ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Na eni strani Stanley Kubrick, za mnoge najboljši režiser vseh časov. Na drugi strani Napoleon Bonaparte, za mnoge največji vojskovodja vseh časov. Kaj bi se zgodilo, če bi ti dve osebi združili? Verjetno ne bomo nikoli vedeli. Film Napoleon, ki ga je želel posneti Kubrick, se je trdno zapisal v filmsko zgodovino kot najboljši film, ki ni bil nikoli posnet. Tokrat se vračamo daleč v obdobje, kjer je Kubrick oral ledino filmskega sveta, a pri Napoleonu ostal praznih rok, filmski oboževalci pa posledično brez morebitne mojstrovine. Kaj se je zgodilo s Kubrickovim Napoleonom?

Napoleon, leta 2023 aktualen kot že dolgo ne

Leto 2023 je začuda precej tesno povezano z Napoleonom. Res je, obeležujemo 230. obletnico Obleganja Toulona, ki je iz Napoleona ustvarilo zvezdo francoske vojske in obletnico obglavljenja Marije Antoanete.

V kina je prišel film Ridleya Scotta, z imenom Napoleon, ki je že s prvimi fotografijami in napovedniki požel veliko kritik in navdušenja. Z začetkom leta pa je Steven Spielberg sporočil, da za BBC vestno pripravlja sedem epizod projekta »Kubrickov Napoleon«. Ni trajalo dolgo, da smo ponovno pri omembi velikega režiserja, ki je velik del svoje kariere porabil za raziskovanje o tematiki oziroma osebi, ki mu je ni bilo namenjeno prenesti na filmski trak.

Stanley Kubrick pred, med in po ideji o Napoleonu

Leta 1975 je Kubrickov film Barry Lindon po sedmih nominacijah prejel štiri oskarje. Z leti se je njegov sloves močno izboljšal, v njem pa vidimo zvrhano mero znanja, ki ga je Kubrick nabral v raziskovanju za njegovo biografsko epopejo o francoskem generalu. Njegov deseti celovečerec je slonel na knjižni predlogi The Luck of Barry Lyndon, ki jo je leta 1844 napisal William Makepeace Thackeray, in pripoveduje zgodbo povzpetnika, ki se s poroko vzpne po družbeni lestvici v času Sedemdnevne vojne.

Film ponuja majhen, ekstremno majhen, vpogled v to, kar bi lahko bil njegov Napoleon. A za to se moramo vrniti še nekaj let v preteklost.

V sedemletnem premoru so si sledili Dr. Strangelove (1964), 2001: Vesoljska odiseja (2001: A Space Odyssey, 1968) in Peklenska pomaranča (A Clockwork Orange, 1971). Vsi imajo skupnega Kubricka, ki je prebiral knjige in zapise o Napoleonu iz Korzike, zavzeto požiral nabrano znanje in si ogledoval filme ter serije o njem in njegovem času. Zgodba gre nekako takole.

Napoleon in Kubrick: Kombinacija, ki je svet ni videl

Ob zaključku produkcije Vesoljske odiseje in njenem posledičnem uspehu, ki je Kubricka izstrelil med zvezde, se je odločil, da bo njegov naslednji projekt visoko proračunska biografija o Napoleonu. Hkrati naj bi šlo za študijo likov in obsežen ep, poln veličastnih bojnih prizorov s tisočimi statisti. Po njegovih besedah se je odločil, da bo posnel najboljši in največji film vseh časov. In temelj filma je bil prav Napoleon o katerem je Kubrick dejal, da je bil »eden tistih redkih mož, ki premikajo zgodovino in krojijo usodo svojega časa in prihodnjih generacij.«

Prebral je vse, kar je lahko. Ogledal si je vse, kar je bilo takrat na voljo. Francoskega Napoleona režiserja Abela Ganca in sovjetske epske filmske serije Vojna in mir ni maral. Prav strašljivo se zdi, da je usodo neposnetega filma v veliki vlogi spisal prav režiser sovjetske serije Sergej Bondarčuk s svojim Waterloojem leta kasneje. Kubrick je želel ustvariti več in k temu je stremel. 

