ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Količina človeške neumnosti je neopisljivo obsežna. Ena od večjih neumnosti, ki hkrati vodi tudi v ure smeha in izgubljanja možganskih celic, so tudi resničnostni šovi. Določeni šovi pa so še celo bolj čudni, kot bi si mislili.

Resničnostni šov Joe Millionaire, tekmovanje za milijonarja, ki to ni

Prvotna serija Joe Millionaire iz leta 2003 je bila popolna polomija in to z dobrim razlogom. V oddaji je tekmovalo več žensk, ki so tekmovale za roko milijonarja. Trik pa je bil v tem, da sploh ni bil milijonar, samo pretvarjal se je. Ženske, ki so tekmovale, tega niso vedele in so bile besne, ko so izvedele.

Ker je bila ta oddaja tako očitna zmešnjava, je bilo pravo presenečenje, da se je vrnila. Ponovni zagon, leta 2022, se je zgodil s podnaslovom V bogastvu in bedi. Presenetljivo se je šov izkazal za precej priljubljenega. Spremenili so ga tako, da sta v oddaji dva moška, le eden od njiju pa je milijonar. Tekmovalci se tega zavedajo in morajo uganiti, kateri od njiju je milijonar, kar ustvari veliko bolj prepričljivo (in manj gnusno) igro.

Najslabši voznik, ker ime pove vse za ta resničnostni šov

Ta resničnostna serija je pravzaprav zelo priljubljena in je ustvarila več regionalnih različic, a izvirnik je iz Velike Britanije. Grozni vozniki, ki so jih izbrali gledalci, so bili prisiljeni tekmovati v izzivih, da bi si »prislužili nazaj svoje vozniško dovoljenje«. Udeleženec, ki bi se odrezal najslabše, je bil razglašen kot najslabši voznik.

Resničnostna televizija pogosto slavi profesionalce, zato je »najslabša« oddaja nenavadna, a ni neobičajna. Oddaja je resnično bizarna zaradi pomanjkanja vsaj navidezne varnosti in čudnih mednarodnih različic. V nizozemski izdaji oddaje je tekmovalec z avtom udaril v snemalca in voditelja. V kanadski različici pa je največ škode utrpela električna napeljava, ki je bila v nevarnih manevrih hudo poškodovana.

Whisker Wars, bitka brkov in brade

Tehnično je ta oddaja še vedno na sporedu, toda tretja sezona je že leta v pripravi in je malo verjetno, da bo prišla na dan. Whisker Wars je resničnostna oddaja o svetu tekmovalnega gojenja brade in brkov. Osemdeset tekmovalcev iz Združenih držav Amerike tekmuje na regionalnih prvenstvih v upanju, da bodo šli na svetovno prvenstvo.

To je bizaren koncept oddaje, ki je hkrati tudi bizarno domoljuben. Ideja v ozadju oddaje je zelo naklonjena Američanom, ki na koncu uspešno strmoglavijo norveške prvake. Oddaja je zelo resna glede brad, kar ji daje nenavaden čar. Večinoma pa je predstava približno tako zabavna kot opazovanje, kako raste brada.

90 dni do poroke ali 90 days fiance

To je še ena oddaja, ki je zelo priljubljena, vendar je res nenavadna. 90 Day Fiancé je ameriški resničnostni šov o procesu naturalizacije. Pari, kjer en član ni državljan ZDA, so izbrani za šov in dobijo vizumsko kartico K-1. Preden poteče, morata načrtovati in izvesti svojo poroko, da tisti, ki ni državljan ZDA ne bi bil deportiran.

Zelo nenavadno je deliti vizume, nekaj, za kar ogromno ljudi celo tvega svoja življenja, kot predpostavko za resničnostni šov. Poleg tega je bila oddaja obtožena, da v bistvu ustvarja »neveste po naročilu«, čeprav so uradno vsi pari v zgodovini oddaje tudi resnično v zvezi. Kot rečeno, ima 90 Day Fiancé ogromno zgodb in celo nekaj tujih različic, tako da je vsekakor resničnostni hit.

Sexy beasts (2014-2021)

Resničnostnim šovom, kjer se ljudje parčkajo, lahko pogosto očitamo, da so površni, saj je zunanji videz morda daleč najpomembnejši. Za boj proti temu obstajajo različne oddaje za zmenke, ki zakrivajo igralce z namenom, da bi videz izključili iz igre. Toda daleč najbolj nenavaden v tem žanru oddaj je Sexy Beasts.

Vsi zmenkarji v tej britanski oddaji nosijo različne kostume živali in pošasti. Te popolnoma zakrijejo obraz in omogočajo, da njihova osebnost zasije. Ker si je večina tekmovalcev kostume izdelala sama, so imeli posledično tudi zelo zanimive osebnosti. To je pripomoglo k temu, da je oddaja precej dobro uspela, čeprav so vsi izgledali zelo čudno.

