Pogovori s prijatelji ali Conversations with Friends je serija posneta po istoimenskem romanu avtorice Sally Rooney. Za predelavo iz knjige v serijo je poskrbela ista ekipa kot tista, ki je ustvarila serijo Normalni ljudje (angl. Normal People). Ker gre pri obeh serijah za isto avtorico knjig, bodo primerjave neizogibne in ravno tu se pričnejo težave s pričakovanji in primerjavami. Pogovori s prijatelji je brez dvoma serija, ki ima svoje težave, a kot je pri predelavah knjig že poznano dejstvo, se težave pričnejo že v knjigi oziroma prenosu na vizualni medij.
Pogovori s prijatelji ni Normalni ljudje
Kot pri mnogih prenosih iz knjige na film oziroma serijo, je tudi Pogovori s prijatelji tista, ki vpiše nekaj sprememb. Vse se iz literature ne prenese dobro v vizualni medij in je povsem okej, če teh reči ni. In kaj je drugače? Če tega ne želiš izvedeti, lahko mirne vesti preskočiš na naslednji odstavek.
Serija spremeni Bobbi v temnopolto Američanko, Melisso pa v Britanko, čeprav so v knjigi vsi štirje liki Irci. Temu ne pomaga niti dejstvo, da je Irka le Alison Oliver, ki zaigra Frances. Počitnice se dogajajo na Hrvaškem in ne v Franciji. Nekaj trenutkov iz knjige se v seriji zgodi drugje v zgodbi. Nick v seriji ne posodi denarja Frances, ko ji njen oče preneha nakazovati denar. Spremeni se tudi nekaj »manjših« podrobnosti, kot so SMS namesto mailov, pisanje knjige namesto prispevka, opazna pa je tudi odsotnost nekaterih odločitev in dogodkov. Glavna med njimi je predvsem odsotnost samopoškodovanja, ki si ga zadaja Frances. Medtem, ko so ostale spremembe po večini precej nepomembne, je odsotnost oziroma slab prikaz slednje kar opazen. Ne rečem, da ostale spremembe niso opazne, a z izjemo nekaterih nimajo tako pomembne vloge. Vseeno pa je razumljiva sprememba, če se bi želel poglobiti v razlago ustvarjalcev – vsaj povečini.
Pogovori s prijatelji prinaša težave in le malo razrešitev
Pozabimo knjigo in glejmo serijo kot serijo, čeprav bo težko. V seriji spoznamo Frances in Bobbi, ki sta najboljši prijateljici in bivši partnerki. Stari sta 21 let in obe sta prisotni pri študijskih procesih. Na prvi pogled je Bobbi veliko bolj ekstrovertirana, Frances pa mirna in tiha s svojimi jasnimi težavami – ona je glavna protagonistka. Na enem izmed nastopov spoznata Melisso, slavno avtorico v tridesetih letih. Čez nekaj časa ju povabi domov, kjer spoznata njenega moža Nicka – igralca, ki je osebnostno podoben Frances. In tu se vse začne. Bobbi je všeč Melissa, ki ji naklonjenost delno vrača. Frances in Nick sta si zelo všeč, njuno razmerje pa se precej poglobi. In tako dalje in tako naprej. Mogoče je to prva serija iz univerzuma Sally Rooney, ki rabi nadaljevanje v dobro zgodbe in ne zato, ker si ga želimo videti.
Odločilna je igralska ekipa, ki je izvrstna v 12 delih
Kjer serija blesti, so trenutki med posameznimi liki. V tem je blestela tudi Normalni ljudje, ki je ne glede na vse seriji te recenzije tudi najbolj podobna. Žal ji je podobna le v tem. Resda smo zaradi Pogovori s prijatelji dobili novo pesem Phoebe Bridgers in nove vajbe večne zaljubljenosti in tišine v vesolju, pa nismo dobili ničesar več. Priznam, da je glas Joeja Alwyna kot Nicka nekaj, kar bi mi lahko prebiralo vsebino WC čistila in bi si lahko ob tem privoščil spanec življenja. Si že gledal film ali serijo, kjer so liki neumni in sprejemajo neumne odločitve? To je to, to je Pogovori s prijatelji, ampak z dobršno kopico očarljivosti.
Prepričanja likov o poliamoriji, poligamiji, varanju, patriarhalni družbi, seksizmu in drugih stvareh naših vsakdanov včasih delujejo, včasih niti približno. Pogosto premaga ta del. Prepogosto. Liki so 90-odstotno slabi in 10-odstotno odlični. In zdaj smo tu, kjer ni muh. Serija ne zna razložiti razlike v letih med liki. Nick je enajst let starejši od Frances, ki svoje življenje postavlja na stran, da je lahko z njim. Da je lahko s poročenim moškim, čeprav je precej dobra prijateljica z njegovo ženo. In to ni napaka serija, temveč knjižne predloge, kjer to lahko deluje do določene mere. V seriji za večino gledalcev ne bo delovalo, ali pač?
Vsi štirje igralci so izjemni. Novinka Alison Oliver je tista, ki ima največ časa za dokazovanje in to izkoristi v vsaki sekundi dvanajstih delov serije. Joe Alwyn bo brez dvoma postal še večji lomilec src kot sicer, Sasha Lane in Jemima Kirke pa le dokazujeta, da ju čaka dolga in uspešna kariera. Samo zaradi njih je serija še kako gledljiva. In ne razumimo se narobe, Pogovori s prijatelji je zelo gledljiva serija, četudi so liki nekoliko mlačni. Napačne odločitve in spoznavanje življenja dveh študentk je razumljivo, o tem ni dvoma. Deli serije, ki so najboljši, so prvi in zadnji trije, ki jih je napisala Alice Birch. Ko bi le bili vsi taki, bi bila tudi serija sama boljša.
Pogovori s prijatelji ni naj, a bo dovolj za pravo publiko
Pogovori s prijatelji je serija z nekoliko bednimi liki, ki v sebi skrivajo veliko bolj zanimive zgodbe. Žal jih serija ne uporabi, pogosto pa se tudi sama zapleta vase in se spotika v polena, ki si jih je sama nametala. Kljub temu pa jo igralske predstave štirih protagonistov ponesejo višje kot si morda zasluži, ampak to je tudi cilj kajne? Pogovori s prijatelji kljub svojim težavam ohrani določeno mero modrosti knjige, življenja in razmerij. Za ljubitelje takih serij in načina pripovedovanja bo serija čudovita, za nekatere izgubljena priložnost, za vse ostale pa potrata časa. Ampak ti nas ne zanimajo.