V času predprodukcije in priprav na snemanje filma je s popolno obsedenostjo nad tematiko v Evropo poslal nič koliko raziskovalcev, ki so sledili Napoleonovim sledem. Eden izmed njih je bil njegov svak in dolgoletni izvršni producent Jan Harlan. »Leta 1968 in 1969 sem bil v Zürichu,« je povedal Harlan ob razstavi, ki je po štirih desetletjih svetu končno razkrila Kubrickov napoleonski neuspeh.

»Iskal sem relevantno gradivo, knjige in risbe, preprosto vse, kar sem lahko našel o obdobju od francoske revolucije do Dunajskega kongresa leta 1815. Drugi so tedne potovali skozi Nemčijo, Francijo in Združeno kraljestvo na isti misiji.« Nobena podrobnost ni bila premajhna, da bi očarala Kubricka, pa naj gre za barvo prsti na bojišču do oblike žeblja v podkvi. »Ljubil je raziskovanje in študij,« je bil iskren Harlan. »Predprodukcija in montaža sta bili njegovo veselje – snemanje samo po sebi je bilo nuja.«

Ko so bile javnosti razkrite Kubrickove priprave na ep o Napoleonu

V londonskem Muzeju dizajna je bila septembra 2019 organizirana razstava o Stanleyu Kubricku, ki je ponudila vpogled v njegovo kariero in delo. To je bil trenutek, ko so bile filmskim oboževalcem razkrite mnoge skrivnosti o nastajanju filma, ki jih v letih poprej niso razkrila poročila, knjige, zapisi in intervjuji z vsemi, ki so bili tako ali drugače povezani z neposnetim filmom.

Razstavljeno gradivo je bilo sestavljeno iz fotografij, skic in dokumentov, med njimi tudi prijazno pismo Audrey Hepburn, v katerem je zavrnila vlogo Napoleonove žene Joséphine de Beauharnais. (Davida Hemmingsa je bil najprej v mislih za glavno vlogo, nato pa je izbral Jacka Nicholsona).

Oči javnosti so uzrle izbor 276 Kubrickovih knjig o francoskem cesarju, vključno z biografijo Felixa Markhama, ki je osvetljena z znaki, podčrtaji in opombami. Najbolj zanimiva od vsega pa je bila omarica kartic, v kateri je bilo moč izbrati kateri koli dan v Napoleonovem življenju, odpreti ustrezen predal, se pomakniti do ustrezne indeksne kartice in na voljo so bile informacije, ki zajemajo vse – od tega, kaj je imel Napoleon za zajtrk, do tega, kaj je imela Josephine oblečeno pri večerji.

Kot je v slovenščini na voljo izjemen vodič Matica Majcna z naslovom Kubrickova Odiseja v vesolju, tako je v angleščini na voljo knjiga Stanley Kubrick's Napoleon: The Greatest Movie Ever Made. Vsaka svoj pregled naslovnega filma pregleda do obisti natančno.

Scenarij za Napoleona je obsegal 148 strani, romunska vojska pa mu je namenila 50 tisoč vojakov

Tako smo po večmesečnem intenzivnem raziskovanju zgodovine, evropskih prizorišč, dogovorov z enormno ekipo vseh vključenih in multitudi drugih opravil za prihajajoči film prispeli do leta 1969. Kubrick je imel na mizi scenarij, ki je obsegal 148 strani. Kot je povedal Harlan, se Kubrick ni omejil na eno obdobje Napoleonovega življenja temveč bi film zajemal vse od njegovega rojstva na Korziki leta 1769 do njegovi smrti na Sv. Heleni leta 1821. Cilj je bil jasen in že večkrat omenjen, ustvariti ep vesoljskih širjav. In pri vsem tem veliki režiser ni izgubil fokusa niti za en dan.

