ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Filmi Hayaa Miyazakija so znani po toplih barvah, prikupnih hišnih ljubljenčkih, pogumnih protagonistih, večplastnih zapletih in neverjetni pozornosti, ki je namenjena podrobnostim. Toda ena najpomembnejših stvari v vsakem filmu japonskega mojstra je hrana. Miyazaki s hrano in pijačo pomaga likom, da se povežejo, gradijo odnose in zgodbam dodaja globino. 

Film Čudežno potovanje je leta 2003 prejel oskarja za najboljši animirani film. Čudežno potovanje je film, ki je še danes aktualen in zanimiv za pogledati, saj se ukvarja s tematikami, ki so del vseh nas. Prijateljstvo, reševanje težav, grajenje odnosov in pogum pomagata protagonistki Chihiro, da uspešno reši svoje starše in z njimi odide domov. 

Tematika kapitalizma v Čudežnem potovanju

Film se začne s selitvijo protagonistke Chihiro in njenih staršev. Med potovanjem odkrijejo neverjetno čarobno skrito mesto polno okusne hrane. Miyazaki odlično predstavi te jedi – velike količine pečenega piščanca, raviole, sladkarije zložene v majhne kupčke.

Starša se odločita, da sta lačna in glede na to, da je toliko hrane, si kar postrežeta. Nista vedela ne komu pripada hrana, niti kdo jo je pripravil. Običajno ljudje ne gredo jest  hrane, ki jo po naključju najdejo. Vendar sta bila Chihirina starša verjetno res lačna, zato se odločita, da bosta najprej pojedla in pozneje plačala. Ne da bi najprej govorila z lastnikom stojnice, sta se samovoljno okrepčala ali bolj točno prenajedla. 

Chihirojina starša sta bila spremenjena v prašiča, ker sta se pustila zanesti pohlepu nenadzorovanega bifeja. To je težka obsodba potrošništva in brezmejne arogance, s katero človek najprej pridobi vire, nato pa jih izkorišča prek potreb za preživetje.

Toda to ni dovolj, saj se v sceni z demonom Brezobraznim situacija še poslabša, skorajda do tragičnih razsežnosti. Brezobrazni se namreč najprej pregreši z nekaj prigrizki, nato pa začne požirati celotne jedi, vključno s posodami in krožniki. Na koncu golta še žive ljudi. Njegovo prenajedanje nima meja, požre vse in vsakogar, vendar to počne z namenom, da bi zapolnil svojo notranjo praznino, ki se povečuje s povečevanjem njegove velikosti. Chihiro uspe ozdraviti dušo Brezobraznega le tako, da mu da kot zdravilo mesno kroglico. Dobila jo je kot dar od duha onesnažene reke, ki ga je deklica očistila in rešila. Ta mesna kroglica Brezobraznega prisili, da izbruhne vse odvečne stvari, ki jih je pogoltnil samo z namenom, da bi umiril svojo notranjo bolečino. Brezobrazni se očisti vsega tega presežka in tako postane Chihirin zaveznik in najde svojo pot do sreče.

Nepredvidljivo močno prijateljstvo

Da bi rešila starše, Chihiro začne delati za zlobno čarovnico. V kopališču, katere lastnica je Yubaba, ima samo tri prijatelje, to so Haku, Lin in Kamaji. Sprva se je vsi ostali delavci izogibajo, ker je človek. Vendar ko vidijo, da je delavna in prijazna, jo začnejo sprejemati. To je prikazano v sceni, ko Chihiro prejme polnjen žepek (bun). V filmu je ta nadevan s sladkim rdečim fižolom, ki v azijski kulturi predstavlja pogrešanje. To bi lahko predstavljalo, da Chihiro pogreša svoje starše.

V zadnji sceni s hrano se je Chihiro odpravila k Zenibi, sestri dvojčici Yubabe. K njej je šla, da bi se opravičila v imenu Hakuja, saj ji je ta ukradel zlati pečat. Chihiro želi tudi, da ji Zeniba pomaga ozdraviti Hakuja. Zeniba ji med čajanko in kosom torte pove, da je Hakuja že sama ozdravila z ljubeznijo. V tej sceni se Chihiro prvič sprosti, saj je obkrožena s prijatelji in se mirno pogovarja o njeni dogodivščini. Brezobrazni celo poje kos torte in pije čaj, vendar se ne nažre.

