ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

O družabnost študentov ni dvoma , zato se radi vključujejo tudi v različne organizacije, kjer lahko preživljajo prosti čas z vrstniki na zanimiv in kakovosten način.

V prispevku vam bo na kratko predstavljenih nekaj vrst študentskih združenj. Poiščete jih lahko na internetu, na fakulteti, v domačem kraju, najverjetneje pa vas bodo našli kar oni sami.

ŠTUDENTSKE ORGANIZACIJE

Študentske organizacije so stanovska združenja študentov, ki se na različne načine trudijo za lepši vsakdan študentov, so pa tudi glavni študentski predstavnik in sogovornik Vlade RS, ko ta ureja študentska vprašanja.
Krovna študentska organizacija v Sloveniji je Študentska organizacija Slovenije (ŠOS). Njene članice so študentske organizacije univerz – Univerza v Ljubljani (ŠOU v Ljubljani), Univerza v Mariboru (ŠOUM) in Univerza na Primorskem (ŠOUP).

ŠOU v Ljubljani je denimo ustanovil tudi zavode, da bi lažje pokril širok spekter dejavnosti.
Ustanovil je Radio Študent, ŠOU hostel (na skrbi ima hostel Celica na Metelkovi), K 6/4 (v okviru katerega je tudi zelo znan ljubljanski klub, Klub K4), ŠOU Šport (prireja najrazličnejše športne tečaje in aktivnosti po študentskih cenah), Študentsko založbo (izdaja knjige in dela manj uveljavljenih avtorjev), ŠOLT (ki skrbi predvsem za najrazličnejša izobraževanja, npr. jezikovne tečaje) in Študentsko svetovalnico (brezplačno pravno, socialno, psihološko svetovanje, svetovanje za študij v tujini in brezplačna posredovalnica sob).

Študentske organizacije pa so „doma“ tudi na samih fakultetah, visokih šolah in akademijah. Naloga teh je poskrbeti za čimbolj pestro obštudijsko življenje na fakulteti.

Sem ne spadajo (nujno) le (obvezni) žuri in (ponavadi zelo zabavna) brucovanja, ampak tudi npr. jezikovni tečaji, ekskurzije, organizacija kulturnih in športnih prireditev in še mnogo več. Vse je odvisno od kreativnosti in delavnosti članstva upravnega odbora.

ŠTUDENTSKI SVET

Študentski svet je za razliko od študentskih organizacij, ki so samostojen študentski organ, organ samih univerz. To pomeni, da je študentski svet univerzitetni organ tako kot senat univerze, različne univerzitetne komisije, razlika je le v tem, da so v njem sami študentje. Določen je kot edini zastopnik študentskih mnenj in interesov znotraj strukture univerze.

Študentski svet je v primerjavi s študentsko organizacijo bolj „strokoven“ organ, katerega prioritetna usmeritev je študijska in ne obštudijska problematika.

Dejansko je študentski svet nekakšen posrednik med študenti in pedagoškim osebjem na fakulteti. Študentski svet tudi imenuje študentske predstavnike v preostale organe fakultete, ki med drugim odločajo tudi o študentskih pravicah in dolžnostih.

Za študente je zanimivo predvsem imenovanje študentskih predstavnikov v komisijo za študentske zadeve, saj ta odloča o prošnjah za izjemni vpis konec študijskega leta (to je vpis, ko se nam zaradi izjemnih okoliščin lahko oprosti kakšna študijska obveznost in lahko vseeno redno napredujemo v višji letnik, kljub temu da ne izpolnjujemo vseh predpisanih pogojev).

ŠTUDENTSKI KLUBI

Študentski klubi so rezultat lokalnega organiziranja študentov, ustanovljeni so in delujejo torej tam, kjer študentje prebivajo in (ponavadi) ne tam, kjer se šolajo in so pomemben dejavnik študentskega organiziranja in udejstvovanja po lokalnih skupnostih. Študentskih klubov je širom po Sloveniji 55.

Klubi skrbijo za pestrost dogajanja za mlade in za kakovostno preživljanje njihovega prostega časa; članom ponujajo različne ugodnosti in zanje prirejajo najrazličnejše kulturne, izobraževalne, zabavne in športne prireditve.

Krovna organizacija študentskih klubov je Zveza študentskih klubov Slovenije (ŠKIS). Zveza ŠKIS je namenjena zastopanju interesov in povezovanju študentskih klubov na nacionalni ravni, izobraževanju, informiranju in organiziranju nacionalnih študentskih projektov. Med večje projekte ŠKIS spadajo ŠKISova tržnica, ŠKISova regata, Vsi na ŠKIs, malonogometna liga ŠKIS gol in festival ŠTUNF.