Dejal je, da bi snemanje trajalo manj kot je trajalo pri Vesoljski odiseji. Zunanji prizori bitk, lokacij in podobnega bi potrebovali trimesečno delo, približno enako časa bi potrebovali za delo v studiu. Pričanja nam povedo, da ga ni bilo strah za proračun. A morda bi ga lahko bilo, saj je želel točne lokacije za dogodke v Napoleonovem življenju, historično pravilne kostume in potek samih dogodkov. Za potrebe snemanja velikanskih bitk naj bi mu romunska vojska na pomoč priskočila s kar 40 tisoč pešaki in 10 tisoč konjeniki.

Film bi lahko postal največji ali vsaj najbolj ikonični film Kubrickove kariere in širše. Združil bi tempo Barryja Lyndona, pozornost do podrobnosti Vesoljske odiseje in vojaško epskost Spartaka. O tem je nekaj malega, a izjemno pomembnega povedal njegov svak: »Samodestruktivna dejanja inteligentnih ljudi, strup ljubosumja in maščevanja, načini, kako gredo lahko briljantnost, uspeh in moč z roko v roki z egocentričnostjo, nečimrnostjo in zlorabo te moči … to so bile teme, ki so ga vedno zanimale. . Samo pomislite na Lolito, Poti slave in dr. Strangelovea.«

O filmih zgodovine si preberi tudi prispevek o Titaniku, kot ga je posnela nacistična Nemčija. 

Kubrickov Waterloo je bil studio MGM

Ampak v stilu Napoleona je bil tudi Kubrick vse bližje svojemu Waterlooju. Sledilo je leto 1970, ko mu studio MGM, za katerega je posnel 2001: Vesoljska odiseja, ni odobril projekta.

Do snemanja Napoleona ni nikoli prišlo. Razlogov za to naj bi bilo več. Eden od teh je menjava njihovih vodilnih mož, ki so denar raje namenjali gradnji kazinojev kot financiranju srednjeveških epov na filmskem traku z več kot 50 tisoč statisti. Drug razlog se delno povezuje s prvim in obsega visoke stroške produkcije filma – vse od snemanja na lokacijah, zgodovinsko velike ekipe in še bi lahko naštevali. Tretji razlog pa je vstop v leto 1970 in vpogled v kinodvorane, kjer se je predvajal film Waterloo sovjetskega režiserja Sergeja Bondarčuka, ki je posnel serijo Vojna in mir, do katere Kubrick ni gojil velikih simpatij. Medel finančni uspeh Waterlooja (četudi danes velja za mojstrovino) je dal možem v usnjenih sedežih tehten dokaz, da si ljudje ne želijo gledati še enega filma o Napoleonu – vsaj ne v takem obsegu.

Napoleon Stanleya Kubricka je legendaren, še vedno pa so možnosti, da bo posnet

Stanley Kubrick je idejo o filmu Napoleon opustil, ostala so le ugibanja. Po nekem čudežu je do leta 1971 vseeno posnel Peklensko pomarančo, svoje pridobljeno znanje o francoski zgodovini pa je uporabil pri prej omenjenemu Barryju Lydonu. »Očividci« so večkrat dejali, da Kubrick ni imel želje po vrnitvi k ideji o filmski upodobitvi Napoleonovega življenja, saj ji ne bi storil pravice, ki si jo je tako želel. Stopil je stran, v filmski svet pa se je zapisal kot eden največjih filmskih ustvarjalcev vseh časov. Kubrick – tako izjemen, da je tudi film, ki ga ni nikoli posnel, postal najboljši film, ki ga svet ni nikoli uzrl.

Na našo izjemno srečo pa je javnosti dostopen 148-stranski scenarij, ki ga je Stanley Kubrick napisal za svojega Napoleona. Če gre verjeti že skoraj desetletnim obljubam Stevena Spielberga in BBC-ja se bi lahko še v tem desetletju veselili sedmih epizod visoko proračunske epske serije o Napoleonu, ki bi bila posneta prav po tem istem scenariju. Pravijo, da se zgodovina ponavlja. Upamo le, da se tokrat ne bo in bo projekt uresničen.