Dvojni pomen hrane v Čudežnem potovanju

V filmu Čudežno potovanje ima hrana dvojni pomen:

• V prvem primeru predstavlja identiteto in stabilnost. Haku dvakrat ponudi Chihiro hrano, rekoč, da če ne bo jedla ničesar iz tega sveta, bo izginila: hrana postane točka stabilnosti za Chihiro, element, ki jo ohranja živo in prisotno pri sebi, sidro, ki ji preprečuje, da bi se v času obupa izgubila.
• Na drugi strani pa se hrana spremeni v prekletstvo in postane huda obsodba na sodobno potrošnjo. Tematike kot so okoljevarstvo, pacifizem in zmernost so bile v Miyazakijevih filmih že od časov Nausice iz Doline vetra vedno zelo pomembne, vendar v filmu Čudežno potovanje dobijo veliko moč ravno zaradi hrane, ki je primaren vir človekovega preživetja.

Hrana v filmu narekuje ključne trenutke. Miyazaki nam preko nje sporoča teme, kot so kapitalizem, ljubezen in pomembnost odnosov. V sceni s Chihirojevimi starši nam pove, da človeštvo jemlje več kot rabi. V sceni z Brezobraznim nam to še enkrat potrdi, vendar tukaj z malo več upanja, saj Brezobrazni bruhne ven vse, kar je pojedel ter se kasneje več ne prenajeda. Hrana kot delitev ljubezni nam je predstavljena v sceni, ko Haku in kasneje tudi ostali delavci ponudijo hrano Chihiro. Chihiro ponudi polpeto Brezobraznemu in mu s tem pokaže neke vrste ljubezen. V bistvu deljenje hrane v filmu neznance spremeni v prijatelje.

Planet opic je film, ki ga pozna vsak. Prizor kričečega Charlesa Hestona na obali, po tem, ko ugotovi, da je bil ves ta čas na Zemlji, spada med najbolj ikonične vseh časov. Kako je nastala, padla in se ponovno vzpela ena najbolj pomembnih franšiz v zgodovini filma, ki v sebi skriva alegorijo o človeštvu samem?

Planet opic, ker se vse začne s knjigo

Ko je leta 1963 izšla knjiga Planet opic (La Planète des singes) francoskega avtorja Pierra Boulleja si ni nihče predstavljal, kakšno filmsko franšizo bo sprožila. Ko je v lokalnem živalskem vrtu opazil obrazno mimiko goril, se je prevprašal o razmerju človeka in primata. Po navdihu Guliverjevih potovanj je v slogu znanstvene fantastike opisal zgodbo skozi oči novinarja, ki potuje na oddaljeni planet, kjer napredni primati lovijo animalistične ljudi – zavrtel je dejansko stanje. Glavno sporočilo zgodbe je, da človeška inteligenca ni samoumevna in bi jo lahko izgubili, če bomo z njo napačno ravnali. Knjiga je bila prevedena v številne jezike, podana pa je bila v roke ameriškega producenta Arthurja P. Jacobsa, ki se je več let trudil s ponudbami holivudskim ustvarjalcem, da bi knjigo predelali v film. Želel je novo franšizo, ki bi spomnila na filme o King Kongu.

Planet opic s Charltonom Hestonom

Povezal se je z umetniki, ki so skicirali prizore, kostumografi in scenaristi, med katerimi je bil Rod Sterling, ustvarjalec Zone somraka (The Twilight Zone). Njegov scenarij, ki je v času hladne vojne sporočal posledice uporabe nuklearnih sil, je bil s približno 10 milijoni predvidenega proračuna preprosto predrag. Po čudežu sta Jacobs in koproducent Abrahams prepričala Charltona Hestona, da sprejme glavno vlogo, saj mu je bil scenarij precej pri srcu. Ta je za režijo predlagal Franklina J. Shaffnerja in skupaj so posneli kratek testni prizor, ki je nato prepričal studio Fox, da bi lahko knjigo pretvorili v film in celo v uspešnico. Proračun je bil zrezan na malo manj kot 6 milijonov dolarjev, Sterlingov scenarij pa je prepisal Michael Wilson, ki je že priredil avtorjevo knjigo Most na reki Kwai v filmski scenarij. Nova različica je spremenila nekaj elementov, da je lahko film zadostil znižanemu proračunu, za kostume pa je poskrbel John Chambers.

