili v katakombah in drugod. Projekt je prejel več kot 70.000 funtov podpore britanskega Sveta za raziskovanje umetnosti in humanistike (Arts and Humanities Research Council). Zadnja telesa, ki so bila internirana v katakombah, so umrla v začetku 20. stoletja.
Rahela Vilar je od svojega dvanajstega leta trenirala odbojko, lansko poletje pa se je spoznala z dvigovanjem uteži. Zaljubila se je vanj in od konca avgusta leta 2021 trenira olimpijsko dvigovanje uteži. Osemnajstletnica je predana svojemu športu, ki ga redno trenira. Z nami je spregovorila o njenih začetkih dvigovanja uteži, navdihih in željah za prihodnost.
Kdo je bil tisti, ki te je navdušil za dvigovanje uteži?
Ob koncu šolskega leta sem v začetku julija pričela s treningi pri Mitu Šinkovcu z željo po izboljšanju svoje pripravljenosti na novo sezono odbojkarske sezone. Mito mi je svetoval, da naj grem k trenerju Martinu, ki bi mi pomagal izboljšati odriv in ostale prvine z dvigovanjem uteži. Ob prvem obisku sem dobila palico in nato sem začela trikrat na teden opravljati dveurne treninge z Martinom. Pri koncu avgusta pa sem se odločila za prenehanje treningov odbojke in začetek dvigovanja uteži oziroma popolno predanost le temu športu. Navdušil me je predvsem trener Martin zaradi njegovega odnosa do športa in do mene. Kljub resnemu treniranju vlada sproščeno vzdušje in to je eden izmed preostalih razlogov.
Zakaj si se odločila, da boš dvigovala uteži?
Da bom dvigovala uteži, sem se odločila, ker me je popolnoma povleklo v ta šport. Poleti sem se začela fizično pripravljati in izboljšati z odbojko pri (trenerju) Martinu in to me je tako navdihnilo, da sem pustila treniranje odbojke in se popolnoma posvetila dvigovanju uteži. Je dinamičen šport. Čeprav na prvo žogo ni videti tako, gre za veliko tehnike in razmišljanja, obenem pa ti mora postati že tako domače, da jih moraš znati tudi, ko te kdo zbudi sredi noči. Všeč so mi tudi treningi, kjer si zastavljam cilje in jih želim presegati.
Kaj so na treniranje dvigovanja uteži rekli starši in prijatelji?
Moja starša me zelo podpirata pri odločitvi, ker vesta, da ko se nekaj odločim, se bom tega držala in ne bom obupala tako zlahka. Tudi prijatelji so navdušeni, saj je šport nekaj novega in me vedno sprašujejo o tem in si želijo izvedeti več o tem. Družba sama ni predstavljala težav, saj sem v razredu s samimi športniki in je šport preprosto šport. Samo da se trenira in da v tem uživaš.
Rahela Vilar dokazuje, da je dvigovanje uteži pri puncah le še eden v vrsti športov in ne predstavlja nobenih razlik
Kako si postavljaš cilje pri dvigovanju uteži?
Cilje si postavim na vsakem treningu. Že to, da naredim odličen trening, je izpolnjen cilj, ki me razveseljuje. Potem je tu še cilj glede teže, kako veliko bom dvignila in stisnila pri ponovitvah. To je tudi pokazatelj tega, da sem dobro opravila trening in tako vem, da se bo to poznalo tudi pri napredku in tekmi. Moram pa vseeno paziti, da nisem preveč samokritična in me to ne potre. Treniram od avgusta in vesela sem napredka, ki sem ga imela do sedaj.
Ali se poleg treningov na dvigovanje uteži pripravljaš tudi kako drugače?
Vsako jutro naredim krajši razteg in trideset sklec. Večinoma je to vse, saj me čaka še šola in nato trening. Za pripravljanje na dvigovanje uteži so z mano tudi posnetki dvigovalk uteži, Jasmine Stevens in nekatere italijanske dvigovalke uteži. To me vedno spremlja in če nisem v telovadnici, sem vsaj tako pri športu.
Pred dvigovanjem uteži se je Rahela skoraj šest let aktivno ukvarjalo z odbojko
Kako je videti trening dvigovalke uteži?
Na treninge, ki trajajo približno dve uri, hodim v popoldanskem času. Ogrevanje na veslačih in kolesu. Sledi aktivno in dinamično raztezanje, nato pa sledi ogrevanje s palico. Treningi so variabilni, ker so različne veščine, v katerih tekmuješ. Dnevno se tako treningi spreminjajo. Tudi same vaje so različne, kjer vključuješ motoriko, hitrost in moč. Prav to je dokaz, da dvigovanje uteži sploh ni tako statičen šport in kaže na raven poznavanja samega sebe. Vse je odvisno prav od tega, saj že najmanjša sprememba lahko pomeni hudo napako. Trening je nato v osnovi razdeljen na tehniko, moč in vaje za moč.