ŠTUDENTSKA „STROKOVNA“ DRUŠTVA

Na fakultetah lahko najdete društva, ki na mednarodni ravni združujejo študente istih ali podobnih študijskih programov, kot npr. Evropsko združenje študentov arhitekture (EASA), Evropsko združenje študentov elektrotehnike in računalništva (EESTEC), Evropsko združenje mladih geografov (EGEA) in druga. Poiščite jih tudi na svoji fakulteti!

Značilnost takih društev je, da lahko pomagajo vzpostaviti stik študentov s prakso njihovega strokovnega področja in istočasno vključujejo tudi mednarodni element z organizacijo najrazličnejših ekskurzij, seminarjev, študijskih praks, poletnih taborov, kongresov, izmenjav in podobnega.

Študentskih organizacij je torej kar nekaj; vi jih morate le poiskati in si iz njihove ponudbe izbrati nekaj zase.

Blaž Božnar

S sabo prinesi le šotor in kopalke. Za vse ostalo bo poskrbljeno.

Študentski vikend inteligence in cvička se bo to poletje odvijal 20. in 21. julija na tradicionalnem prizorišču – na Turistični kmetiji Obolnar na Čatežu pri Trebnjem. Največji dvodnevni študentski festival v Sloveniji praznuje 10. obletnico. Idilična lokacija, odmaknjenost od mestnega vrveža, dovolj parkirnih mest, urejeno šotorišče, športne aktivnosti ter pestra glasbena ponudba so prednosti festivala, ki osvaja Slovence.

ŠVIC letos preseneča z izvrstnim glasbenim programom: Dubioza kolektiv, Prljavo kazalište, Elvis Jackson, Niet, Vlado Kreslin in Mali bogovi, Mi2, Zablujena generacija, Zaklonišče prepeva, CoverLover, Parni valjak tribute in še mnogi drugi.

Poleg ohladitve v bazenu lahko igraš nogomet, košarko in odbojko. Jutranja vodna aerobika bo poskrbela za lepa izklesana telesa. Stand up komiki in študentske igre te bodo nasmejali v popoldnaskih uricah. Zabaval se boš tudi ob Slip'n'slide-u, beer pongu, igrah s kapljicami in ob mnogih drugih aktivnostih.

Dvodnevne vstopnice po akcijski ceni 28 EUR si lahko zagotoviš do 30. junija na vseh Eventimovih prodajnih mestih.

Univerza v Ljubljani konec januarja ali v začetku februarja izda Razpis za vpis v študijske programe, v katerem so objavljeni študijski programi na fakultetah in število razpisanih prostih mest za redni in izredni študij.

Trije vpisni roki

V prvem prijavnem roku (februar, začetek marca) kandidati pošljejo eno prijavo, pod katero spada fakulteta in izbrani študijski program vpisan na prvo mesto. Kandidat si po prednostnem vrstnem redu izbere enega, dva ali tri študijske programe. Uvrščen bo v prvega, za katerega bo izpolnjeval pogoje.

V drugem prijavnem roku (konec avgusta) se na še prosta mesta lahko prijavijo kandidati, ki v prvem roku niso bili sprejeti v nobenega od, v prvi prijavi izbranih, študijskih programov in tisti, ki prve prijave niso oddali.

V tretjem roku (začetek oktobra) kandidati pošljejo pisno prošnjo za vpis neposredno tistemu visokošolskemu zavodu, na katerem so ostala prosta vpisna mesta tudi po izteku drugega prijavnega roka.

Omejitev vpisa

V primeru, da je število prijav na določen študijski program večje od predvidenega števila prostih mest, se lahko sprejme sklep o omejitvi vpisa za določen študijski program. V primeru, da je število prijav malo večje od števila prostih mest, se lahko zgodi, da sklepa o omejitvi vpisa ni in se število prostih mest poveča.

Sklep o omejitvi vpisa izda Univerza konec aprila, po prejemu prijav za vpis. O sklepih so kandidati obveščeni pisno. Če študijski program nima omejitve, so nanj sprejeti vsi kandidati, ki izpolnjujejo osnovne pogoje. V primeru omejitve vpisa, se med kandidati za vpis izbere na podlagi dodatnih kriterijev, ki so za vsak študijski program specifični in objavljeni že v razpisu. Na podlagi kriterijev se za vsakega kandidata izračuna število točk, sprejeti pa so tisti z najvišjim številom točk glede na število prostih mest.