Film spremlja posadko astronavtov, med katerimi je tudi Taylor (Charlton Heston), ki zasilno pristane na neznanem planetu, daleč v prihodnosti. Čeprav se planet sprva zdi nenaseljen, posadka naleti na družbo, ki ji vladajo primati z visoko inteligenco in zmožnostjo govora. Kar je še bolj šokantno, pa je dejstvo, da so ljudje zdaj primitivna vrsta, ki jo primati uporabljajo kot sužnje. Planet opic je izšel februarja 1968 in postal kritiški in finančni uspeh. Opisan kot eden najbolj zanimivih zf-filmov, ki je prišel iz Hollywooda, je bil Planet opic velik uspeh, ko je zaslužil kar 33 milijonov dolarjev in bil nominiran za prestižne nagrade. Prizori filma so zapisani v zgodovino, sam film pa nosi tako močan pomen, da so njegova nadaljevanja bolj kot ne krik v prazno – čeprav niso slaba.

Pod planetom opic, ki zasluži preveč, da bi zaključil konec zgodbe

Studio je zavohal denar in ustvaril franšizo. Le dva meseca po premieri so že načrtovali nadaljevanje, ki ga je po neprestanem odvračanju scenarijev Serlina in celo Boulleja napisal Paul Dehn. Britanski pisec, ki je spisal tudi Goldfingerja, je v prihodnje postal glavni scenarist »opic«. Ker je Charlton Heston dejal, da se ne želi vrniti v nadaljevanju razen, če bo njegov lik ubit, njegova plača (v višini milijona, mimogrede) pa podarjena v dobrodelne namene, se je vrnil v le nekaj prizorih, scenarij pa se je fokusiral na nov lik.

Pod planetom opic (Beneath the Planet of the Apes) je izšel leta 1970 s polovičnim proračunom in slabimi odzivi. V filmu spremljamo Brenta (James Franciscus), ki je zaslužen za iskanje Taylorja in mu sledi v prihodnost. Čeprav so se poleg Hestona v majhni vlogi vrnili Kim Hunter (dr. Zira), Maurice Evans (dr. Zaius) in Linda Harrison (Nova), film ni bil sprejet dobro, a zaslužil skoraj desetkratnik proračuna, kar je bilo več kot dovolj za nadaljevanje. Slednje je bilo dokaj nelogično, glede na zaključek film, ki se še bolj nasloni na posledice uporabe jedrskih sil.

Pobeg s planeta opic stopi na območje rasnih konfliktov

S kratkim telegramom »Opice obstale, nadaljevanje zahtevano« je Arthur P. Jacobs po finančnem uspehu drugega dela scenaristu Paulu Dehnu povedal, naj začne s pisanjem novega filma. Nov režiser je postal Don Taylor, proračun pa ponovno postavljen nizko, pri 2,5 milijona dolarjev. Ker je bilo treba delovati okoli nizkega proračuna in precej dokončnega zaključka v predhodniku, je zgodba vse skupaj zasukala na glavo in ponudila novo prihodnost franšizi. Zira (Kim Hunter) in Kornelius (Roddy McDowall, ki se je vrnil po prvem filmu) sta transportirana v preteklost, kjer ju ameriška družba najprej sprejme, z rojstvom sina Ceasarja pa se ustraši, da je to začetek konca človeške rase. Tu je film kakovostno storil kar nekaj korakov bližje originalu, saj je režiser želel preko filma prikazati rasne napetosti v ZDA – še danes ni jasno, če gre za rasizem ali prikaz rasizma. Film je izšel le leto po predhodniku, natančneje maja 1971, in bil dobro sprejet pri kritikih in gledalcih. To pa je seveda pomenilo, da je Fox naročil še četrti del.

Osvojitev planeta opic kot Civil Rights Movement?

Še manjši proračun je pričakal film Osvojitev planeta opic (Conquest of the Planet of the Apes), ki je izšel leto kasneje, ponovno s scenarijem Paula Dehna in še enkrat z novim režiserjem, tokrat je bil to J. Lee Thompson. Z Jacobsom je že sodeloval, tesno pa je bil povezan z predprodukcijo prvega filma, a je moral odstopiti zaradi urnika. Ko se je predhodnik naglo obrnil v tematski prikaz rasnih konfliktov, je to postal osrednji simbol četrtega filma v franšizi.

Danes (tudi leta 1972) je jasno, da je Dehn opice povezal s temnopoltimi v ZDA in zgodbo uokvirili okoli dogajanj gibanj za človekove pravice, kot so bili protesti v Wattsu leta 1965. In filmska zgodba? V bližnji prihodnosti, ki sledi dogodkom predhodnika, so ljudje opice zasužnjili. Ceasar se izvije izpod krute prevlade in opice povede v gibanje za svobodo. Odzivi so bili tokrat mešani, a z odprtim koncem in dovoljšnim zaslužkom, kar je pomenilo, da je Fox naročil še en film.