Igre lakote: Balada o pticah pevkah in kačah (The Hunger Games: The Ballad of Songbirds & Snakes) je film, ki bo po glavnem naslovu poznan marsikomu. Mineva petnajst let odkar so knjige Suzanne Collins postale uspešnice, ki so jo brali milijoni, in približno desetletje odkar je filmski svet spisal zgodbo franšize o Katniss Everdeen in njeni revoluciji v Panemu. Zdaj se gledalci vračamo v svet Panema, natančneje v 10. Igre lakote, kjer spoznamo mladega Koriolana Snowa, bodočega predsednika, ki je postal mentor mladi in ekstrovertirani tributki iz 12. okrožja Lucy Gray.

Igre lakote, od najboljše YA knjižne serije do pozabe

Filmska franšiza Igre lakote je vpisala svoj vrhunec z drugim delom, ko je na režijski stolček sedel Francis Lawrence, ki je nadomestil Garyja Rossa iz prvega dela. Prav prvi in predvsem drugi del sta najboljše, kar je imel za ponuditi filmski svet Panema. Prirejena po istoimenskih knjigah prinašata zasnovni koncept iger, kjer iz dvanajstih okrožij izberejo po dva rekruta za vsakoletno Igre lakote, v opomin na velik upor pred mnogimi leti. Takrat so se nam predstavili Katniss (Jennifer Lawrence), Peeta (Josh Hutcherson), Haymitch (Woody Harrelson), Effie (Elizabeth Banks) in drugi.

Takrat se je zdelo, da filmski svet diha s temi filmi, a je nato sledila poteza, ki je pomenila slo po zaslužku s strani studia. Zadnja knjiga bo razdeljena v dva filma in čakal nas je klavrn konec, ki šele ob ponovnem ogledu zadnjih dveh filmov po toliko letih prikaže dejanski padec v kakovosti filmov. Ni šlo le za odsotnost Iger lakote kot osnovnega koncepta, temveč za premalo vsebine za dva filma, kar se zdi rak rana mnogih podobnih odločitev. In zanimanje je poniknilo, ko je četrti film z najvišjim proračunom zaslužil najmanj v celotni franšizi. Oboževalci so ostali, a zaključek franšize ni privabil novih gledalcev.

Na nov film v drugače finančno uspešni franšizi smo čakali osem let, kar je manj od čakanja knjižnih ljubiteljev, ki so čakali deset let. Na koncu koncev smo tu, dočakali smo knjigo in hitro tudi filmsko predelavo. Je bilo vse skupaj vredno čakanja?

Balada o pticah pevkah in kačah nas vrne v 10. Igre lakote

Režiser Francis Lawrence se vrača v svet Iger lakote, tokrat v predzgodbi, ki se dogaja 64 let pred prvim filmom v originalni trilogiji. Dejal je, da bo knjiga le en film, saj priznava, da je bila z delitvijo zadnje knjige na dva filma storjena velika napaka. Ni pa se zavedal dejstva, da sta si knjigi Upor (Mockingjay) in Balada o pticah pevkah in kačah precej različni v svojem slogu pripovedovanja. Če je bila odločitev o delitvi v dva filma takrat nelogična, bi bila zdaj skorajda nujno potrebna.

Balada o pticah pevkah in kačah bo navdušila puriste, srčne ljubitelje knjige, saj se tesno drži predzgodbe Suzanne Collins. To pa je tudi sreča v nesreči, saj take knjige preprosto ni bilo moč prenesti v filmsko obliko, brez da bi imela svoje težave po prehodu medijev. Vsaj ne tako zvesto, kot je bila prenesena.

