Nina Vesel je uspešna raziskovalka, ki se je po osmih letih študija in raziskovanja vrnila v Slovenijo, prejela podoktorsko štipendijo EMBO in se vključila v raziskovalno skupino ERC Phagecontrol, pod vodstvom dr. Anne Dragoš. Je tudi prva avtorica članka, ki so ga objavili v priznani znanstveni reviji Nucleic acids Research. Več o svoji študijski poti, raziskavah s področja fagov in bakterij ter štipendiji je povedala v sledečem intervjuju.
Za začetek: kako bi se opisali, od kod prihajate, kaj vas veseli v življenju?
Raziskovalka, originalno iz Ljubljane, malo pa zdaj tudi »mednarodna«. Prosti čas rada preživljam v naravi. Hodim v hribe, tečem in se družim z družino in prijatelji.
Diplomirali ste iz Mikrobiologije na Biotehniški fakulteti. Zakaj ste se odločili ravno za ta študij? Vas je naravoslovje že od nekdaj privlačilo?
Naravoslovje me je že od nekdaj zanimalo, vendar pa odločitev za študij Mikrobiologije ni bila lahka. V Sloveniji imamo številne dokaj podobne študije prve stopnje, npr. biokemijo, biotehnologijo, biologijo itd. Pri meni je na koncu prevladala očaranost nad procesi na molekularni ravni – kot nek nov »mikro« svet, o katerem nisem vedela prav veliko. Bakterije so se mi pred študijem Mikrobiologije zdele malo dolgočasne v primerjavi z ostalimi živimi bitji, vendar pa se je kmalu izkazalo, da so »navznoter« še kako zanimive.
Z magistrskim študijem Molekularne biologije in Biotehnologije ste nadaljevali na Univerzi v Groningenu na Nizozemskem. Kako to, da ste se odločili za odhod v tujino?
Ideja o odhodu v tujino je že kakšno leto prej »tlela« v moji glavi. Skandinavske države in Nizozemska so se mi vedno zdele zanimive, čeprav jih pred tem nikoli nisem obiskala. Poleg tega je študij v tujini nekakšna pustolovščina, pa tudi izziv obenem, saj si moraš življenje, na nek način, postaviti na novo. Za Univerzo v Groningenu sem se odločila, ker me je prepričal njen program. Vse predmete, pa tudi raziskovalne projekte, sem si lahko izbrala sama, tako da sem se lahko zares posvetila tistemu, kar me je najbolj zanimalo. Predmetnik je veliko bolj fleksibilen kot pri nas.
Kako bi opisali svojo izkušnjo na Nizozemskem? Je tamkajšnji študij služil kot dobra odskočna deska tudi za prihodnost?
Študij v Groningenu je bila zelo pozitivna izkušnja! Študij je nekoliko drugačen kot v Sloveniji, več je predstavitev in govornih nastopov in veliko manj izpitov. Mislim, da je to dobra priprava za akademsko kariero, kjer so predstavitve na konferencah stalnica. Veliko je praktičnega dela v majhnih skupinah, kar spominja na delo v raziskovalni skupini. Poleg tega pa me je življenje na Nizozemskem tudi osebno izoblikovalo, spoznala sem dobre prijatelje, s katerimi smo še danes v kontaktu, pa tudi partnerja, ki se je lansko leto z mano preselil v Slovenijo.
Sledil je doktorat na Švicarski tehnični univerzi v Lozani (École Polytechnique Fédérale de Lausanne). Je bil doktorat naslednji samoumevni korak, ki sledi magisteriju?
Odločitev za doktorat zame ni bila samoumevna. Zanj sem se odločila, ker sem želela nadaljevati akademsko pot in ker imam rada delo v laboratoriju, kjer imaš veliko znanstvene svobode. Poleg tega me je zelo pritegnila raziskovalna tema v laboratoriju profesorice Melanie Blokesch, kjer sem opravljala svoj doktorat.
Kaj pa bi svetovali nekomu, ki se sprašuje, če je doktorat zanj prava izbira?
Mislim, da je doktorat prava izbira v akademski karieri, vendar pa ni nujen, če se odločate za kariero v industriji. Med opravljanjem doktorata pridobiš veliko samostojnosti, naučiš se načrtovati eksperimente in kritičnega razmišljanja. Doktorski projekt zato večina študentov dojema kot osebni projekt in ne samo kot službo, kar je zelo velika motivacija. To je po eni strani super, kaj je boljšega kot služba za katero si motiviran in v kateri uživaš. Vendar pa to hkrati pomeni tudi veliko odrekanja, nadur in razočaranj, ko eksperimenti ne delujejo. Zato mislim, da odločitev za doktorat ne bi smela biti samoumevna in vsak bi moral dobro razmisliti, preden se zanj odloči.
Kaj je bila tema vaše doktorske disertacije? S čim ste se ukvarjali med raziskovanjem v Švici?