Najnižji proračun v franšizi pripada petemu filmu

Tradicionalno je peti film prejel še nižji proračun, tokrat najnižji v celotni franšizi. Bitka za planet opic (Battle for the Planet of the Apes) je bil film, pri katerem so ustvarjalci vedeli, da bo zadnji v seriji. Lee Thompson se je vrnil na režiserski stolček, scenarij pa je ponovno spisal Paul Dehn. Zaradi bolezni sta ga dokončala zakonca Corrington, ki sta Dehnov nekoliko pesimističen, ali pa realističen, zaključek spremenila po svoje. Bitka, sicer pripoved iz prihodnosti, sledi Ceasarju, ki želi zgraditi boljšo družbo, tako za ljudi kot opice, vseskozi pa se bori proti napadom človeških mutantov in zahrbtnim dejanjem opic, ki si želijo stopiti na njegovo mesto. Čeprav konca ne želimo razkriti v celoti, je časovni skok in nejasnost prizora jokajočega kipa še vedno predmet debate. Film je bil leta 1973 slabo sprejet, a zaslužil štirikrat več od proračuna.

Serija Planet opic, ki ne uspe in 25 let premora

Že leto kasneje je sledila serija, ki pa je doživela le štirinajst epizod in bila že po dveh mesecih ukinjena. Po nasičenosti filmskega urnika s filmi Planeta opic je Fox šele sedem let kasneje spet posegel v franšizo. Takrat je deset epizod serije predelal v pet televizijskih filmov, pri čemur je pomembno poudariti le časovnico, znotraj katere je umeščena. Postavljena v leto 3085 se dogaja približno 900 let pred Taylorjevim prihodom v prvem filmu in približno 400 let po prizorih zadnjega filma. Še manj epizod je doživela animirana serija Vrnitev na Planet opic (Return to the Planet of the Apes), ki je bila predvajana med septembrom in decembrom leta 1975. Tematsko se je animirani izdelek vrnil k Vietnamski in hladni vojni, daleč stran od rasnih konfliktov.

Planet opic Tima Burtona: Želja po prebuditvi ne uspe

V naslednjih petindvajsetih letih je bilo z novim filmom Planeta opic povezanih več imen, med katerimi so najbolj slavna Arnold Schwarzenegger, James Cameron, Peter Jackson, Oliver Stone in Chris Columbus. Zgodilo se ni nič, vse do leta 1999, ko je Fox pisanje scenarija zaupal Williamu Broylesu, mlajšemu. Producenti so želeli izid leta 2001, scenarist pa je imel široko svobodo pri pisanju. Ponovno je moral biti proračun zrezan zaradi ambicioznosti scenarija, a tokrat govorimo o približno 100 milijonih. Scenarij je moral biti prirejen, režiser Tim Burton pa je moral skupaj z ekipo delati pospešeno, da bi ujeli tisti datum izida, za katerega je šel Fox skorajda preko trupel.

Šesti film v franšizi je bil pravzaprav predelava izvirnika, a vseeno nekoliko bližje knjižni predlogi Pierra Boulleja. Film je krasila zvezdniška zasedba – Mark Wahlberg, Helena Bonham Carter, Paul Giamatti, Michael Clarke Duncan, Tim Roth, Kris Kirstofferson, Cary-Hiroyuki Tagawa in v majhnih vlogah celo Charlton Heston in Linda Harrison. Zanimivo dejstvo je povezano s filmi Harry Potter, saj je Tim Roth zavrnil vlogo Severusa Snapa, da je lahko igral v Burtonovem Planetu opic.

Film je izšel julija 2001 in zaslužil 362 milijonov ameriških dolarjev. Pohvale so letele predvsem h kostumografiji in prostetiki, ki je bila prav zares izvrstna. Kljub temu pa odzivi niso bili najboljši, saj je v preteklih 25 letih izvirni film postal legendaren in tako nedotakljiv. Kot je zapisal Roger Ebert, je »Tim Burton ustvaril film, ki se pokloni originalu in je sam po sebi spoštljiv, a to ni dovolj, saj si bodo ljudje deset let kasneje raje izposojali original iz leta 1968.« Zaradi pospešene in utrudljive produkcije Burton ni imel interesa za vrnitev k nadaljevanju, medli odzivi pa so pri Foxu povzročili apatičnost pri ponovnem vstopu v franšizo. Tako je Tim Burton dejal, da bi se rajši vrgel skozi okno, kot pa posnel nadaljevanje. Tudi večina igralcev bi se vrnila, če bi se vrnil Burton, kar je pomenilo, da se je Planet opic ponovno izgubil za nekaj let. In filmu v dobro, da je pozabljen, čeprav roko na srce ni tako slab, kot bi si mislili – kar pa ne pomeni veliko.