Prijavite se lahko s papirnato prijavo poslano s priporočeno pošto ali pa z elektronsko prijavo. Prednost slednje je, da je do izteka prijavnega roka omogočeno urejanje oziroma spreminjanje.

Osnovni kriteriji za vpis:

• opravljena splošna matura 
• ali opravljena poklicna matura 
• ali opravljena poklicna matura in 5. predmet 
• ali opravljen katerikoli štiriletni srednješolski program pred 1. 6. 1995
• opravljen preizkus posebnih nadarjenosti ali psihofizičnih sposobnosti (pri nekaterih študijskih programih).

Dodatni kriteriji ob omejitvi vpisa (za izračun točk):

• splošni uspeh pri splošni maturi, poklicni maturi ali splošni uspeh pri zaključnem izpitu
• uspeh v 3. in 4. letniku
• uspeh pri 5. predmetu (poklicna matura)
• uspeh pri določenih predmetih na maturi
• uspeh pri določenih predmetih v 3. in 4. letniku
• uspeh pri preizkusu posebnih nadarjenosti in psihofizičnih sposobnosti.

Več informacij o vpisi dobite na: www.vpis.uni-lj.si

Ksenija Gider

Z Rokom Primožičem, podpredsednikom Evropske študentske organizacije, smo se pogovarjali o njegovi funkciji, študijskih letih in o problematiki študentov.

Kaj vam pomeni, da sedite v vrhu Evropske študentske organizacije?

Priložnost, da zastopaš več kot 11 milijonov evropskih študentov, se ti ne ponudi ravno pogosto. Da sem bil lahko izvoljen na to funkcijo, sem potreboval podporo kar nekaj ljudi – tako predstavnikov slovenskih študentov na Študentski organizaciji Slovenije, ki me je uradno nominirala, kot tudi večine predstavnikov nacionalnih študentkih organizacij, ki so članice ESU (trenutno imamo 47 članic iz 38 evropskih držav). Verjamem, da so mi s tem izkazali priznanje za moje dosedanje delo kot tudi zaupanje v moje sposobnosti, zato lahko rečem, da sem precej ponosen na to, da sem uspel s kandidaturo.

Kakšna pa je vaša funkcija oziroma naloga?

Predsednik in dva podpredsednika so edini predstavniki ESU-ja, ki so nastanjeni v Bruslju. Iz tega sledi, da nosijo nekaj več odgovornosti za delovanje organizacije. Tako mora biti podpredsednik po eni strani manager in skrbeti za organizacijo – koordinirati delo izvoljenih predstavnikov, skrbeti za zaposlene, preverjati finančno poslovanje, urejati pravna vprašanja ipd. Hkrati pa bo moja naloga tudi, da v Bruslju predstavljam poglede in stališča študentov Evropski komisiji in parlamentu ter različnim deležnikom (Evropska zveza univerz, Business Europe, Education International ipd.) in poskušam doseči, da jih upoštevajo pri pripravi zakonodaje, različnih ukrepov, stališč …

Kakšne so bile vaše dosedanje funkcije in v kateri ste se oz. se počutite najbolje, zakaj?

Svojo pot v študentskem organiziranju sem začel kot svetnik Kluba škofjeloških študentov že leta 2006. Pot sem nadaljeval kot vodja odbora za visoko šolstvo na Zvezi ŠKIS ter kot član istoimenskega odbora na Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS). V letu 2010 sem bil izvoljen v predsedstvo ŠOS-a, od decembra 2010 do maja 2011 pa sem bil tudi namestnik predsednice ŠOS-a. Poleg tega sem bil član Sveta za visoko šolstvo, Sveta Vlade RS za študentska vprašanja in Sveta Vlade RS za mladino, član Senata Pravne fakultete UL ipd.

V vsaki od navedenih vlog sem našel izziv, saj drugače ne bi kandiral za te funkcije. Trenutno se najbolje počutim na mestu, kjer sem sedaj – torej na Evropski študentski organizaciji. Smernice visokega šolstva v zadnjih 15 letih vedno bolj nastajajo na evropski ravni (tako v okviru bolonjskega procesa kot v okviru inštitucij EU), zato mi je precejšen izziv skrbeti za uveljavitev stališč in pogledov študentov na tej ravni, kar me tudi motivira za delo.

Kako gledate na študentska leta?

Na srečo še ne z nostalgijo, saj še nisem zaključil svojega drugega študija. Sicer sem večino svojih let kot študent preživel v študentskem organiziranju, čemur sem namenil tudi precejšen del prostega časa, a je bilo vseeno dovolj časa tudi za hobije, zabave in podobne stvari.  

Je tudi Slovenija z vašo izvolitvijo kaj pridobila?