Wonka je praznični film, ki smo ga potrebovali. Navdahnjen po knjigi Čarli in tovarna čokolade legendarnega Roalda Dahla se naslanja na temelje, ki jih je v filmski različici postavil film Willy Wonka in tovarna čokolada iz leta 1971, v katerem je blestel Gene Wilder kot naslovni junak. Leta 2005 se je v vlogo prelevil Johnny Depp v predelavi Čarli in tovarna čokolade, ki je bila bližje knjižni predlogi in predstavila še temačnejši in čudaški svet ljubiteljev čokolade. Zdaj sta tu režiser Paul King in Timothée Chalamet. Kako sta se odrezala?

Wonka, predzgodba Čarlija in tovarne čokolade

Wonka je velik dobrovoljček, če ga primerjamo s predhodnikoma ali knjigo. Predzgodba o Willyju Wonki, čudaškemu lastniku tovarne čokolade, zaživi na filmskem platnu v obliki čarobnega muzikala, za katerega je zaslužen Paul King. Pri tem je vredno omeniti, da se holivudska sfera zadnjih nekaj let ukvarja s kritikami na račun neizvirnosti in zanašanju na nostalgijo. Zaradi tega je bila predzgodba o Wonki v širši javnosti dokaj nezaželena, četudi so se k projektu dodajala imena, ki jih drugače pripisujemo kakovosti. In če je Wonka dokazal nekaj, je to, da se v režiserja obeh Paddingtonov ne sme dvomiti.

Willy Wonka je čarodej, izumitelj in čokolater, ki v Evropo prispe z željo, da svetu pokaže svoje čokoladice. Z naivnim zaupanjem v dobro ljudi se zaplete v kar nekaj težav in pomanjkanje denarja. Oboje ga pripelje do dela v bližnji pralnici, a s pomočjo novih prijatelj in svoje neustavljive želje, postane še bolj odločen, da bo svet okusil njegove čokolade.

Timothee Chalamet stopi iz sence velikih predhodnikov v vlogi Wonke

Timothée Chalamet je naš novi Wonka, drugačen od predhodnikov in uspešen v iskanju svojega mesta pod Soncem. Marsikdo bo v film odšel brez zavedanja, da gre za muzikal, v katerem se Chalamet predstavi tudi kot glavni junak tega žanra. No, za ljubitelje igralca je jasno, da so njegovi izjemni nastopi pri statistiki in zgodovina rapa pri SNL-u odličen vpogled v njegov pevski aranžma.

Šalo na stran pa lahko povemo, da se Timothée Chalamet odlično odreže v vlogi, s katero stopa v velikanske čevlje Gena Wilderja in Johnyja Deppa. Izkazati se oz. stopiti iz sence obeh velikih igralcev je hvale vredno.

Ob njem je čudovita tudi Calah Lane kot bistra punca, ki jo kličejo Noodle. Kot tisti slavni Oompa Loompa pa je Hugh Grant, film pa si njegovo podobo izposodi iz prvega filma, na katerega je kar nekaj navezav (kovanec, ki ga izgubi Wonka, izrazi, plesni koraki, pesmi, zlata vstopnica, napisi, čokolade in stranski učinki).

Kot prikaz kapitalističnih bogatašev so tu Paterson Joseph, Matt Lucas in Mathew Baynton, ki so igrivi negativci, ki jih tudi sam film ne jemlje resno. Enako je z župnikom, ki ga upodobi Rowan Atkinson, in načelnikom policije, ki ga upodobi Keegan-Michael Key. Vse je zaigrano v šalo, kar filmu še kako pristaja.

Tudi vlogi Olivie Colman in Toma Davisa kot upravljalke pralnice ter njenega pomočnika sta nekakšni karikaturi negativcev. Že v obliki likov bo film največ podobnosti povlekel z Matildo, kar ni nič čudnega, mogoče celo ena bolj primernih pohval. Wonka spada v svet Dahlovih najboljših filmskih predelav, če ne celo na sam vrh.

Wonka je košček čokolade, ko jo potrebujemo

Prijaznost, čarobnost, pravljičnost ali katerakoli beseda, ki najboljše opiše film, bi bila brezmestna, če v filmu ne bi bilo srca. Na srečo je. V obliki prijateljstva, izpolnjevanja želj in ciljev, naveze mame in sina in še in še. Ko se v tretjem aktu film začne zgolj nekoliko vleči, ga naprej potegne hiter, vesel in srečen konec.

Ja, v Wonki ni prisotne tiste temačnosti in cinizma, kot se ga spomnimo iz knjige ali obeh filmov o izumitelju izvrstne čokolade, ampak iskreno, film je ne potrebuje. Po prvih prizorih smo kot gledalec padli v svet igrivih pesmi, čarobnega sveta, pravljičnih podob, optimizma navkljub nasprotovanju in nenazadnje čokolade, kot je še nismo poskusili. Ponovno, le kako je moč dvomiti v ustvarjalca Paddingtona, ki se je dobesedno zacementiral kot režiser, mojster družinskih filmov, z napolnjeno malho čarobnosti.

Wonka je kot topel objem čarobnosti in slasten kot košček najbolj okusne čokolade. Ko se svet zdi temačen, ko se zdi, da se je navdih v filmih izgubil, je tu Wonka v obliki omamne čokolade, ki nam ponudi novo upanje in nam z navdihom vrne nasmeh na obraz. Wonka je perfektenschlag, če si izposodim izraz iz serije Pisarna.