Vrnitev franšize na vrh sveta po Gospodarju prstanov in Avatarju

Ker je bila filmska industrija v velikem vzponu, kot že mnogokrat poprej, in franšiza dokaj neizkoriščena, sta nastopila scenarista Rick Jaffa in Amanda Silver, predstavljajoč koncept za film Vzpon planeta opic (Rise of the Planet of the Apes). Šlo naj bi za tako imenovan mehak ponovni zagon, nad katerim so bili pri Foxu navdušeni že leta 2005. Zgodbo je scenarij sukal okoli opice, natančneje Cezarja (Caesar), in bil le del mitologije Planeta opic. Vse skupaj pa je trajalo, saj je bilo težko najti prave ljudi. Šele, ko so leta 2009 k projektu pristopili James Franco, Andy Serkis in režiser Rupert Wyatt.

Slednji je film takrat povezal z Nolanovim prvim Batmanom, kot film, ki je ustvarjen za ljudi, ki obožujejo franšizo, in stoji kot samostojen izdelek za vse ostale. In prav povezava Andyja Serkisa je bila tista, ki je nakazovala revolucijo znotraj filma o revoluciji. Prvič v zgodovini opice ne bodo obleke, temveč mešanica zajema gibov in vizualnih učinkov, za katere bo skrbelo podjetje Weta (Gospodar prstanov, Avatar). Storjeni so bili neverjetni napredki znotraj tehnologije zajema gibanja, ki so dovoljevali neverjetne posnetke skorajda resničnih bitij, ki so obdržala čustvene predstave igralcev.

Kar smo videli v Gollumu, Kongu in Na'Vijih, je šlo še milje navzgor po lestvici prepričljivosti. Serkis, izkušen veteran tehnologije in opičjega gibanja iz Konga, je »prešel lik«, kot so povedali ustvarjalci. Ekipa za vizualne učinke je pregledovala šimpanze iz živalskega vrta v Wellingtonu, kaskaderji in učitelji gibanja pa so igralce učili opičjega gibanja od A do Ž.

Vzpon planeta opic: Evolucija postane revolucija

Z manj kot 100-milijonskim proračunom se je napovedoval avgustovski izid, kar ni najboljši mesec za filme, a pri Foxu niso imeli za izgubiti prav ničesar. Je šlo za predzgodbo, predelavo ali ponovni zagon? S pomešanimi nazivi se je film nič hudega sluteč izognil morebitni skrutinizaciji, saj se ni točno vedelo, kaj pravzaprav je. Dokler ni izšel in navdušil. Spremljali smo Willa Rodmana (James Franco), farmacevtskega raziskovalca, ki na šimpanzih testira zdravilo ALZ-112, da bi našel zdravilo za Alzheimerjevo bolezen, za katero trpi tudi njegov oče (John Lithgow). Ko po napadalnem izpadu šimpanzinje najde njenega mladička, ki v krvi že nosi serum, ki zvišuje inteligenco, ga vzame domov, da bi ga zavaroval pred smrtjo. Odkrije, da je mali šimpanz podedoval visoko inteligenco, in ga uporabi za skriti razvoj zdravila. Z njim ozdravi očeta, ki se vrne v stanje pred Alzheimerjevim, skupaj pa šimpanzu nadeneta ime. Caesar (Andy Serkis). Pametni šimpanz, varen pred zunanjostjo, presprašuje lastno identiteto in mesto v svetu. Ko začne Willov oče ponovno nazadovati, ga Caesar obrani pred nasilnim sosedom, za kar je šimpanz poslan v zavetišče, kjer se prvič znajde med šimpanzi. Will v podjetju razkrije, da je z zdravilom uspešno zdravil očeta, a potrebuje močnejši izdelek. Z odobrenimi novimi testi na šimpanzih razvijejo zdravilo ALZ-113, a se Will po smrti očeta odpove svojemu delu. V tem času zdravilo razkrije svoj učinek na človeka, Caesar pa v zavetišču sproži revolucijo.