Izvoljeni predstavniki v ESU-ju morajo predstavljati vse evropske študente in ne samo tistih iz države, iz katere prihajajo. Zato bi težko trdil, da je s tem kaj pridobila tudi Slovenija. Upam pa, da bom lahko s svojim znanjem ter poznanstvi kaj pomagal tako študentskim predstavnikom kot tudi drugim, če bo to mogoče.

Kako vidite problematiko zaposlovanja mladih in kaj bi se po vašem mnenju moralo spremeniti?

Problem zaposlovanja mladih je skupek več dejavnikov – trenutnega stanja globalne ekonomije, sprememb ekonomskega sistema (v Sloveniji), trendov na trgu dela, pomanjkljivosti v izobraževalnem sistemu, pomanjkanja vizije (slovenske) družbe ipd. Poleg tega se ta problem ne nanaša zgolj na nezaposlene mlade, ampak je potrebno opozoriti tudi na to, da se mladi, ki dobijo zaposlitev, v večini primerov srečujejo s prekarnimi oblikami zaposlitve – avtorske in podjemne pogodbe, pogodbe za določen čas ipd.

Iskati krivca za to ni lahko – predvsem zato, ker ne obstaja samo eden oz. ker je k temu problemu pripomoglo tudi dolgoletno zanemarjanje tega vprašanja ter zatiskanje oči pred problemom. Vsekakor je lažje iskati vzroke kot rešitve, a lahko poskusim oboje – v okviru, ki ga sam bolje poznam, torej v izobraževalnem sistemu. Slovenski sistem osnovnega in srednjega šolstva denimo učencev in dijakov ne spodbuja k radovednosti in kreativnosti, bolj drži nasprotno – s poudarjanjem ubogljivosti in učenja na pamet le-to uničujejo.

A ker bolj poznam področje visokega šolstva, lažje komentiram to. Na začetku moram opozoriti, da za nezaposlenost diplomantov ne moremo kriviti samo visokega šolstva, saj k temu prispevajo tudi že prej omenjeni dejavniki (kot denimo svetovna ekonomska kriza), prav tako pa zaposlenost ni edini cilj visokega šolstva. Ne glede na to pa bi slovenski visokošolski zavodi lahko namenili več pozornosti tudi zaposljivosti diplomantov. Prav tako imamo v Sloveniji marsikateri študijski program oz. celo visokošolski zavod (tako javni kot zasebni), ki ni ravno na dobri stopnji kakovosti in potrebno bo vložiti še veliko dela, da bomo zagotovili neko spodobno kakovost vseh programov. Soočiti se moramo tudi s tem, da bolonjska reforma pri nas ni bila uspeh – pravzaprav temu, kar imamo sedaj, težko rečemo bolonjska reforma, saj so zaenkrat implementirane samo nekatere nujne stvari, ki jih je bilo mogoče enostavno opredeliti v zakonu (nova struktura študija, ECTS točke), programi pa prenovljeni na hitro in brez premisleka. Še vedno nismo rešili problema zaposljivosti diplomantov 1. stopnje, koncept student-centered learning-a (študija, ki v središče postavlja študenta) je nekaj, s čimer se je naše visoko šolstvo srečalo zgolj na daleč, učni dosežki niso pravilno definirani. Razporeditev predmetov in ECTS točk, ki jih je potrebno zbrati za uspešno opravljen predmet, je bolj stvar akademskega vrtičkarstva kot resnega premisleka in z naštevanjem bi lahko nadaljeval še kar nekaj časa.

Če želimo izboljšati situacijo, bo potrebno kar nekaj ukrepov na različnih področjih – rešitve bodo morali iskati tako odločevalci kot tudi šole in univerze ter drugi deležniki. Tega problema verjetno ne bomo rešili čez noč, vsekakor pa mu moramo vsi posvetiti več pozornosti, saj mladim onemogoča osamosvojitev, zmanjšuje se rodnost, saj se mladi pozneje odločajo za družino …

Kateri problem, s katerim se študenti soočajo, bi še izpostavili?

