ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Ker smo si večino Budima in njegovih znamenitosti pogledale prejšnji dan, smo se tokrat odpravile na znamenito Vaci utco, ogledale smo si Sinagogo, baziliko Sv. Štefana ter Budapest eye.

Vaci utca je nakupovalna ulica v Budimpešti. Na njej lahko najdete vse od najprestižnejših znamk, do trgovin s spominki in ogromno barov ter restavracij. Na ulici se vsak dan zadržuje ogromno ljudi, ne glede na to v katerem delu dneva jo obiščeš, tako da se je najbolje kar prilagoditi gneči in vseeno uživati.

Sinagoga v Budimpešti je največja v Evropi in druga največja na svetu – pred njo je le še tista v New Yorku – saj lahko sprejme skoraj 3000 vernikov. Želele smo si jo pogledati še od znotraj vendar je bila vstopnina predraga saj bi za ogled morale odšteti kar 4000 forintov kar znaša dobrih 12€.

Bazilika Sv. Štefana je največja cerkev v Budimpešti, ki so jo zaradi zapletov gradili kar 55 let, zato je madžarski rek »ko bo bazilika dokončana«, postal slovenski »ob svetem nikoli«. Na dan Sv. Štefana, okoli bazilike pripravijo procesijo, v kateri nosijo desno roka sv. Štefana.

Seveda smo bile po ogledih spet zelo lačne, zato smo se tokrat v bližini ulice Vaci ustavile v restavraciji, ki je (čisto iskreno) bila najbližja, saj smo postale »tačne« (tečne, ker smo bile lačne). Vendar tudi tokrat nismo bile prav nič razočarane. Postrežba je bila hitra, hrana vrhunska, zelo pa nam je bil všeč tudi njihov napis pred restavracijo, na katerem so zapisali, da stranke vljudno prosijo, naj bodo z osebjem prijazne, saj je mnogo lažje najti nove goste, kot pa dobre delavce. Aplavz od nas! Ime restavracije je Lazi no.1 in res jo priporočam.

Že prejšnji dan nas je s Peštanske strani v Budim zvečer pozdravil ogromen osvetljen Budapest eye in že smo ga imele v mislih za naslednji, predzadnji dan. Sicer smo kar dolgo čakale v vrsti vendar razgled in občutek na vrhu je res bombastičen. Za vstopnino smo plačale 2700 forintov oz. jaz kot študentka 2400 forintov kar je okoli 8 oz. 7€. Vožnja traja 4 runde in prva nam je bila res grozna saj nobena nas nima pretirano rada višine. Potem ko pa se končno ogreješ pa je na žalost konec. Ampak ja, when in Budapest, je Budapest eye obvezna stvar!

Ker smo morale naslednji dan do 11. ure zapustiti apartma, smo se namesto v klube, napotile domov, spakirale stvari in vedoč da je jutri zadnji dan, s težkim srcem zaspale…

Preberi še ostale članke v seriji Budimpešta v vsem svojem sijaju.:)

Ker smo si prva dva dni vzele bolj na »easy«, smo tretji dan nadoknadile vse za nazaj. Odločile smo se da si pogledamo še Budim, ki je starejši del Budimpešte in ima ogromno znamenitosti. Tokrat smo pot ubrale preko Verižnega mostu, ki je najstarejši in brez dvoma eden najlepših mostov v Budimpešti. Predvsem je čudovit ponoči, ko ga osvetli milijon luči in je primeren za fotografiranje.

Naš cilj je bil, da si pogledamo grad Budim, stolp Marije Magdalene, Citadelo, Matijevo cerkev in Ribiško trdnjavo. Ker vse to leži na hribu, smo potrebovale nekakšen prevoz na vrh in seveda ni manjkalo ponudnikov. Od raznih avtobusov, do kombijev, na vrh hriba pa vozi tudi gondola pred katero je bila kilometrska vrsta tako da smo nato izbrale mini bus, s katerim smo se zapeljale do vrha. Cena avtobusa je 6€ na osebo in pelje od točke do točke, vendar ker je vse strnjeno v približno kilometer, smo oglede opravile kar peš.

Imele smo srečo z vremenom in ob vzponu na hrib je grad Budim zasijal v vsej svoji lepoti. Grad je najprej sezidal Sigismung Luksemburški, povečal ga je Matija Korvin, baročno podobo pa mu je dala Marija Terezija. V njem je danes Narodna galerija z deli madžarskih slikarjev in kiparjev.