Je film najboljše, kar smo videli v franšizi Igre lakote? Na trenutke. Je film najslabše, kar smo videli v franšizi Igre lakote? Niti približno, a je marsikaj mlačnega. K sreči prevladujejo tisti boljši trenutki, ki pa jih lahko dobesedno pokoplje dejstvo, da gre za najdaljši film v tej seriji. Razdeljen je na tri segmente, ki so tehten dokaz, da bi lahko bila to čudovita mini serija. A nastal je film, ki bo navdušil ljubitelje knjižne predloge, saj odlično zajame celotno atmosfero, ki jo je vzpostavila avtorica. To je segment v katerem režiser Lawrence blesti, a največje težave filma se vseeno pojavijo zaradi narave pripovedi, ki jo je težje odmisliti.

Igralska zasedba ponovno izbrana na visoki ravni

V osnovi gre za predzgodbo predsednika Snowa, ki ga v njegovi mladosti odlično upodobi Tom Blyth. Z jasno željo po vrnitvi slovesa družini počasi pade v miselnost tirana. Stvari, ki jih najbolj ljubimo, so tiste, ki nas uničijo. Tako kot te besede, nam zgodba razkriva preteklost predsednika, ki nato bije bitko s Katniss Everdeen. Morda se na trenutke film nekoliko pregloboko potopi v navezovanje, a je bilo enako v knjigi, kar mu ni moč zameriti. Na ravni Donalda Sutherlanda je tokrat Tom Blyth, ki odlično zajame mladostniško željo po uspehu, bogastvu in ljubezni. Ko mu je namenjena vloga mentorja na desetih igrah, mu je dodeljena tributka dvanajstega okrožja po imenu Lucy Gray. Zaigra jo Rachel Zegler, ki ji je prvo karierno vlogo pred leti zaupal Steven Spielberg v Zgodbi z zahodne strani (West Side Story, 2020), in pričakovanja upraviči tudi tukaj. Zdi se prava in edina izbira za vlogo ekstrovertirane mladenke, ki je prav zares zrcalna slika Katniss. Njuna romanca je oprijemljiva, a ji manjka nekaj globine, ki jo ponudi knjiga.

Ob glavnemu dvojcu je tudi Viola Davis, ki se v vlogi zdravnice Volumnie Gaul izredno zabava, četudi njen lik pogosto izpade preveč animiran. Ali pa le začetek tega, kar bo Kapitol postal. Kot njena protiutež deluje Peter Dinklage kot Casca Highbottom, avtor iger in ravnatelj Akademije, ki prezira mladega Snowa in samega sebe, ker je odgovoren za nastanek krutih iger.

Kar je bil prej Stanley Tucci je zdaj Jason Schwartzmann kot njegov prednik pri vodenju televizijskega prenosa iger Lucky Flickerman.

Pomembno vlogo, a žal tudi nekoliko pozabljivo nosi Josh Andrés Rivera kot Sejanus Plinth, Snowov prijatelj in sošolec, ki je nekoč živel v drugem okrožju. Poznavalcem trilogije pa bo poznano ime Tigris, ki jo upodobi Hunter Schafer. V filmu njegova sestrična in zaupnica, čez nekaj desetletij zaveznica upornikov z videzom tigra.

Same igre so analogne in niti približno tako napredne, kot smo jih videli. Tributi so žal popolnoma pozabljivi, kar je slika realnosti in krutosti same zasnove, kjer je 24 otrok preprosto pozabljenih v zameno za zabavo.

Kapitol se trudi na vse pretege Igre izboljšati, pri čemur ima veliko vlogo prav Snow s svojimi idejami. Tu ga vodi želja po glavni nagradi štipendije, ki bi njegovo družino vrnila na vrh Kapitola, a jo lahko dobi zgolj preko zmage njegove tributke v areni. Naredil bo vse, da bo zmagala in se pri tem zaljubil.

Ampak Igre so nevarna reč. Je ljubezen resnična ali zgolj del strategije? To nam odgovori zadnja tretjina filma, ki se zdi najpočasnejša od treh in hkrati najbolj pohitrena, česar ne vidimo redko. Tudi knjiga nam marsičesa ne odgovori, ponudi nam le zametke za naše lastne teorije. Tu lahko ponovno pohvalimo film za zvesto predelavo. Enako je z uglasbitvijo pesmi iz knjige, ki jih izvrstno odpoje Rachel Zegler. Več je dobrih pesmi kot pa čudnih izborov narečij, kar pluse postavi daleč pred minuse.

