ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Avgusta 1667 je Elizabeth Hancock v osmih dneh izgubila svojih šest otrok in moža. Z robčkom si je pokrila usta, da bi zakrila smrad razpadajočih trupel, jih odvlekla na bližnje polje in jih pokopala. Bili so žrtve velike bubonske kuge, ki je v Evropi sporadično povzročala razdejanje med 13. in 17. stoletjem in ubila kar 150 milijonov ljudi. Za Anglijo je bil posebno uničujoč zadnji večji izbruh bolezni v letih 1664-1666. V Londonu je v tem času umrlo več kot 100.000 ljudi oziroma kar četrtina celotnega prebivalstva mesta.  

Sredi opustošenja je mirna vasica Eyam v Okrožju Peak, kjer je Elizabeth živela s svojo družino, postala prizorišče enega najbolj junaških dejanj samožrtvovanja v britanski zgodovini – in eden glavnih razlogov, zakaj je bila epidemija kuge ustavljena.  

Vasica, polna junakov

Danes Eyam izgleda kot popolna idilična angleška predmestna vasica, ki ima vse, kar angleška vas potrebuje: pube, prijetne kavarnice in čudovito kamnito cerkev. Če pa bi v isto vas stopili pred približno 360 leti, bi nas pričakal povsem drugačen prizor, ki je spominjal na postapokaliptične razmere. Videli bi prazne ulice, vrata, označena z belimi križi, in slišali jok in krike umirajočih izza zaprtih vrat.  

Kuga je v Eyam prišla poleti leta 1665, ko je londonski trgovec poslal vzorce blaga, okuženega z bolhami, lokalnemu krojaču Alexandru Hadfieldu. V enem tednu je Hadfieldov pomočnik George Vickers umrl dolgotrajne in mučne smrti. Kmalu so tudi preostali člani njegovega gospodinjstva zboleli in umrli. 

Do takrat je bila kuga večinoma omejena na jug Anglije. Prestrašeni, da se bo bolezen razširila po severu in opustošila še druga mesta in skupnosti, so vaščani ugotovili, da obstaja samo ena možnost: karantena. Po navodilih svojega rektorja Williama Mompessona so se odločili, da se izolirajo in ustvarijo kordon mejnih kamnov in se zaobljubili, da jih ne bodo prestopili pod nobenim pogojem.

To je po eni strani pomenilo, da so sprejeli herojsko odločitev, saj se stiku z boleznijo niso mogli izogniti, po drugi strani pa so tako zavarovali tudi prebivalce drugih vasi. Ne samo, da vaščani niso smeli prestopiti meje svoje vasi, temveč tudi okoliški prebivalci niso smeli v Eyam.

 Da so lahko še vedno prejemali nujno potrebne zaloge hrane in vode, so razvili poseben sistem mejnih kamnov. Postavili so jih okoli vasi, vanje izvrtali luknje, v luknjah pa pustili v kis namočene kovance. Verjeli so namreč, da kis deluje kot nekakšno razkužilo. Trgovci iz okoliških vasi so nato v zameno za denar ob kamnih pustili vse nujne zaloge. Še danes si lahko ogledate mejne kamne. Nahajajo se približno 800 metrov od vasi, v luknjah pa se lesketajo srebrniki, ki so jih tja položili obiskovalci v čast žrtvam kuge.  

Kako je izgledala karantena v 17. stoletju? 

Kako dobro so prebivalci sprejeli novico, da bodo v karanteni, ni znano. Čeprav so nekateri vaščani poskušali oditi, se zdi, da je večina  stoično sprejela svojo usodo in sklenila pakt z Bogom in sabo, da bodo ostali. Umiralo je vse več ljudi in vas je začela propadati. Tudi pridelki so ostali nepobrani na poljih, tako da so se vaščani morali zanašati na pakete hrane iz sosednjih mest. Živeli so s smrtjo dobesedno za vogalom, negotovi, kdo bo naslednja žrtev bolezni, ki je nihče ni razumel. Epidemija leta 1665 je morala biti zelo podobna eboli leta 2015 in pandemiji Covid-19, razen s še manj medicinskega znanja in brez razpoložljivega cepiva.  