Kaj je tisto, česar se najraje spomniš v svoji dosedanji karieri dvigovanja uteži?
Najraje se spomnim svoje prve tekme. Takrat sem trenirala tri mesece. Zjutraj smo prišli na tekmo in nismo imeli pojma, kako bo vse skupaj videti. Trener Martin mi je samo rekel: »saj bo, saj bo.« Ko sem prišla na tistih 3×3 metre, da bom dvignila utež, sem prvi dvig opravila in potem so me vprašali, kaj bo naslednja teža. Povedala sem, da naj bo dva in pol na vsaki strani, namesto, da bi rekla petintrideset in so se vsi začeli smejati. Še nerodno mi ni bilo, saj nisem vedela, kako naj bi pravilno povedala. Bilo mi je smešno in zdaj je to postala dobra šola za naprej. To je eden boljših dogodkov. Nekoč sem zamujala na trening in ko sem končno prišla, sem se lahko samo smejala, saj so me kar dvakrat vrgli iz avtobusa in treninga nisem začela še nekaj časa.
Rahela med dvigovanjem uteži v telovadnici, kjer redno trenira s svojim trenerjem Martinom Janžekovičem
Kdo je tvoj vzornik v tem športu?
To je zagotovo Maltežanka Jasmine Stevens, ki je nastopila na zadnjih olimpijskih igrah v Tokiu. Najbolj mi je pritegnila pozornost s tem, da kaže, kako je lahko dvigovalka uteži tudi ženstvena in gre brez težav s prijateljicami na pijačo. Vseeno pa je predana športu in je tako postala prva Maltežanka, ki je nastopila na olimpijskih igrah kot dvigovalka uteži.
Česa se najbolj veseliš v prihodnosti tega športa in katere cilje si najbolj želiš preseči?
Najbolj se veselim, da bi lahko prišla na tekmo in dvignila svoj maksimum in dobila občutek moči v sebi. Ne le fizične, ampak tiste, da zmoreš in moč ponosa. Vsekakor si želim, da bi prišla na olimpijske igre in za to bom vedno delala.
Štipendije programa Fulbrightza leto 2023 so namenjene vsem udeležencem programa, in sicer slovenskim državljanom za gostovanje v ZDA in ameriškim državljanom za gostovanje v Sloveniji.
Državljani Republike Slovenije (RS) lahko za gostovanje v ZDA pridobijo:
sredstva v višini vrednosti najugodnejše povratne letalske vozovnice za ekonomski razred od RS oziroma izjemoma drugega bližnjega letališča do ustreznega letališča v ZDA glede na lokacijo gostujoče ustanove;
štipendijo v višini, kot jo določi pristojni organ v ZDA, če ta štipendije ne krije;
državljani ZDA lahko za gostovanje v RS pridobijo sredstva v višini stroškov obveznega zdravstvenega zavarovanja v RS za vsak mesec gostovanja in štipendijo za vsak mesec gostovanja v bruto višini: 850,00 evrov, če gostujejo kot študenti ali 1050,00 evrov, če gostujejo kot raziskovalci.
Vrednost razpisa je 130.000,00 evrov.
Rok prijave je do porabe sredstev oziroma najkasneje do vključno 27. 9. 2024. Prijave morajo biti predložene Javnemu štipendijskemu, razvojnemu, invalidskemu in preživninskemu skladu Republike Slovenije, Dunajska 20, 1000 Ljubljana, s pripisom »Fulbright 2023 – 318. JR«.
»No palm oil« je fraza, ki jo pogosto opazimo na embalaži živil. A kaj točno je palmino olje zagrešilo, da si je prislužilo tako negativen sloves? So živila brez palminega olja bolj zdrava, okolju prijaznejša? Spodaj si preberi nekaj dejstev o tem nepriljubljenem rastlinskem olju.
Kje vse najdemo palmino olje?
Palmino olje najdemo praktično povsod: v čokoladi, pici, slaščicah, šamponu, zobni pasti in celo v črnilu za tisk časopisov. Približno polovica vseh pakiranih produktov v supermarketihvsebuje palmino olje, najdemo pa ga tudi v živalski krmi in v vlogi biogoriva. Kljub številnim kampanjam, ki bojkotirajo njegovo uporabo, gre za rastlinsko olje, ki ga po svetu porabimo največ.
Zakaj je palmino olje problematično?
Pridelava palminega olja je bila in je še vedno poglavitni krivec za krčenje nekaterih najbolj raznovrstnih gozdov po svetu, kjer domujejo ogrožene vrste. Pridobivanje palminega olja po poročanjih Svetovne zveze za varstvo narave ogroža skoraj 200 vrst, med drugim orangutane, tigre in afriške gozdne slone. Proces je povezan z izpusti milijonov ton toplogrednih plinov v atmosfero, kar prispeva h klimatskim spremembam. Poleg tega je pri proizvodnji še vedno prisotno izkoriščanje delavcev in otroško delo.