Na poti do Matijeve cerkve smo našle še znani labirint in seveda smo morale obiskati še tega. Labirint je res super, oblikovan je v srednjeveškem slogu in če je njihov namen v človeku vzbuditi tesnobo in strah, jim je uspelo. Vstopnina za odrasle znaša 2500 forintov, za študente in upokojence pa 2000 forintov kar znaša okoli 7,5€ oz. 6€. Prijateljici sta bili nad labirintom navdušeni, jaz pa sem na žalost klavstrofobična in se le-ta zame ni končal prav dobro.

Matijevo cerkev smo si ogledale le od zunaj saj je bila vrsta za vstopnino predolga, smo pa naredile nekaj prekrasnih fotografij. Poleg cerkve stoji Ribiška trdnjava, ki spominja na pravljične gradove. Ogled trdnjave je brezplačen in je odlična točka za fotografiranje, saj je razgled prečudovit.

Stolp Marije Magdalene ponuja 360 stopinjski razgled na celo Budimpešto. Cena vstopnic za odrasle je 1800 forintov, za študente in upokojence pa 1500 forintov kar znese okoli 5€ oz 4,5€. Ker pa smo imele karto za avtobus, smo dobile popust in smo za vsako karto odštele le 900 forintov oz. slabe 3€. Na vrh stolpa vodi »milijon« stopnic in ob vzpenjanju si res želiš da bi bilo vredno – in tudi je. Razgled je res čudovit, saj se pred tabo odpre cela Budimpešta in ker je bilo vreme brez oblačka, je bilo prekrasno.

Po ogledu stolpa, ki je zadnja točka ogleda, smo na bližnji postaji počakale mini bus ki nas je odpeljal na začetno točko, pod hrib. Od tam pa smo peš nadaljevale na Gellertov hrib, ki je najvišja točka Budimpešte in na katerem stoji Citadela. To trdnjavo so zgradili Habsburžani, po tem ko so leta 1848 zatrli madžarsko revolucijo. Na hribu stojijo stojnice s suvenirji, ki pa so proti tistim iz centra dokaj dragi. Seveda je bila tako kot vse znamenitosti tudi Citadela polna turistov, ki so prav tako kot me, občudovali lepote madžarske prestolnice.

Sestradane in utrujene smo tokrat želele poskusiti eno izmed madžarskih nacionalnih jedi. V bližini ulice Vaci smo našle prijetno restavracijo z jazz glasbo, kjer smo vse tri v strahu pred razočaranjem naročile paprikaš s svaljki. Strah je bil odveč saj smo se vse strinjale da je bil to paprikaš našega življenja. Pohvaliti je treba prijazno osebje, hitro postrežbo, predvsem pa izreden ambient. Cena paprikaša je bila 2100 forintov, kar je okoli 6,5€. Ker smo jedle v središču mesta, so cene seveda malo višje, vendar spet ne toliko, da ne bi mogel poskusiti nacionalnih specialitet.

Vsega skupaj, smo tisti dan prehodile 21 kilometrov, zato ni potrebe omenjati kako zelo utrujene smo bile. Vendar nas to ni ustavilo, da se ne bi zvečer odpravile pogledat še nočno življenje v Budimpešti. Pot nas je zanesla v klub Instant. Vstopnine ni, plačati je treba le garderobo, ki znese 1€ prav tako pa je plačljiv WC, kjer pa je cena simbolična – 200 forintov. Glasba nam sicer ni bila všeč, prav tako klub nima neke estetske vizualne podobe, smo pa spoznale ogromno novih ljudi iz različnih koncev sveta in to so spomini, ki jih bomo nosile s sabo do konca življenja.

Klub je odprt do 6. ure zjutraj in ja, bile smo zadnje gostje.

Preberi še prejšnja dva članka iz serije Budimpešta v vsem svojem sijaju … 🙂

Naslednji dan smo se spočite in naspane odpravile na otok Sv. Margarete. Pot do tja je najhitrejša preko Margaretinega mostu, ki je največji most v Budimpešti, s svojimi 613 metri pa tudi eden izmed večjih v Evropi. Danes je otok predvsem priljubljeno sprehajališče in nekakšno športno središče. Tam se namreč nahajajo teniška igrišča, atletski stadion, bazeni, ogromno pa je tudi tekačev in kolesarjev. Na začetku otoka te pričaka ogromna glasbena fontana, kjer ob polnih urah spustijo glasbo skupin kot so Rolling Stones, Camila Cabello in Ed Sheeran, ter po njej oblikujejo premikanje vode v fontani. Vredno ogleda.

