ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Novi fosili izpodbijajo domneve, da so sodobni ljudje kmalu po prihodu iz Afrike iztrebili neandertalce.

Odkritje otroškega zoba in kamnitega orodja v jami v južni Franciji kaže, da je bil homo sapiens v zahodni Evropi pred približno 54 000 leti. To je nekaj tisoč let prej, kot so mislili doslej, kar kaže na to, da sta obe vrsti lahko dolgo časa sobivali. Raziskava je bila objavljena v reviji Science Advances.

Ekipa pod vodstvom profesorja Ludovica Slimaka z Univerze v Toulousu je najdbe odkrila v jami Grotte Mandrin v dolini reke Rone. Ta je bil presenečen, ko je izvedel, da gre za dokaze o naselitvi zgodnjih modernih ljudi.

»Zdaj lahko dokažemo, da je Homo sapiens prišel 12 000 let pred pričakovanji, to populacijo pa so nato nadomestile druge populacije neandertalcev. To dobesedno na novo piše vse naše zgodovinske knjige.«

Neandertalci so se v Evropi pojavili že pred 400 000 leti. Po sedanji teoriji so izumrli pred približno 40 000 leti, kmalu po prihodu homo sapiensa na celino iz Afrike. Toda novo odkritje kaže, da je naša vrsta prišla veliko prej in da bi lahko obe vrsti v Evropi sobivali več kot 10 000 let, preden so neandertalci izumrli.

Profesor Chris Stringer iz Prirodoslovnega muzeja v Londonu meni, da to izpodbija sedanje mnenje, da je naša vrsta hitro premagala neandertalce. »Sodobni ljudje jih niso prevzeli čez noč,« je povedal za BBC News. »Včasih so bili v prednosti neandertalci, včasih sodobni ljudje, zato je bilo vse bolj uravnoteženo.«

Novi dokazi

Arheologi so na najdišču našli fosilne dokaze iz več plasti. Globlje ko so kopali, dlje v preteklost so lahko videli. Najnižje plasti so pokazale ostanke neandertalcev, ki so območje naseljevali približno 20 000 let.

Na svoje popolno presenečenje pa je ekipa v plasti izpred približno 54 000 let našla otroški zob sodobnega človeka in nekaj kamnitih orodij, izdelanih na način, ki ni bil povezan z neandertalci.

Dokazi kažejo, da je ta zgodnja skupina ljudi na najdišču živela razmeroma kratek čas, morda približno 2000 let, potem pa najdišče ni bilo naseljeno. Nato se vrnejo neandertalci, ki najdišče zasedajo še nekaj tisoč let, dokler se pred približno 44 000 leti ne vrnejo sodobni ljudje.

»Imamo ta priliv in odliv,« pravi profesor Stringer. »Moderni ljudje se pojavijo za kratek čas, nato sledi presledek, ko jih je morda podnebje samo izničilo, nato pa se spet vrnejo neandertalci.«

Druga ključna ugotovitev je bila povezava kamnitih orodij, najdenih v isti plasti kot otroški zob, s sodobnimi ljudmi. Na enak način izdelano orodje je bilo najdeno še na nekaj drugih najdiščih – v dolini reke Rone in tudi v Libanonu, vendar znanstveniki doslej niso bili prepričani, katera vrsta ljudi ga je izdelala.

Nekateri raziskovalci domnevajo, da so nekatera manjša orodja morda glave puščic. Če bi se to potrdilo, bi bilo to precej veliko odkritje: zgodnja skupina sodobnih ljudi je uporabljala napredno orožje v obliki lokov in puščic, s katerim je morda pred 54 000 leti premagala neandertalce. A če je bilo tako, je bila to le začasna prednost, saj so se neandertalci vrnili.

Če jih torej naša vrsta ni takoj iztrebila, kaj je bilo tisto, kar nam je na koncu dalo prednost?

Znanstveniki so predlagali številne zamisli: naša sposobnost ustvarjanja umetnosti, jezik in morda boljši možgani. Profesor Stringer pa meni, da je bilo to zato, ker smo bili bolj organizirani. »Bolje smo se povezovali, naše družbene skupine so bile večje, bolje smo shranjevali znanje in ga nadgrajevali,« je dejal.

Zamisel o dolgotrajni interakciji z neandertalci se ujema z odkritjem iz leta 2010, da imajo sodobni ljudje majhno količino neandertalske DNK, kar po besedah profesorja Stringerja kaže na to, da sta se obe vrsti križali.

»Ne vemo, ali je šlo za mirno izmenjavo partnerjev. Morda je šlo za ugrabitev samice iz druge skupine. Morda je šlo celo za posvojitev zapuščenih ali izgubljenih neandertalskih otrok, ki so osiroteli,« je dejal.

»Vse to bi se lahko zgodilo. Zato še ne poznamo celotne zgodbe. Toda z več podatki in z več DNK, z več odkritji se bomo približali resnici o tem, kaj se je zares zgodilo ob koncu neandertalske dobe.«

Resna posledica raka je nenadno zmanjšanje telesne teže, apetita in mišične mase, ki prizadene nekatere bolnike v kasnejših fazah bolezni. Sindrom, ki ga strokovno imenujemo kaheksija, je lahko tudi posledica drugih resnih bolezni, na primer srčnih bolezni in virusa HIV. Prizadene lahko celo otroke.

Kljub precejšnjemu trudu znanstvenikov je kaheksija do nedavnega ostala precejšnja neznanka. Vendar je v zadnjem času britanskim znanstvenikom uspelo razkrinkati nekatere vzroke za ta pojav, piše the Guardian. Znanstvena skupina pod vodstvom profesorja Ketana Patela je namreč pred kratkim našla povezavo med boleznijo in poškodbami DNK, ki povzročijo motnje v delovanju kemijskih prenašalcev. Ti nato sprostijo hormone, ki zavirajo apetit. Rezultat je resna izguba telesne teže.

Proces se normalno sproži, ko se v krvi nakopiči preveč formaldehida. Ta je potem prefiltriran v ledvicah, kjer sproži poškodbe DNK, zato ledvice začnejo sproščati hormon, ki zavira apetit. Med kemoterapijo pa bolniki prejmejo kemijsko spojino, ki napade DNK molekulo na zelo podoben način kot formaldehid. Tako lahko sproži podoben odziv telesa, kot bi ga sprožile prevelike količine formaldehida.

Raziskava obeta tudi možnosti zdravljenja bolezni, saj so odkrili, da ledvice proti možganom pošljejo prenašalec GDF15. To odkritje ima precejšen potencial za razvoj zdravljenja v prihodnosti. S protitelesi bi prenašalce namreč lahko nevtralizirali, vendar je pred tem potrebnih več raziskav o ostalih mehanizmih, ki se skrivajo za kaheksijo.

Ti bodo v prihodnosti morda pomagale onkološkim pacientom, ki jim kaheksija danes jemlje energijo, ko jo najbolj potrebujejo.