Kritiki so bili v veliki meri navdušeni nad filmom, enako pa je bilo z gledalci. Vzpon planeta opic je vdihnil svež zrak v zamrlo franšizo. Po svetu je zaslužil 481 milijonov dolarjev in postavil rekord franšize. Prvič je bila uporabljena tematika znanosti oz. farmacije, ki je nadomestila pomen jedrskega orožja in rasnih konfliktov. Evolucija je postala revolucija, so rekli, gledalci pa smo nestrpno čakali na nadaljevanje. To je bilo hitro potrjeno, a smo morali nanj čakati nekoliko dlje. Načrt je bil jasen, na časovnici priti do izvirnika iz leta 1968, kar je razkrilo tudi filmovo mesto na časovnici – šlo je za predzgodbo.

Vstopi Matt Reeves in predstavi karakterno študijo šimpanza

Wyatta, ki je moral odstopiti od nadaljevanja, je nadomestil režiser Cloverfielda Matt Reeves. Temu so sledili popravki scenarija in potrdila Jamesa Franca in Freide Pinto, da se za nadaljevanje ne bosta vrnila. Ampak jasno je bilo, da se vrača Serkis, film pa se bo še dodatno fokusiral na lik šimpanza. Film, naslovljen z Zora planeta opic (Dawn of the Dead) je bil načrtovan za poletje 2014 in postal eden najbolj pričakovanih filmov leta.

Proračun je skočil na 170 milijonov, a Fox je imel vanj visoko zaupanje, ki se je poplačalo. Matt Reeves je ustvaril mojstrovino današnjega časa, ki je po svojem izidu zaslužila 710 milijonov dolarjev in navdušila vsakega, ki jo je videl.

Zora planeta opic nas je popeljala deset let v prihodnost, ko sta virus in vojna zdesetkala človeštvo, opicam pa omogočila vzpon. Caesar je vodja velike skupine opic, ki si je v gozdovih blizu San Francisca ustvarila dom in živi v miru. Ko naletijo na človeško skupine, se začnejo trenja, ki pripeljejo do novih konfliktov in spopadov.

Še preden je bil drugi del trilogije v kinih, so ustvarjalci svoj fokus že preusmerili v zaključek trilogije. Matt Reeves se je vrnil kot režiser in soscenarist, v zameno pa prejel 150 milijonov proračuna, da zaključi trilogijo s filmom Vojna za Planet opic (War for the Planet of the Apes). Tri leta je trajalo, da smo julija 2017 dobili še zaključek trilogije, ki je od mrtvih obudila legendarno franšizo in jo postavila med najboljše trilogije vseh časov.

Kljub naslovu in marketinški kampanji pa film ni bil »vojna«. Šlo je za zaključek zgodbe o šimpanzu Caesarju, ki ga je tako izvrstno upodobil Andy Serkis. Nekoliko manjši zaslužek v višini 491 milijonov je bil še vedno drugi najboljši dosežek v franšizi, a bil za nekatere pod pričakovanji, ki so obljubljala zgodovinsko bitko. Tega sicer nismo dobili, smo pa dobili eno bolj podrobnih karakternih študij v zadnjih letih.

Planet opic kot prikaz družbe skozi filmsko zgodbo

Nič čudnega ni, da v letu 2024 spremljamo že jubilejni deseti film v franšizi, z naslovom Kraljestvo planeta opic (Kingdom of the Planet of the Apes). Filmi v franšizi Planet opic so od leta 1968 prikazovali družbene težnje skozi prizmo znanstvene fantastike. Medtem, ko sta se prva filma naslanjala na opozarjanje pred jedrskim orožjem in hladno vojno, se je trilogija preteklega desetletja ukvarjala s človeško željo po obvladovanju narave oziroma znanosti. Če se zdijo vmesni filmi nekoliko slabši, ko govorimo o prikazu družbe skozi rasne konflikte, jih lahko pustimo kar pri miru.

Navkljub temu, da se zdi izvirnik s Charltonom Hestonom izdelek svojega časa, je v svojem bistvu film, ki bo brez težav premagal zob časa. Ti filmi so alegorija družbe, politike, znanosti in človeštva samega. Preko (večinoma) kakovostnih filmov pa se lahko dotaknejo tudi temelja kulture, ki ga predstavljajo filmi v modernem svetu. Tematsko so lahko opozorilo na človeško nezmožnost preseganja težav v družbeni, politični in rasni sferi, istočasno pa so lahko izvrstne karakterne študije ter prikaz tega, kar film lahko je. O njihovem pomenu vse pove spodnji prizor.