Izzivov na področju visokega šolstva je kar precej. Verjetno je največji problem, ki ga opažamo na evropski in tudi globalni ravni v zadnjem času, financiranje visokega šolstva. Študentske organizacije se zavzemamo za to, da študij oz. visoko šolstvo ostane javno dobro in mora biti javna odgovornost. Predvsem v času krize pa je vedno bolj očitno, da se stroški študija prenašajo na študente in njihove družine. Kar nekaj evropskih držav je uvedlo ali povečalo šolnine, zelo omejilo število študijskih mest, znižalo štipendije ipd. To ima posledice na več ravneh. Dostopnost visokega šolstva se zmanjša, saj se študenti iz družin s slabšim socialno-ekonomskim ozadjem težje odločajo za študij oz. ne morejo študirati. Zaradi rezov v proračunih univerz se zmanjšuje kakovost študija, saj se povečuje število študentov na profesorja, poslabšujejo se materialni pogoji za študij (pomanjkanje opreme ipd.). Zadostno (javno) financiranje je eden od osnovnih pogojev za dostopno in kakovostno visoko šolstvo in države se bodo morale začeti zavedati, da sredstva za visoko šolstvo niso strošek, ampak investicija v prihodnost in temu primerno povečati financiranje.

Mojca Buh

Začetek počitnic, julija, morja, sonca, kopalk bomo lahko pričeli s festivalom Koupadelik, ki bo potekal blizu Metlike, v vasi Božakovo ob Kolpi, od 29. junija do 1. julija. Festival pa se kar precej razlikuje od „običajnih“ poletnih festivalov. Namen festivala je namreč praznovati temelje našega obstoja, praznovati vire našega življenja, naravo, sonce, umetnost, glasbo in svobodo. Ljubljanska PSY zasedba Dancing Dragon in Društvo DIMU letos prvič organizirajo festival ob topli in mirni reki Kolpi, kjer bo tudi prostor za postavitev šotorov, da bo njihov namen, slaviti življenje in naravo, še toliko bolj izpopolnjen. Organizirane bodo različne delavnice v sklopu tehnologije, umetnosti in drugih zanimivih stvari, kot so delavnice joge, zdrave prehrane, gostovanje festivala Mlade Rime, predstavitve avtorskih filmov študentov AGRFT-ja, predavanje društva Zeitgeist in še in še – program se še vedno obnavlja in dopolnjuje. Za nočno popestritev bodo poskrbeli številni slovenski, hrvaški, avstrijski in makedonski  DJ-ji, ki se bodo predstavljali predvsem s psihadeličnim trance-om. Poleg vsega naštetega pa bo na Božakovem pokalo po šivih tudi zato, ker bosta dva projekta iz Avstrije in Italije ponudila kristalno čisti sound, kar pomeni, da bo ozvočenje na takem nivoju, kakršnemu v Sloveniji še nismo bili priča. „Današnja družbena slika je prenasičena s preživetimi vzorci in zavedamo se, da je potrebno narediti korak naprej, saj postaja takšen način življenja vse bolj nevzdržen,“ poudarjajo organizatorji in obljubljajo, da bodo na festivalu med drugim tudi „povzdignili zavest v novo formo kritičnega znanja za prihodnost.“

Študentska delovna brigada je največji prostovoljni projekt Študentske organizacije Univerze v Mariboru.

Prva Študentska delovna brigada je bila v Bovcu leta 1999. Namen delovne brigade je bila pomoč pri odpravi posledic potresa v Posočju leta 1998. V lanskem letu je potekala že 13. Študentska delovna brigada v Žužemberku. „Letos pa organiziramo 14. Študentsko delovno brigado, in sicer med 20. in 29. julijem 2012 v Zgornji Savinjski dolini,“ nam je povedala Špela Lipošek, sekretarka za socialna in zdravstvena vprašanja pri ŠOUM-u.

Špela Lipovšek nam je o projektu povedala: „Med počitnicami se na pobudo ŠOUM-a zberemo študentje, ki smo pripravljeni prostovoljno pomagati pomoči potrebnim. Pomoč nudimo prebivalcem krajev, ki so jih prizadele naravne nesreče ali pa so demografsko ogroženi. S svojim trdim delom pomagamo krajanom pri obnovi in ponovni oživitvi njihovih krajev. Do sedaj smo pomagali že pri najrazličnejših opravilih: odstranjevali smo posledice potresa, plazu, obnavljali turistične in tovorne poti, čistili in urejali jaške, krajevne vodnjake, vhode in notranjost rudnikov, krajevne znamenitosti, razgledne stolpe in barvali ograje, mostove ipd.“

Pomoč pomoči potrebnim

Geslo oziroma namen Študentske delovne brigade je v prvi vrsti pomoč pomoči potrebnim ter spodbujanje solidarnosti med študenti. Špela pa poudarja, da je zelo pomembno tudi druženje, saj se tu sklenejo prijateljstva, ki trajajo še dolgo po zaključku študija. Poleg dela pa Študentska delovna brigada združuje zabavo, spoznavanje Slovenije, njenih skritih lepot in raznolikih običajev.

In kakšni so načrti za 14. Študentsko delovno brigado?

