ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Obisk doma

Po dveh tednih dela z otroki v Karierno-izobraževalnem centru smo se seveda navezali na otroke ter oni na nas, zato smo imeli nekateri izmed prostovoljcev priložnost, da obiščemo njihov dom.

Mene je v svoj dom povabila 12-letna punca z imenom Ramata, ki živi blizu Karierno-izobraževalnega centra v vasi Brufutu. Po pouku sva se odpravili do njene hiše. Vedela sem, da mi bo hudo, ter da zagotovo ne živi v takih razmerah kot mi, vendar je bilo še hujše, kot sem pričakovala. Punca živi v hiši, ki je velika približno 3 x 5 metrov. V hiši je ena soba, razdeljena z zaveso, v vsaki polovici pa je zakonska postelja, na kateri je samo jogi, brez odej in vzglavnikov. Pred hišo imajo štiri kokoši in prostor, kjer lahko zakurijo ogenj in na njem kuhajo. Starejša sestra, stara 17 let, mi je kasneje povedala, da v tej sobi živi 9 ljudi. Pet otrok ima isto mamo in očeta, vendar je ta umrl ne dolgo nazaj, ostali štirje otroci pa so sosedi, stari od pet do sedem let, ki sta jim umrla starša in jih je Ramatina mati vzela pod svojo streho. Gospa torej v hiši brez tekoče vode, elektrike, pokriti s kovinskimi ploščami, sama skrbi za osem otrok.

Obisk doma je bila zame osebno velika čast in priložnost, saj sem spoznala, da velikokrat ne potrebujemo ničesar drugega kot ljudi, ki jih imamo ob sebi. Kljub življenjskim pogojem, v kakršnih živijo skoraj vsi otroci v Gambiji, so še vedno nasmejani, saj imajo v resnici vse, kar potrebujejo: so zdravi, imajo streho nad glavo, so ljubljeni in niso lačni.

Otvoritev šole

Poleg čustvenega obiska doma sva bili z Marijo priča otvoritvi šole. 23. septembra je društvo Za otroke sveta odprlo prvo brezplačno šolo v Brufutu, kamor se je prijavilo 64 otrok starih med štiri in osem.

Prvi dan je bil zares razburljiv, otroci so bili neposlušni in zbegani, saj jim ni bilo točno jasno, kaj se dogaja. Proti koncu tedna je bilo vedno bolj umirjeno, otroci niso več jokali in so se privadili šolskega sistema. Prostovoljci smo v šoli pomagali učiteljem, mirili otroke in zanje pripravljali različne pripomočke za učenje.

Na prvi dan šole smo tudi vsakemu izmed otrok podarili svojo šolsko torbo, v kateri sta bila še zvezek in puščica s kemičnim svinčnikom in barvico. Ves ta »odpadni« pisarniški material smo prejeli v Sloveniji in smo ga z veseljem podarili otrokom, ki ga zares potrebujejo.

Naš zadnji teden v Gambiji je bil za vse precej čustven, saj smo doživeli veliko več, kot smo pričakovali, da bomo.

Vse zgodbe o Gambiji pa najdeš v naši rubriki Potopis.

Začetek in več o Atenah si lahko prebereš v 1. delu.

Izlet v Mikene in Epidaver

Že pred odhodom sva preko Bookinga rezervirali dva izleta. Na prvega sva se odpravili po prvem dnevu v Atenah. Z avtobusom smo iz centra Aten štartali proti Peleponezu, ves čas nas je spremljal lokalni vodič, ki je govoril angleško (in v enaki meri francosko na čast dvema francoskima gostoma).

Najprej smo se ustavili ob Korintskem prekopu, ki povezuje Egejsko in Jonsko morje. Naš naslednji postanek so bile Mikene, arheološko najdišče. V 2. tisočletju pred našim štetjem so bile Mikene eno glavnih središč grške civilizacije.