Med doktoratom sem raziskovala bakterijo Acinetobacter baumannii, in sicer, kako pridobiva gene za odpornost na antibiotike. Bakterija A. baumannii je namreč velik problem za zdravje ljudi, saj je lahko odporna na večino obstoječih antibiotikov, kar pomeni, da so okužbe pogosto neozdravljive. Med doktoratom me je zanimal proces naravne kompetence, med katerim bakterija izdela molekularni aparat, ki ji pomaga iz okolja pridobiti DNK in ga vključiti v svoj genetski zapis. Raziskovala sem, pod katerimi okolijskimi pogoji izdela tak aparat, kako ga regulira, pa tudi kakšno vrsto DNK preferenčno vključuje v svoj genetski zapis.
Po vrnitvi v Slovenijo ste se pridružili raziskovalni skupini ERC Phagecontrol, pod vodstvom dr. Anne Dragoš. Kako trenutno poteka podoktorsko raziskovanje in s čim se ukvarjate?
V raziskovalni skupini dr. Anne Dragoš raziskujem, kako temperatni fag SPβ nadzoruje vedenje bakterije Bacillus subtilis. Temperatni fagi so bakterijski virusi, ki se lahko vključijo v bakterijski genetski zapis. Pod nekaterimi okolijskimi pogoji pa se temperatni fagi lahko tudi izključijo iz bakterijskega genetskega zapisa. Takšno vključevanje in izključevanje lahko vpliva na procese v bakterijski celici in zato vpliva na bakterijsko vedenje. Trenutno razvijam fluorescentni reporter, ki nam bo omogočil sledenje fagnemu izključevanju iz bakterijske DNK. To nam bo pomagalo razumeti, katere bakterijske procese fag potencialno nadzoruje in pod katerimi okoljskimi dejavniki do vključevanja in izključevanja pride.
Zakaj je to pomembno, kakšne praktične aplikacije vaših raziskav si obetate?
V naši raziskovalni skupini se ukvarjamo predvsem z bazično znanostjo, kar pomeni, da ni direktnih aplikacij. To pa seveda ne pomeni, da naša odkritja ne bodo pomembno vplivala na aplikativno znanost. Moj raziskovalni projekt bi tako lahko pripomogel k nadziranju bakterij, kar pa je zelo pomembno, na primer pri zdravljenju bakterijskih okužb. Poleg tega bi naša dognanja lahko pomembno prispevala k nadzorovanju biotehnoloških procesov, ki izkoriščajo bakterije.
Kako izgleda dan v raziskovalni skupini? Preživite večino časa v laboratoriju, je veliko ekipnega dela?
Raziskovalno delo vključuje načrtovanje eksperimentov, torej priprava protokola in pregled literature, pripravo vsega potrebnega materiala in reagentov, izvajanje eksperimentov in analizo rezultatov. Potem pa spet od začetka. Dan raziskovalca je odvisen od koraka eksperimenta, pri katerem trenutno je. To lahko pomeni skoraj cel dan v laboratoriju, ali pa celodnevno načrtovanje eksperimenta, branje literature oziroma analiza rezultatov za računalnikom. Seveda je možna tudi kombinacija obeh. Potem so pa tu še konference in priprava posterjev ali predstavitev, sestanki znotraj skupine ali oddelka, seminarji, pisanje člankov. Delo je dokaj razgibano. Enkrat na teden imamo sestanek skupine, na katerem izmenjujemo rezultate in ideje, tako da je delo tudi timsko. Je pa odvisno od projekta, koliko ljudi na njem dejansko dela.
Decembra 2023 ste prejeli prestižno podoktorsko štipendijo EMBO (European Molecular Biology Organization). Čestitke! Kako vam je to uspelo in čemu so sredstva namenjena oziroma kaj vam omogočajo?
Hvala! EMBO podoktorska štipendija je namenjena podoktorskim raziskovalcem, ki so doktorirali v zadnjih dveh letih, so prvi avtor vsaj enega znanstvenega članka, objavljenega v strokovni mednarodni reviji, in izpolnjujejo pogoj mednarodne mobilnosti. Sama sem zadostovala vsem naštetim pogojem, tako da sem s podporo dr. Anne Dragoš zasnovala raziskovalni projekt in se z njim prijavila. EMBO komisija potem oceni dosežke prijavljenih raziskovalcev ter njihove raziskovalne projekte in podeli štipendijo približno 15% najboljših kandidatov. Meni je uspelo biti med njimi. Sredstva so namenjena kritju stroškov moje zaposlitve za dve leti, kar vključuje mojo plačo in vse delodajalčeve prispevke.
Kako se vidite čez pet, deset let? Boste ostali v raziskovalnih vodah, vas veseli predajanje znanja na mlajše generacije ali pa vas morda vleče v industrijo?
Če bo šlo vse po načrtih, se še naprej vidim v akademskih raziskovalnih vodah, mogoče nekoč tudi z manjšo raziskovalno skupino. Ne izključujem pa, da bi ob raziskovanju lahko tudi poučevala ali vodila praktične vaje za mlajše generacije.
Za konec: kaj bi svetovali radovednim študentom, ki šele začenjajo svojo študijsko in raziskovalno pot?
Študirajte in raziskujte tisto, kar vas veseli! Ne odločajte se za samoumevne korake, če v njih niste prepričani.