Špela Lipošek, sekretarka za socialna in zdravstvena vprašanja pri ŠOUM-u, pravi: „Pomagali bomo dvema občinama, in sicer občini Solčava ter občini Luče, kjer bomo dejavni na več deloviščih:

• urejanje invalidne poti v Solčavi,
• urejanje turistične sprehajalne poti v občini Luče,
• pomoč pri izkopavanju in transportu izkopanega materiala iz arheološkega najdišča Potočka zijalka,
• obnovitev 4 mostičkov na poti po Logarski dolini.“

Mojca Buh

K pisanju o tej temi me je spodbudila odsotnost močne, argumentirane opozicije k nedavno sprejetim varčavalnim ukrepom.

Priznam, da sem bil tudi sam do nedavnega prepričan, da drugače kot s takšnimi ukrepi ne bomo prišli ven iz recesije, saj si drugačnega mnenja glede na prevladujoči javni diskurz niti nisem mogel ustvariti.

Tako je bilo moje presenečenje še toliko večje, ko sem odkril, da cela vrsta uglednih ekonomistov, med njimi tudi Nobelovi nagrajenci (Krugman, Stiglitz), opozarja pred tovrstnimi ukrepi. Stiglitz med drugim pravi, „Na svetu ni enega primera, ko bi si bolehna država opomogla po krčenju plač, pokojnin in socialnih transferjev“. Ti ekonomisti se borijo tudi proti kolektivni amneziji, ki je očitno zavladala in ki pozablja, da se je kriza začela zaradi nevzdržnega dolga v zasebnem sektorju, katerega boter je bil prenapihnjen finančni sektor, ki je deloval s pomočjo in podporo deregulacije (odsotnost nadzora) države, in da je javni dolg narasel šele potem, ko so države reševale prezadolžene banke in podjetja.

Še posebej je problematičen rez v visoko šolstvo
In sedaj, kot da se je to dogajalo v nekem drugem času in kraju, v javnosti prevladuje debata o tem, kako potraten in neučinkovit je naš javni sektor. Popolnoma se strinjam, da je dobro sprejeti ukrepe, s katerimi bi javni sektor racionalizirali in ga naredili bolj učinkovitega, ampak predvsem na način, da bi le-ta z reorganizacijo postal bolj kvaliteten, saj nam praksa iz drugih držav kaže, da rezi v financiranje povzročijo vse prej kot to. Še posebej je problematičen rez v visoko šolstvo in raziskovanje, saj nas lahko le dobro izobražen kader, ki je boljši od tuje konkurence, popelje iz krize, ne pa kader, ki je 20 % manj financiran (podatek iz leta 2008) od povprečja držav OECD oz. kar 50 % manj financiran od npr. študentov na Švedskem – države, katere blagostanje si tako želimo doseči.

In zakaj so ugledni ekonomisti proti varčevalnim ukrepom?

Dr. Jože Mencinger pravi: „Velikost bruto domačega proizvoda je na kratki rok, vse bolj pa tudi na daljši rok, določena s povpraševanjem. Varčevanje pa povpraševanje zmanjšuje, to torej zmanjšuje bruto domači proizvod in povečuje brezposelnost, kar spet zmanjša povpraševanje in tako naprej. Tako gremo v nekakšen vrtinec krčenja. Gre za ponavljanje zgodbe iz finančne krize tridesetih let, katere nastajanje je bilo presenetljivo podobno nastajanju zdajšnje. Ko so težave začeli reševati z varčevanjem, je finančna kriza prešla v svetovno gospodarsko krizo.“ Dr. Bogomir Kovač, redni profesor na Ekonomski fakulteti, dodaja: „Celo raziskave IMF so presenetljivo jasne. Večina fiskalnih konsolidacij ni uspešnih. Za vsak odstotek zapiranja deficita, merjeno v BDP-ju, se znižuje domače povpraševanje (potrošnja in investicije) za okoli 1 %, zmanjšuje rast za 0,5 % in povečuje brezposelnost za 0,3 %.“

Rešitev je v anticiklični politiki

Tako rešitev ni v varčevanju, temveč, po mnenju zgoraj navedenih ekonomistov, v anticiklični politiki, ki narekuje, da se ob hitri rasti gospodarstva posledični dodatni priliv v proračun privarčuje in se ga nato v recesiji porabi za zagon gospodarstva. Naši politiki so v obdobju velike gospodarske rasti 2004–2008 ravnali neodgovorno in namesto presežka pridelali proračunski primanjkljaj. Vseeno ima Slovenija še dovolj manevrskega prostora za izvajanje proticiklične politike, saj je njen državni dolg skoraj za pol manjši od povprečja EU-ja in Nemčije.