Nato smo se zapeljali do očarljivega pristaniškega mesteca Navplion, kjer smo kosilali. Naš zadnji postanek je bilo gledališče v Epidavru, ki je ogromno in odlično ohranjeno.

Rajski otok Agistri

Tretji dan sva se v lastni režiji podali na otoček Agistri, kjer so čudovite plaže. Tja sva šli z nekakšnim gliserjem in se nato iz pristanišča odpeljali do najlepšega zalivčka. Bilo je čudovito, a grozno vetrovno, zaradi česar so nama povratek z gliserjem odpovedali in sva morali iti s trajektom (še vedno čakam povračilo denarja).

Meteora

Četrti dan sva se spet pridružili skupini, toda šele potem ko sva zjutraj komajda ujeli vlak in nato v njem preživeli kar štiri uri. V Meteori nas je pričakala vodička, nato pa smo si s kombijem ogledali samostane, zgrajene na vrhu skalnatih gor, ter jame, v katerih so včasih bivali menihi. Narava na tem koncu Grčije je res nekaj posebnega, zgodbe o menihih pa tudi.

Pozejdonov tempelj

Peti dan sva bili spet prepuščeni sami sebi: z avtobusom sva se iz Voule odpravili do Souniona, kjer se nahaja Pozejdonov tempelj. Spet je zelo pihalo, a sva se po ogledu templja kljub temu šli kopat – nekoliko višje, v Vouliagmeni. Večer sva preživelu ob sprehajanju po atenskih uličicah ter večerji v eni izmed tradicionalnih tavern.

Zjutraj pred odhodom sem imela čas še za dolg tek ob obali. Voula podnevi tik ob morju sploh ni tako slaba, Vouliagmeni pa je zares lep. Grčija me je kot vsakič do sedaj popolnoma očarala.

Z mamo si radi enkrat letno, če le gre, privoščiva mother-daughter time nekje v tujini. V prejšnjih letih sva raziskali kar nekaj grških otočkov, Atene in ostale celinske zanimivosti pa so na vrsto prišle šele letos.

Za potovanje sva se odločili le kakšen mesec preden sva odpotovali. Kupili sva letalske karte z Marca Pola (približno 100 evrov za povratno), rezervirali prevoz z Goopti ter nato preko Bookinga še hotelsko sobo v Vouli. Odpotovali sva 10. septembra.

V Voulo, ki je v bistvu hotelsko naselje na obali v predmestju Aten, sva prispeli zvečer. Z atenskega letališča vso noč vozi trola, tako da sva bili v eni uri brez težav v hotelu. Odločili sva se sprehoditi po naselju, ki, roko na srce, ni ravno privlačno, še posebej ne ponoči. Najin hotel je bil zraven zelo prometne ceste, ki je sicer ni obdajalo nič kaj dosti drugega kot raznorazni hoteli, tako luksuzni kot napol podrti in novogradnje.

Atene

Naslednji dan sva se s trolo odpravili v center Aten (to traja približno 45 minut). Tam sva si ogledali slavni Partenon, glavni tempelj atenske Akropole, ki je posvečen boginji Ateni, ter Agoro, javni prostor, kjer je v antični Grčiji zasedala mestna skupščina in kjer se je odvijalo politično in trgovsko življenje. Dobra novica je, da imajo študenti EU brezplačen vstop v večino antičnih znamenitosti!

Nato sva se dobili z mojim bivšim cimrom z izmenjave v Londonu, ki nama je z veseljem razkazal svoj rojstni kraj. Popeljal naju je po čudovitih atenskih uličicah, polnih trgovinic z nakitom in spominki, modernih barov in tradicionalnih tavern. Sprehodili smo se tudi mimo Panathenaic stadiona, Templja olimpskega Zevsa, botaničnega vrta, Narodne knjižnice in univerze.

Atene so naju popolnoma navdušile: fantastična ni le antična grška arhitektura, temveč tudi modernejši del mesta. Več o tem, kaj sva počeli v naslednjih dneh, si lahko prebereš v 2. delu.