Igre lakote postanejo kakovostno razširjen svet

Ko govorimo o predzgodbah je Balada o pticah pevkah in kačah pri vrhu seznama najboljših. Enako je pri filmih, zvestim svojim knjižnim temeljem. Tu bo predzgodba Iger lakote navdušila. Vse pa žal v prenosu knjige na veliko platno ne deluje tako, kot bi moralo. Dosežena so pričakovanja ljubiteljev knjige Suzanne Collins, dosežena so pričakovanja po novem filmu v Panemu in dosežena so pričakovanja o kakovostni predzgodbi in filmu samem. Igre lakote: Balada o pticah pevkah in kačah je zlata sredina franšize. Pri tem je pomembno omeniti, da je veliko bližje najboljšim kot pa najslabšim. In to bo moralo biti za zdaj dovolj, zviša pa se tudi čustveni udarec prvotne trilogije oziroma filmske kvatrologije.

Govori z mano (Talk To Me) je moderna grozljivka, če jo lahko tako opišemo. Veš tisto, ko dva youtuberja posnameta dejansko fantastičen film? To je Govori z mano, ki je vse od svojega izida oz. nastajanja pridobival simpatije po celem svetu. Tako dober, da ga je za svojo tradicionalno Noč čarovnic izbral tudi Marcel Štefančič Jr.

Govori z mano, grozljivka za moderno občinstvo

Govori z mano ve, kaj je. Je moderna grozljivka, za katero se zdi že nevarno reči, da je ustvarjena za novo ero gledalcev. Saj, hkrati je in ni, ker uporabi kar nekaj modernih prijemov režije, ki bi jih lahko že pričakovali od jutuberskega dvojca, a se naslanja na vzpostavljene tematike. Vseeno pa vnese tolikšno mero svežine, da bo brez težav razglašena za eno najboljših grozljivk leta – zadnjih let – in (morda ali najverjetneje) za enega najboljših filmov leta. Prav noben naziv se ne moti, čeprav tudi Govori z mano poseže po nekaj klišejih, ki so skorajda sinonim za ta žanr.

Naša protagonistka je 17-letna Mia, ki jo izjemno in nadvse veteransko odigra mlada avstralska igralka Sophie Wilde (tudi v Netflixovi seriji Everything Now). Na dan obletnice smrti svoje mame je sama doma. Ker ima dovolj očetovega samopomilovanja, se odpravi k svoji najboljši prijateljici Jade (Alexandra Jensen), ki ima zadnje čase oči samo za Daniela (Otis Dhanji), Mijinega prvega fanta, ko sta bila še otroka. Mia si nadvse želi, da bi lahko živela z njeno družino, mamo Sue (Miranda Otto), ki jo vedno podpira, in zabavnim mlajšim bratom Rileyjem (Joe Bird). Ko na internetu vidi viralen posnetek o seansah, ki so postale trendovske, v tem vidi priložnost, da pridobi prijateljičino pozornost. Jade in Daniela prepriča, da se udeležijo naslednje seanse. In tu imamo glavni zaplet filma.

Balzamirana roka, ki naj bi nekoč pripadala mediju ali vidcu, prinaša zmožnost obsedenosti. Prižge se sveča, sežeš v roko in izrečeš besede: “Govori z mano”. Obsede te duh umrle osebe, a pazljivo. Glavni pogoj je, da duha izženeš v 90 sekundah, sicer bo hotel ostati. Na vrsti je Mia, za njo pa Jadin mlajši brat Riley, ki ga obsede Mijina preminula mati. Pričakovano se stvari zapletejo.