S posebnimi ukrepi so skušali preprečiti širjenje kuge. V prvi polovici leta 1666 je umrlo 200 ljudi. Po kamnosekovi smrti vaščani niso imeli druge izbire, kot da so si sami vklesali svoje nagrobnike. Prebivalci, kot je Elizabeth Hancock, so pokopavali svoje bližnje in vlekli trupla po ulici tako, da so žrtvi okoli nog privezali vrvi, da bi preprečili stik s pokojnikom.

Tudi bogoslužja so potekala na prostem, da bi zmanjšali širjenje bolezni, a do avgusta 1666 so bile posledice kuge uničujoče: od 344 prebivalcev jih je umrlo 267. Tisti, ki niso zboleli, naj bi imeli nadnaravne sposobnosti, za katere se danes domneva, da je bil to kromosom, ki je omogočal imunost. Drugi pa so verjeli, da razni obredi, kot je kajenje tobaka in goreča molitev preprečijo bolezen.

Zelo srhljivo pa je tudi dejstvo, da naj bi za okužbo ljudje izvedeli tako, da so začeli zaznavati sladkast vonj. Za ta, sicer prijeten vonj, je krivo razpadanje notranjih organov. To je skupaj z dejstvom, da so mislili, da se bolezni prenašajo po zraku, doprineslo do tega, da so vaščani nosili maske, polnjene z zelišči. Nekateri so se celo skrivali v kanalizaciji, ker so mislili, da jih zaradi neznosnega smradu kuga ne bo dosegla. 

Je bila karantena uspešna? 

Po dobrem letu je bolezen izginila skoraj tako hitro, kot je v vas prišla. Življenje se je normaliziralo in tudi trgovina si je razmeroma hitro opomogla, ker je bilo rudarjenje svinca, Eyamov glavni vir bogastva, preveč dragoceno, da bi ga opustili. Danes je Eyam predmestno naselje, od koder ljudje vsakodnevno potujejo v službo v bližnji večji mesti Manchester in Sheffield.

Najbolj dramatičen prizor v vasi pa so zelene plošče, ki zdaj označujejo hiše, ki jih je prizadela kuga, mnoge pa navajajo tudi številne člane, ki jih je izgubila vsaka družina. Te plošče prebivalce vasi konstantno opominjajo na to, da so prav njihovi predniki s svojim junaškim žrtvovanjem rešili številna življenja prebivalcev severne Anglije.  

10. marca se tradicionalno spominjamo smrti štiridesetih mučenikov iz Sebaste, ki so umrli zaradi svoje neomajne vere v Kristusa. Po prepričanju starejših generacij pa je god štiridesetih mučenikov tudi vremenski mejnik. Včasih je namreč veljalo prepričanje, da slabo vreme na dan mučenikov pomeni še štirideset dni dodatnega slabega vremena. Glede na vremensko napoved za 10. marec, nam ne kaže preveč dobro. Poglejmo si, kako je nastal dan mučenikov in zakaj ga praznujemo.

Preganjanje kristjanov v četrtem stoletju 

Cesar Konstantin je leta 313 izdal milanski edikt, s katerim je kristjanom podelil versko svobodo. Vendar pa vsi njegovi vojaški poveljniki tega niso bili pripravljeni sprejeti in so se namesto tega odločili, da se bodo znebili vseh kristjanov v svojih vrstah. Na Vzhodu je začel Licinij, sprva strpen in dobrohoten vladar, po sporu s sovladarjem Konstantinom okrog leta 320 preganjati kristjane. Najprej se je lotil čistke na svojem dvoru in v vojski. V Kapadokiji je razglasil odlok, s katerim se je moral vsak kristjan odreči svoji veri, sicer ga je čakala smrt.

Eden izmed Licinijevih poveljnikov po imenu Agricola iz armenskega mesta Sebaste, ki je preziral kristjane, je okoli leta 320 od vseh vojakov pod svojim poveljstvom zahteval, da žrtvujejo bogovom.

Skupina štiridesetih krščanskih vojakov elitne cesarske legije se je uprla ukazu svojega poveljnika in ni hotela zatajiti svoje vere. Agricola je može poskušal privabiti k žrtvovanju s tem, da jim je obljubljal čudovita darila in usluge, če bi se odpovedali svoji veri. To pa vojakov ni odvrnilo in neomajno so vztrajali. To je seveda razjezilo Agricolo, ki jih je dal vreči v ječo. Po legendi naj bi v zaporu napisali še poslednje pismo, oporoko, v kateri so zapisali, da želijo biti pokopani v vasi v Mali Aziji, danes znani pod imenom Kyrklar. 