Torej bodo morali v prihodnost vsi izdelki ustrezati kriteriju »no palm oil«?
Čeprav je na prvi pogled najbolj očiten odgovor na omenjene probleme prenehanje uporabe palminega olja, to ni prava rešitev. Ker je pridelava palminega olja tako učinkovita, bi zamenjava z drugimi rastlinskimi olji lahko povzročila še več škode, saj bi bilo potrebnih več obdelovalnih površin. Za pridelavo enake količine olja iz drugih rastlin (na primer iz soje, kokosa ali sončnic) bi potrebovali med 4 in 10-krat večjo površino. Dodaten problem je, da se mnogo kmetov preživlja s pridelavo palminega olja.
Kaj je potem prava rešitev?
Celo osovraženo palmino olje je lahko pridelano na trajnosten način, vprašanje pa je, ali se bodo podjetja, vlade in nenazadnje mi, potrošniki, vedli odgovorno in izbrali nekoliko dražje proizvode. Leta 2004 je bila ustanovljena organizacija RSPO (angleško The Roundtable on SustainablePalm Oil), ki s svojimi standardi proizvodnje skrbi za certificiranje izdelkov, ki vsebujejo le trajnostno pridelano palmino olje. V letu 2020 je več kot 20 odstotkov olja prejelo certifikat, a le polovica dovolj kupcev, ki so bili pripravljeni zanj odšteti več denarja.
Na novo odkrita lobanja velikanskega ihtiozavra, ki v dolžino meri kar dva metra, je posvetila novo luč na marinsko paleontologijo. Oceani v časih dinozavrov so prav tako skrivali svoje velikane in lobanja, ki je bila odkrita, prikazuje novo vrsto ihtiozavra. Pomagala bo razumeti, kako se je razvijalo življenje pod morsko gladino, predvsem današnjih kitov in delfinov, da so lahko postali največje živali na svetu. Pred njimi so bili to namreč dinozavri.
Največji ihtiozaver vseh časov najden v ZDA
Dinozavri so bili velikani, ki so vladali Zemlji. Slednjo poved pogosto povzamemo preveč dobesedno in nikoli ne pogledamo pod morsko gladino, ki je skrivala svoja velikanska bitja. Morski plazilci, ki vsekakor niso bili dinozavri, a jih splošno radi uvrščemo mednje, ker so živeli v dokaj istem času. Med njimi so bili prav ihtiozavri tisti, ki so vladali oceanom v celotnem obdobju, ko so na kopnem vladali dinozavri.
»Ihtiozavri so se razvili iz do zdaj še neznanih kopenskih plazilcev in so tudi sami vdihovali zrak,« je povedal glavni avtor študije Dr. Martin Sander, paleontolog na Univerzi Bonn in raziskovalec muzeja narodne zgodovine v Los Angelesu. »Skozi ugotovitve najdb iz južne Anglije in Nemčije v zadnjih dveh stoletjih, so bili ti morski zavridi prvi veliki plazilci, ki jih je svet spoznal. Dolgo preden smo našli dinozavre,« je dodal k pomenu morskih živali v svetu paleontologije.
Lobanja najdenega ihtiozavra v dolžino meri kar dva metra
Najstarejše odkritje velikanov zemlje
Izkopan iz sklane enote imenovane Fossil Hill v gorovju Augusta sredi Nevade, je ihtiozaver obstal z lobanjo, sprednjo plavutjo, ramenom in hrbtenico. Živel je v obdobju pred 247-237 milijoni let in tako predstavlja največjega najdenega ihtiozavra, ki je obenem tudi med najstarejšimi. S 17 metri dolžine je bil enako velik kot kit glavač in je največja odkrita žival iz tistega obdobja, tako na kopnem kot v morju. Kolikor vemo je bil tudi prvo veliko bitje, ki je naseljevalo naš planet. Vrsto so poimenovali Cymbospondylusyoungorum.
»Pomembnost najdbe nam ni bila takoj jasna, saj je bilo le nekaj vretenc najdenih v skali. Šele po nekaj tednih ugotavljanj smo ugotovili, da je sprednji del živali še vedno v skali. Našli smo še lobanjo, sprednje plavuti in prsne kosti,« je bil navdušen Sander.
Primerjava povprečne osebe in najdenega ihtiozavra
Novo ime vrste Cymbospondylusyoungorum prikazuje veselo odkritje in časti sponzorja izkopavanja, Toma in Bondo Young. Par ima v lasti tudi pivovarno, katere grb predstavlja prav ihtiozaver.