Aquaman in Izgubljeno kraljestvo ali po domače Aquaman 2 je nadaljevanje mega uspešnice iz leta 2018, ko se je zdelo, da je lahko to lik, ki bi rešil filmski univerzum DCEU. Danes, pet let kasneje, je to petnajsti in zadnji film v omenjenem univerzumu, ki se je zaključilo bolj klavrno, kot smo mislili.

Aquaman 2 je zaključil ero DCEU

Nekaj let po tem, ko je postal kralj Atlantide, se Arthur Curry (Jason Momoa) trudi uravnovesiti kraljevanje in družinsko obveze do žene Mere (Amber Heard) in novorojenčka Arthurja Jr. Medtem se želi nekdanji plačanec David Kane (Yahya Abdull-Mateen II) oziroma Črni Manta maščevati Arthurju za smrt očeta. Pri iskanju artefaktov z Atlantide sodeluje z morskim biologom Stephenom Shinom (Randall Park) Sčasoma najde črni trizob, ki ga obsede in mu obljubi, da bo dobil moč za uničenje Aquamana. Slednji mora svoje moči združiti s svojim bratom Ormom (Patrick Wilson), ki je že več let zaprt v puščavskem zaporu.

Režiser James Wan je z ekipo, ki stoji za filmom, ustvaril, kar je pač lahko ustvaril v situaciji, ki je vladala okoli filma. Tu je bila afera z Amber Heard, ki bi sicer zagotovo imela pomembnejšo vlogo, in tu je bil konec DCEU oziroma prestrukturiranje prihodnosti. In z zavedanjem tega ter hkratnim škropljenjem norega optimizma, je Aquaman 2 skoraj tako dober, kot je bil njegov predhodnik.

Kakovost DC filmov v zadnjem letu je skorajda grozljiva. Pri tem lahko vsakemu od filmov gledamo skozi prste, saj bi dogajanje v studiu WB in nenehnih idejskih zamenjavah pri DCEU uničilo tudi najboljše izdelke. Trpeli so Blue Beetle, Flash, Črni Adam in Shazam 2, ki je bil aboten.

Jasno je, da je te ere superjunakov konec, vsaj na tej strani ustvarjalcev. Kaj točno bo iz naftalina potegnil James Gunn, kot novi šef, ni jasno. Vprašanje je le, če je zadnjih pet filmov zadevo uničilo do te mere, da bo trpelo še pet naslednjih. Ker se nadaljevanje Aquamana zdi kot film, ki bi lahko precej enostavno nadgradil predhodnika, a ga ni.

Aquaman in izguba identitete

Aquaman in Izgubljeno kraljestvo je izguba identitete na filmskem platnu, kot smo jo kdajkoli videli. Že samo novice, ki smo jih v zadnjem letu videli o filmu, niso dajale upanja za uspeh. Če bi uspelo, bi bil čudež. Morda je tu vredno omembe, da film globalna katastrofa, je pa kar slab. Če iščeš non-stop akcijo brez vsebine, potem si prišel na pravo mesto.

Tri serije reshootov, ki so jih opravili z željo popravljanja filma, so zgodbo degradirale na nejasno zmedo prizorov. Temu prištejemo še večkratno, skorajda javno, montažo z željo po popravljanju. Aquaman 2 je Tezejeva ladja, pri kateri so bili zamenjani že vsi deli, mi pa se sprašujemo, če je to sploh še isti film. Najhuje pri vsem tem je, ker se različice filma jasno opažene. Če nič drugega, ima Orm oziroma Patrick Wilson v filmu približno pet različnih pričesk. Podobno kot pri prvem filmu gre tudi tu za štancanje različnih akcijskih prizorov, ki pa niso enako privlačni ali zanimiv. Film je to, kar bi od stanja v DCEU pričakovali. Okej glede na situacijo, a slabo.

Gledalčeve oči bodo opazile različne tone filma, izgled prizorov in likov. V enem prizoru je Momoa poln karizme, v drugem se mu ne ljubi početi nič drugega kot biti reklama za Guinness. Enako je z vsemi ostalimi liki in igralci, ki se skozi film zdijo na isti točki kot vsi ljubitelji univerzuma DCEU – naveličani in zdolgočaseni.

Aquaman, v imenu DCEU, oprosti

Tudi če bi bil Aquaman in Izgubljeno kraljestvo kakovosten film, nima smisla, vsebine in prepričljive zgodbe. Za več kot 200-milijonski proračun ni videti nič posebnega. Takih kritik je kar nekaj, a se je potrebno zavedati, da je na to vplivala situaciji okoli nastajanja filma, ki bi moral biti mnogo boljši. In v stilu žarečega oboževalca prvih let DCEU, zaključujem recenzijo Aquaman, zadnjega filma univerzuma, ki je obetal, z naslednjim citatom: »Release the Wan Cut«. Če nič drugega, je bilo noro zabavno.