Kruta smrt pogumnih vojakov 

Čez en teden jih je zaslišal vrhovni poveljnik čet. Sprva so jih mučili, da bi se spreobrnili. Ker pa naj zaradi Božje intervence ne bi čutili nikakršne bolečine, si je zanje izmislil nenavadno, a zelo kruto smrt. Odvzeli so jim vso obleko in jih v mrazu in ledenem vetru postavili na zamrznjen ribnik znotraj mestnega obzidja. Za tiste, ki bi si morda premislili, je bila blizu ribnika kopel s toplo vodo. Eden je to res storil, vendar je umrl zaradi nenadne temperaturne spremembe. Namesto njega je na led stekel vojak, ki je stražil kopališče, ki se je ob pogledu na pogum umirajočih vojakov spreobrnil in tako je bilo mučencev spet štirideset. Sodnik je naslednje jutro ukazal, naj še živim polomijo roke in noge, trupla sežgejo na grmadi, pepel pa potresejo v reko. 

Kako danes obeležujemo dan mučenikov? 

Češčenje štiridesetih mučencev iz Sebaste se je na Vzhodu hitro razširilo, na Zahod pa je njihovo češčenje prinesel škof Gavdencij iz Briksije, ki je rad obiskal vzhodne kraje.  

Tradicionalno naj bi moški na ta dan prejeli simbolično darilo, vključno s suhimi slivami, trnjem in klobaso. To naj bi jih opominjalo, da se mučeništvo v njihovem življenju še vedno dogaja. Danes pa gre bolj za izkaz pozornosti dam do gospodov, saj se dva dni pred tem, na 8. marec, gospodje spomnijo na svoje izbranke. 

V Južni Koreji so še vedno prisotne močne patriarhalne družinske vrednote: tako v očeh družbe, kot tudi države. Za družino se smatra oziroma priznava zgolj poročen heteroseksualen par, skupino krvnih sorodnikov ali staršev in posvojencev. Vse več ljudi se upira tradicionalni percepciji nuklearne družine v želji, da bi priznavali tudi neporočene pare, skupaj živeče prijatelje in podobno. Eun Seo-Ran in Lee Eo-Rie sta to naredili na zanimiv način.

Posvojila je svojo sosedo

Seo Ran je posvojila svojo pet let mlajšo prijateljico Eo-Rie. Na tak način sta v očeh zakona prepoznani kot uradna družina in lahko uživata tudi v pravicah in storitvah, ki družinski skupnosti pripadajo. Za to sta se odločili, saj sta obe vedeli, da si ne želita zakona, niti otrok. S tem sta se izognili tudi konstantnim vprašanjem, kdaj se bosta poročili in kje sta njuna partnerja, kdaj si bosta formirali družini itd.

Seo-Ran je poudarila, da se ljudje veliko ukvarjajo z ženskami, ki niso poročene in živijo same ter »interveniranje« v njihova življenja ne ostane zgolj pri vprašanjih. Samske ženske so veliko bolj ranljive, saj jih moški stereotipno označijo za »seksualno lažje dostopne«, kar jim daje idejo, da se jim morajo nasilno ponujati. Mlade ženske, ki živijo same imajo namreč kar enajstkrat večjo možnost, da doživijo vlom kot moški. Tudi Seo-Ran se je to zgodilo, ko je v njeno hišo vlomil njen najemodajalec v vinjenem stanju. To žal ni bil osamljen primer.

Ženska realnost v Južni Koreji

Veliko pritiska je predvsem na ženskah tudi zato, ker se jih od rojstva vzgaja v miselnosti, da morajo postati matere in skrbeti za potomce. Ob tem bi morale zanemariti svojo kariero in opustiti delo. Njihovo življenje naj bi dobilo ves smisel za zidovi družinske hiše, kjer naj bi idealno skrbele tudi za tasta in taščo. Ženske, ki kljub temu obdržijo svojo službo, porabijo trikrat več časa dnevno od moških za gospodinjska opravila in skrb otrok. Danes se jih vse več odloča, da se zakonu uprejo in rajši ostajajo samske.