Klišeji žanra grozljivk, ki pa se skrijejo pred svežino filma

Pohvalo si v filmu zasluži marsikaj, a je včasih pametneje začeti s slabimi lastnostmi. Grozljivke oziroma liki v tem žanru so pogosto nagnjeni k neumnim odločitvam, ki jih v Govori z mano ni malo. Morda, ampak zares morda, bi jih lahko opravičili, če bi bila Mia edina oseba v prostoru, a ni. Da se lahko zgodba nadaljuje, scenarij poseže po nekaj neumnih in nadvse nepremišljenih odločitvah, ki pa jih je kljub temu moč spregledati. Seveda film ni satira v stilu The Blackening ali Krika, da bi svoje odločitve liki tudi komentirali z znanjem o grozljivkah, a bi lahko zgodbo nekoliko nagnili, da bi se nadaljevala brez neumnosti in posledičnih frustracij za gledalca.

Dejstvo pa je, da bodo frustracije zaradi teh odločitev v manjšini vse do konca, ki bo marsikoga pustil ravnodušnega. Brata Philippou film zaključita v zanimivem stilu, ki ga od komercialne grozljivke ne bi pričakovali. K sreči se stvari v žanru v zadnjih letih spreminjajo na bolje, a je tak konec še vedno svež piš.

Brez dvoma si že razbral simboliko same zgodbe, ki jo mnogi primerjajo z odvisnostjo in drogami. In medtem, ko se zdi ta plast najbolj očitna, se pod njo ali v njeni senci skriva tematika izgube družinskega člana. Ali bi lahko ljubljenemu skrajšali čas trpljenja, če bi nam bila ponujena ta priložnost? Kaj vse bi postavili na kocko za le nekaj minut s preminulo osebo, četudi bi poznali posledice? Ali bo odvisnik brez podpornega sistema zagotovo zapadel v brezno?

Simbolika, tehnični vidik in igralske predstave

Govori z mano gledalca zadane kot šus neke neimenovane druge, pri kateri se zavedamo posledic, a to ne nadomesti adrenalina, svežine in občutkov, ki nas prelijejo ob prvi izkušnji. Z vsem tem se na tematski ravni ukvarja avstralska grozljivka, ki preprosti zasnovi o seansah in duhovih doda veliko globine in težavnih pogovorov.

Za vse tiste, ki tematike in simbolike v filmih ravno ne obožujete oziroma ji je bolje rečeno v grozljivki ter prvem ogledu težko slediti, je tu tehnični vidik. Premiki kamere, ki v fokus postavljajo tisti prvi šus, prvi stik z onostranstvom in vnesejo nekaj adrenalina v sam filmski ogled, ne zgolj simbolično. Film hitro vzpostavi uporabo barv in zvoka, da nam pričakovanja razkrivajo male podrobnosti, če si jih upamo opaziti. Ponavljajoči se zvoki, glasni zvoki, rumena barva, modri odtenki in še in še.

Ampak z vsem tem bi se lahko ustavili le pri tisti klasični, da je film s tehničnega vidika dovršen, a mu nekaj manjka v igralskih zasedbah. Tokrat ni tako, saj mlada zasedba več kot odlično opravi svoje delo. Grozljivke nam v zadnjih letih namenjajo izjemne predstave, ki pa jih najbolj imenitne podelitve že skorajda namerno spregledajo. V ospredju je vsekakor Sophie Wilde, a brez preostanka ansambla vse ne bi delovalo, kot dejansko deluje.

Govori z mano si zasluži svojo pozornost

Govori z mano je kultna grozljivka današnjega časa, ki ji z oklicanjem, da je namenjena modernemu občinstvu že skorajda ne delamo usluge. Brata Philippou sta skupaj z ostalimi ustvarili odličen prvenec, ne le v žanru grozljivke temveč v svetu filma nasploh. Še tako nezahteven gledalec bo v filmu neznansko užival oziroma trpel – gre le za grozljivko s težko tematiko -, še bolj pa bodo uživali ljubitelji žanra, tehničnega aspekta, odličnih igralskih predstav in simbolike – očitne in prikrite. Leto 2023 je postreglo z nekaj izjemnimi grozljivkami in Govori z mano je med njimi, svoje mesto pa ima tudi med najboljšimi filmi leta in najboljšimi prvenci vseh časov.