O tem in o ukrepih, s katerimi bi na kratki rok povečali prihodkovno stran proračuna, pa se pri nas skoraj ne govori, tako da je zanimivo videti, da cela vrsta priznanih ekonomistov na tem mestu predlaga povsem konkretne ukrepe. Tako Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman govori o  „Tobinovem davku“ za finančne transakcije (poseben davek za preprečevanje finančnih špekulacij). Stiglitz, prav tako Nobelovec za ekonomijo, pa dodaja: „Države v hudih časih ne bi smele nižati izdatkov, temveč jih povečevati. Proračunski primanjkljaj se ne poveča, če se hkrati zvišajo davki. V tem primeru lahko gospodarstvo vloženi denar večkrat oplemeniti.“

Poraja se vprašanje, od kje ta odsotnost alternativ, ki prevladuje v naši politiki in medijskem prostoru. Sam nisem ravno pristaš teorij zarote, razumem pa, da je veliko težje postaviti jasno strategijo za zagon gospodarstva, sprožiti konkretne ukrepe proti korupciji in netransparentnosti, ko so le-te postale del „normalnega“ delovanja strank, in vpeljati davke, ki so v škodo botrom strank, kot pa se poslužiti varčevalnih ukrepov, ki so jih ljudje, le zaradi enostranskega diskurza v javnosti, v povprečju sprejeli z odobravanjem v upanju, da bomo tako končno prišli iz krize.

Bojim se, da bo prihodnost pokazala, da smo imeli prav mi, ki se nas je le dobrih 100 zbralo pred parlamentom, in smo poskušali opozoriti javnost, da so takšni ukrepi vse prej kot prava pot iz krize. Praksa iz držav, ki jih že dalj časa „rešujejo“ z varčevanjem, nam kaže, da gre predvsem za ukrepe, ki breme krize valijo na socialno najšibkejše, nekritično uničujejo socialno državo ter večajo družbeno razslojenost . Če se ob vseh znakih in informacijah, da varčevalni ukrepi brez jasne strategije zagona gospodarstva ne peljejo nikamor drugam kot v še večjo recesijo, ne bomo zganili, potem je očitno Cankar imel prav: „Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje!“

Matej Jemec, absolvent prava in član Upravnega odbora Gibanja za dostojno delo in socialno družbo

Ko sem končno želel predstaviti svoje mnenje glede prevladujoče, za nekatere edine primerne in zveličavne, politike vsesplošnega varčevanja, je to, očitno namesto mene, v tej številki storil že Matej Jemec.

Zato želim nekaj spregovoriti o temi, ki je prav tako pomembna in ki me je povsem šokirala pred nekaj dnevi, ko sem bil na predstavitvi zadnje knjige trilogije V imenu države.

Gre za trilogijo o trgovini z orožjem (ki je v prvi polovici 90. let potekala preko Slovenije), katere avtorja sta Matej Šurc in Blaž Zgaga. Za trilogijo velja, da „politika zanjo noče slišati“, a je na drugi strani velika uspešnica  (v mesecu maju je bila zadnja knjiga menda najbolj brana knjiga v Sloveniji). Trilogija V imenu države hkrati predstavlja največji projekt preiskovalnega novinarstva na Slovenskem. Avtorja, ki sta sicer izkušena novinarja, sta pregledala ogromno dokumentov in se pogovarjala z mnogimi neposrednimi pričami opisanih dogodkov.

Da sta novinarja sploh lahko dobila vse te dokumente, je omogočil relativno moderen slovenski Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), sprejet leta 2003, v še večji meri pa praksa informacijskega pooblaščenca, samostojnega in neodvisnega državnega organa, ki smo ga dobili s sprejemom ZDIJZ-ja. 

V trilogiji je tako lahko z dokumenti (med drugim) podprto, kako je Slovenija v času vojne na Balkanu pomagala z orožjem Hrvaški in Bosni in Hercegovini, ko sta zaradi prepovedi uvoza orožja ostali praktično brez možnosti obrambe, pri čemer ni sporno samo dejstvo, da smo jima posredovali orožje, ampak način, na katerega smo to storili – z oderuškimi cenami, prevarami, pogosto brez slehernih potrdil in računov. Nekateri so s tem zaslužili neznanske količine denarja, dokazi o tem pa so bili dolgo prikriti. Prav tako v knjigah spregovorita tudi o aferi Patria, kjer trenutno teče sodni postopek.