Močno zakoreninjene norme v moderni družbi pridejo do izraza ob tradicionalnih kulturnih praznovanjih, kjer je mesto ženske (in predvsem žene) pogosto omejeno na kuhinjo in postavljeno najnižje na družinski hierarhiji. Tovrsten primer je ceremonialna slovesnost »jesa«, ki se zgodi večkrat letno in pomeni slovesno spominjanje mrtvih prednikov. Ženske morajo za ta obširna družinska srečanja več dni kuhati in pripravljati hrano. Mnoge to tradicijo sovražijo, kar se odraža v porastu ločitev po vsakem praznovanju.

Zakaj posvojitev?

Po preselitvi v podeželsko mesto Jeolla je Seo-Ran spoznala novo sosedo Eo-Rie. Kmalu sta ugotovili, da imata veliko skupnega in začeli skupaj obedovati. Po enem letu sta se odločili, da se skupaj vselita zaradi varnosti. Po začetni dobi prilagajanja sta našli skupni jezik in se navadili na sobivanje kljub njunim razlikam. Po nekaj letih sta kupili skupno stanovanje, nato pa začeli razmišljati o posvojitvi zaradi zdravstvenih razlogov. Ena izmed njiju pogosto potrebuje urgentno pomoč, ki jo bolnišnice ne nudijo brez privoljenja družinskih članov.

»Vse kar sva želeli, so bile preproste stvari – da lahko skrbiva ena za drugo, podpisujeva zdravstvene obrazce, vzameva bolniško, ko je druga bolna ali organizirava pogreb, ko ena od naju umre. Toda nič od tega v Južni Koreji ni dovoljeno, če nisva uradna družina. Tako da sva se odločili izkoristiti to luknjo v zakonu, tudi če izgleda nenavadno,« pravi Seo-Ran.

Seo-Ran je lani napisala tudi avtobiografijo o posvojitvi in tako postala prvi javni primer posvojitve prijateljice in formiranja družine na tak način.

Malezijski let MH370 je vzletel 8. marca 2014 in po dobrih 39 minutah leta izginil neznano kam. Kljub temu, da je minilo že 10 let od izginotja letala, do danes še vedno nihče ne ve, kaj se je zgodilo z letalom in 227 potniki, ki so bili na krovu letala.

Kaj vemo o letu MH370?

V svetu letalstva še danes buri duhove izginotje letala modela Boeing 777, njegova oznaka pa MH370. Med letom iz Kuala Lumpurja v Maleziji do Pekinga na Kitajskem je letalo skrivnostno izginilo in rodilo se je svetovno zanimanje. Vzlet letala je bil ob 12:41 po lokalnem času, nato pa je letalo po 39 minutah prenehalo komunicirati s kontrolo zračnega prometa. Vojaški radar naj bi letalu sledil še okoli eno uro, preden je letalo povsem izginilo.

Skupaj z letalom pa je izginilo tudi 227 potnikov, med katerimi je bilo tudi 5 otrok in 12 članov posadke. Po narodnosti je bila večina Kitajcev, nekaj pa je bilo še prebivalcev ZDA, Indonezije, Francije in Rusije.

Iskanje malezijskega letala

Ob izgubi letala je seveda veliko ljudi terjalo odgovore. Tako so v skupinski akciji Avstralije, Malezije in Kitajske izvedli eno največjih in najdražjih podvodnih iskalnih akcij do danes. Z iskalno akcijo so pokrili približno 120.000 kvadratnih kilometrov ob zahodni Avstraliji. V iskalni akciji so sodelovala letala in podvodna plovila, ki so iskala kakšne znake izgubljenega letala.

Iskalna plovila so julija 2015 na francoskem otoku Reuninon v Indiskem oceanu našle delec letala. Raziskovalci so kasneje ugotovili, da gre najverjetneje za del letala MH370, kar je bil prvi trdni dokaz z izgubljenega letala. Tudi ameriško podjetje za morsko robotiko, ki se je leta 2018 naknadno lotilo iskanja letala, ni imelo sreče pri iskanju.

Razlogi, da letala ni bilo mogoče najti, so seveda mnogi. Vendar pa najpogosteje navajajo prav specifičnost reliefa na tem področju in dejstvo, da nihče ne ve, kje točno iskati. Iskanje poteka na območju, ki ga pogosto prizadene slabo vreme, povprečna globina oceana pa je 4 km.