Zanimiv je izvor imena tega otoka. Kralj Bela IV je imel hčerko Margareto, ki jo je obljubil bogu, če mu pomaga ohraniti položaj kralja in ker mu je to uspelo, je dal na otoku sezidati samostan, v katerem je potem živela Margareta.

Na otoku se nahaja tudi mini živalski vrt v katerem se sprehajajo konji, štorklje in zajci, v majhnem ribniku poleg pa plavajo race. Malo naprej se odpre razgled na čudoviti park vrtnic in japonski vrt, v katerem se razprostirajo rože vseh oblik in barv.

Ker smo se morda malo predolgo zadržale v enem izmed lokalov, smo se po ogledu otoka odpravile le še jest in nato domov. Ko smo hodile nazaj, je bilo že temno in razgled iz Margaretinega mostu na osvetljeni parlament in na sosednji Budim je res neverjeten.

Na žalost je bila nedelja in so bili klubi odprti le do polnoči ali enih, nekateri pa celo sploh niso obratovali, tako da smo večer zaključile kar na balkonu (z 10 madžarskimi pivi seveda) in odšle spat.

Če si zamudil prvi del člankov Budimpešta v vsem svojem sijaju, si ga preberi tukaj … 🙂

Za popestritev novega šolskega leta smo se s prijateljicama odločile, da se odpravimo na izlet v Budimpešto.

Odločale smo se, ali bi potovale z vlakom, ali pa s Flix busom in se na koncu odločile za Flix bus, saj je bil časovno ugodnejši. Z vlakom bi namreč iz Maribora potovale približno 8 ur, s Flix busom pa smo prispele v manj kot petih urah. Prav tako je bil cenovno ugoden, saj smo za povratno karto plačale le 50€ in tako dobile prijetno s koristnim.

Prebivališče smo si rezervirale kar preko Bookinga in za 4 nočitve v noro lepem apartmaju odštele 165€, kar je naneslo 55€ na eno. Apartma je lociran v Pešti, vendar je blizu centra tako da s pohajkovanjem ni nobenih problemov. Blizu je tudi trgovina, bari, diskoteke, znameniti Terror house in še in še …

Po nastanitvi v apartma, smo se odločile za daljši počitek, saj tako nenaspane in utrujene tako ali tako ne bi od ogledov odnesle nič. Ker še nismo imele dodobra izdelanega načrta, kdaj si bomo kaj pogledale, smo se prvi dan sprehodile le do dih jemajočega parlamenta.

Madžarski parlament je tretji največji v Evropi in oblikovan v neogotskem stilu daje opazovalcu občutek strahospoštovanja. S svojo velikostjo in mogočnostjo bo prevzel še tako ravnodušne popotnike. Z marširanjem in spuščanjem zastave pred parlamentom, pa so za še večje občudovanje poskrbeli tudi Madžarski vojaki.

Ker parlament leži tik ob reki Donavi, smo se sprehodile še po obrežju, kjer je v spomin umrlim židom med drugo svetovno vojno, postavljen spomenik. Tega predstavljajo čevlji, ki so jih žrtve morale sezuti, preden so jih ustrelili in odvrgli v reku. Spomenik je dober opomin na grozote in krivice, ki so se dogajale med vojno in pogled na majhne, otroške čevlje, mi bo za vedno ostal v spominu.

Lačne seveda nismo mogle mimo nujno potrebovanega toplega obroka. Ker nismo bile prepričane o lokalnih specialitetah, smo si v italijanski restavraciji Il Classsico nedaleč od našega apartmaja naročile pizzo, saj je ta poleg dunajskega zrezka v tujini najbolj »varna« jed.  Restavracija leži v centru Pešte in ima poleg dobre hrane tudi zelo prijazno osebje. Nismo pa navajene, da si natakarji napitnino vštejejo kar v račun, in sicer 10% celotnega zneska – vendar tile so si jo res zaslužili.

Ne zamudite nadaljevanja v seriji Budimpešta v vsem svojem sijaju … 😉