Na predstavitvi knjige smo izvedeli, da je bil v preteklosti marsikdo, ki je želel temeljito preiskovati orožarske posle in najti dokaze o vpletenosti odgovornih oseb, deležen groženj (tudi pisca te trilogije, sta bila na spletu deležna groženj s smrtjo).

Tako je denimo vodja ene izmed preiskovalnih komisij državnega zbora, ki se je ukvarjala s to tematiko, takratni poslanec Rudi Moge, nekega dne odkril, da mu je neznanec poškodoval avto tako, da je iztekla vsa zavorna tekočina. Ko pa je dopustoval na morju, ga je neznanec celo povozil s čolnom in mu povzročil poškodbo hrbtenice.

Tudi sodni postopki so se do sedaj vedno končali z zavrženjem ovadb s strani državnega tožilstva (ki so za to dobili ustrezna „navodila“). Edina zadeva, ki je prišla pred sodišče, je trenutno sojenje v zadevi Patria (obtožba zaradi sumov podkupovanja), a še tu je tožilka, ki je opravila levji delež dela pri pisanju obtožnega predloga, Branka Zobec Hrastar, odstopila kot tožilka z izjavo za medije, „da ne namerava več delati na takšni funkciji v državi, ki ne more ali noče zaščititi svojih funkcionarjev“.

Glavni akterji orožarske afere so, po trditvah v knjigi, danes v vrhu slovenske politike. To hkrati kaže na diametralno nasprotno politično kulturo, kot je denimo prisotna v Skandinaviji. Tam sta dve kandidatki za ministrico odstopili od svoje kandidature, ko je bilo razkrito, da nista plačali nekaj položnic za naročnino na radiotelevizijo (!!). Čeprav nas ta podatek lahko zelo začudi, je dejstvo, da je civilna družba, javnost v Skandinaviji, veliko bolj pozorna in kritična, kot smo pri nas. Pri nas so bile knjige na temo orožarske afere (sicer ne v takem obsegu, pa vendarle) tudi podprte s številnimi dokumenti, že izdane, pa javnost sploh ne reagira.

Želim si, da bi to trilogijo prebralo čim več mladih. Izjemno pomembno je namreč, da je javnost kritična, razmišljujoča in da ne postane pasivna. Presenečen sem bil, ko sem v pogovoru s prijatelji ugotovil, da so oni mnenja, „itak so vsi politiki taki“, da je torej vseeno, kdo je na oblasti in ali se sploh kaj razišče in dokaže odgovornost vpletenih na sodišču, saj bo v vsakem primeru na ta položaj prišel nekdo enak. Tako stališče ne sme postati prevladujoče. Le s kritičnostjo čim večjega števila ljudi do vsakokratne oblasti namreč lahko pride do sprememb na bolje.

Tu ne gre za politično opredelitev, gre za to, da kot bodoči izobraženci nosite odgovornost do sebe in do družbe, da razmišljate in ste kritični. Na podlagi verodostojnih informacij si lahko ustvarite mnenje in na tej podlagi delujete.

Blaž Božnar

Ali mogoče pripravljate ali razmišljate o organizaciji in izvedbi kakšnega medgeneracijskega projekta? Torej, takšnega, ki ga boste študentje pripravili za mlajše ali starejše? Če ja, ga prijavite na medgeneracijski razpis ŠOU v Ljubljani!

ŠOU v Ljubljani namreč objavlja že tretji razpis letos, tokrat za medgeneracijske projekte društev, zvez društev in zavodov v študijskem letu 2012/13 v višini 40.000 evrov. Predmet razpisa je sofinanciranje projektov društev, zvez društev in zasebnih zavodov, ki jih organizirajo študentje za druge generacije (mlajše, starejše).

Rok za prijavo na razpis je 10. september 2012.

Kot nam je povedal vodja Društvenega stičišča ŠOU v Ljubljani – STIKS, Damjan Vinko, se največja študentska organizacija s tem razpisom pridružuje evropskemu letu aktivnega in medgeneracijskega sodelovanja. 

ŠOU v Ljubljani delovanje študentskih nevladnih organizacij podpira v okviru stalne dejavnosti Društveno stičišče – STIKS; prek različnih razpisov že vrsto let, vsako leto sofinancira projekte in dejavnosti okoli 200 nevladnih organizacij. Največja slovenska študentska organizacija nevladnim organizacijam med drugim omogoča tudi brezplačno uporabo prostorov ŠOU v Ljubljani, organizira brezplačna strokovna izobraževanja in nudi brezplačno lektoriranje ter prevajanje iz/v angleščino.

Več o razpisu in razpisnih pogojih najdete na spletni strani ŠOU v Ljubljani, www.sou-lj.si.