Teorije zarote o malezijskem letalu

Ljudje seveda niso preprosto popustili, saj so mnogi na tem letu izgubili sorodnike, svet pa je nenavadna zgodba očarala. In ko nihče ne ve, kaj točno se je zgodilo in zakaj, se pojavijo teorije zarote.

Najpogostejše teorije zarote so tako:

• Terorizem in Severna Koreja: To teorijo so ovrgli. Na socialnih omrežjih je bila namreč daleč najbolj priljubljena teorija, da je bilo letalo ugrabljeno, oziroma da je bilo odpeljano v Severno Korejo, kjer so potniki postali talci Severnokorejskega režima. Ta teorija se je večini sicer zdela malo verjetna, saj bi Severna Koreja s tem lahko precej ogrozila odnose, ki jih ima s Kitajsko, ki je ena njenih redkih zaveznic.
• Zvonenje v prazno: Ljudje so bili precej prepričani, da je to, da še lahko kličejo svoje najdražje in da njihov telefon zvoni, znak, da so živi in da so postali talci. Da zvonenje ni dokaz, da so ljudje še živi, je razložil analist Jeff Kagan, ki je ob tem razložil, da lahko poskusimo opraviti telefonski klic, kljub temu, da je telefon osebe že uničen.
• Pilot je naredil samomor: Ena od nedokazanih teorij pravi, da je pilot med letom naredil samomor. Ta teorija se je ljudem zdela posebej zanimiva, saj pilot Zaharieja Shah na socialnih omrežjih ni imel načrtov po 8. marcu. Letalo naj bi prav tako trikrat obkrožilo otok Penang, od koder je bil pilot Shah, saj naj bi si še zadnjič ogledoval dom, preden je uničil letalo.
• Letalo naj bi sestrelili: Nekateri so predlagali tudi, da bi bilo letalo lahko sestreljeno. Večina ljudi, ki verjamejo v to, pripisuje krivdo Združenim državam, nekateri pa menijo, da je bilo letalo odstranjeno po naključju kot del skupnega ameriško-tajskega usposabljanja. Drugi so mnenja, da je bilo letalo namerno sestreljeno, ker so se bali, da bo uporabljeno kot orožje na vojaško bazo Diego Garcia, ki naj bi sličilo na napad, ki se je zgodil 11. septembra. Nikoli ni bilo predloženih verodostojnih dokazov, ki bi podpirali te ali druge podobne teorije.
• Požar v pilotski kabini: Nekoliko bolj verjetna teorija, bi lahko bila ta, da se je v pilotski kabini ali kje drugje na letalu vnel požar. Le to teorijo naj bi podpiralo dejstvo, da je šlo za letalo tipa Boeing 777, ta model naj bi bil bolj nagnjen k spontanim požarom.

Se bo iskanje nadaljevalo?

Ocean Infinity, podjetje za pomorsko robotiko, ki se je že lotilo iskanja MH370, je izrazilo željo, da se vrne v Indijski ocean in ponovno začne z iskanjem odgovorov. Družba je povedala, da imajo sedaj nova, najsodobnejša plovila, ki so se narejena posebej za takšna iskanja. Toda po besedah ​​izvršnega direktorja družbe Ocean Infinity od malezijske vlade še niso prejeli podpore, da ponovno zaženejo iskanje, zaradi pomanjkanja novih verodostojnih dokazov.

Novembra 2023 je več kot 40 kitajskih sorodnikov potnikov, za katere se domneva, da so umrli na letu, napisalo odprto pismo malezijski vladi. Prosili so jo za podporo pri novem iskanju ter poudarili, da so »pripravljeni vložiti svoj denar oz. sodelovati z vsemi posamezniki in podjetji, ki bi iskanje nadaljevali«.

Nesreča je pripomogla tudi k večji varnosti v letalstvu. Od leta 2025 bo Mednarodna organizacija civilnega letalstva zahtevala, da imajo letala napravo, ki bo vsako minuto oddajala njihov položaj, če bodo naletela na težave, da bi oblastem omogočila, da locirajo letalo, če pride do nesreče. Naprave se bodo samodejno sprožile in jih ni mogoče ročno izklopiti. Toda pravilo velja samo za nova letala – ne za tisoče starejših letal, ki so še v uporabi.