First Motion Sensor ali Fourth Light v Amazonovi aplikaciji Alexa z novo pridobitvijo. Krmilnik za pametni dom je dobil možnost novega uporabniškega vmesnika – Pogled zemljevida. Map View je tukaj.
Amazonov pametni dom z novo pridobitvijo
Nov vmesnik zemljevida omogoča, da ustvariš digitalno različico tlorisa doma in pripneš svoje naprave, povezane z Alexo, v vsako sobo. »Zdaj imate na enem mestu, kjer lahko hitro preverite stanje vsega, vidite, kateri Echo predvaja glasbo, vidite temperaturo, vidite, ali so luči prižgane ali ugasnjene, in vse je mogoče nadzorovati z zemljevida,« pojasnjuje Charlie French, direktor Amazona pametnega doma.
Vmesnik je najprej predstavljen v mobilni aplikaciji Alexa in bo v začetku leta 2024 na voljo v novem krmilniku pametnega doma Echo Hub. Ta naprava naj bi bila izdana pozneje letos.
French pravi, da bo Map View deloval z večino naprav, ki jih lahko uporabnik poveže z Alexo, vključno z lučmi, termostati, združljivimi kamerami in napravami Echo. Prilagodi lahko svetlost luči, jo vklopi ali izklopi, prilagodi termostat, poveča glasnost na napravi Echo in si ogleda pogled v živo iz kamere na zemljevidu. Prav tako lahko nadzoruje več naprav hkrati z nadzorom vse vklopljeno, vse izklopljeno za vsako sobo. French še dodaja, da je zemljevid doma šifriran in varno shranjen v Amazonovem oblaku.
Introducing Map View | Quickly see and control your smart home
V ljudskem izročilu je veliko zgodb o velikih, skrivnostnih primatih, a morda najbolj obetavna naj bi živela v Indoneziji. Legendarno bitje, imenovano »Orang Pendek«, je dvonožna opica, za katero se govori, da tava po indonezijskem otoku Sumatra, o čemer poročajo lokalni prebivalci, vodniki, naseljenci in zahodni raziskovalci.
Kdo je Orang Pendek?
Orang Pendek, kar v indonezijščini pomeni »nizka oseba«, ima najboljše možnosti za odkritje izmed vseh skrivnostnih primatov, glede na »The Field Guide to Bigfoot and Other Mystery Primates«. Soavtor Loren Coleman, ustanovitelj in direktor Mednarodnega kriptozoološkega muzeja v Mainu, je povedal, da bo Oranga Pendeka težko najti, vendar je bitje, ki bi ga najraje iskal, če bi imel neomejena sredstva.
Sumatra je že dom orangutanov, znane skupine velikih opic. Ti rdečkasti primati živijo na drevesih in zdi se, da se njihov obseg v severni Sumatri ne prekriva z območjem, kjer naj bi Orang Pendek živel v osrednji Sumatri.
»Zdi se, da tam, kjer se orangutani pojavljajo, o njih praktično ni nobenih zgodb, zgodbe so samo tam, kjer se orangutani ne pojavijo. « je povedal Serge Wich, profesor biologije primatov na liverpoolski univerzi John Moores v Angliji, ki je raziskoval orangutane na Sumatri.
Wich je predlagal, da morda zgodbe Orang Pendeka govorijo o orangutanih, ki so živeli dlje proti jugu, preden je bil njihov obseg omejen na sever. Rekel je, da se mu zdi »izjemno«, da nihče ni našel Orang Pendeka, če sploh obstaja, glede na to, da so bili gozdovi, v katerih naj bi bili dom, nadzorovani z mrežami kamer. »To zame pomeni, da jih verjetno ni,« je dejal.
Jeremy Holden se je ukvarjal z Orang Pendekom
Oseba, ki je prepričana, da Orang Pendek je ali je vsaj bil, je Jeremy Holden, samostojni fotograf divjih živali. Trdi, da je bitje videl na lastne oči na Sumatri oktobra 1994.
Holden je povedal, da se je njegovo srečanje zgodilo v gozdu v narodnem parku Kerinci Seblat, kjer so ljudje poročali, da so videli Orang Pendek. »Žival je šla verjetno približno 7 metrov od mene,« je dejal Holden. »Hodil je po dveh nogah. Njegova glava je bila obrnjena stran od mene, kot da bi poslušal nekoga za mano.«
Holden je dejal, da je bilo »strašno bitje« visoko okoli 1,5 m, mogočne postave in poraščeno z lasmi rumenkaste barve »mrtve trave«. Medtem ko je imel Holden okoli vratu fotoaparat, je rekel, da ni posnel fotografije, ker ni želel, da bitje sliši klik fotoaparata in ga vidi.
»Bil sem tiho, ker se je takrat v mojih mislih pletla cela vrsta čustev, a eno izmed njih je bil pravzaprav strah,« je dejal. Najbližje živali, ki jo je videl, je gibon, ki je lahko enake barve, vendar je dejal, da ga zagotovo ni zamenjal z gibonom, ki je manjši.
Holden je bil med srečanjem leta 1994 turist. Leta 1995 je začel iskati dokaze o Orang Pendeku v triletnem raziskovalnem projektu, ki ga je financirala Fauna & Flora International (FFI), dobrodelna organizacija za ohranjanje narave s sedežem v Združenem kraljestvu.
»Zmanjšanje biotske raznovrstnosti je lahko napoved še bolj uničujočega propada ekosistema.« Foto: KatePhotographer iz iStock
Odkrivanje mitološkega bitja še vedno poteka
Podružil se je z naravovarstvenico Deborah Martyr, ki prav tako trdi, da je videla Orang Pendek, da bi dokumentirali pričevanja očividcev in poskušali fotografirati bitje s pomočjo pasti za fotoaparate. Glede na knjigo With Honorable Intent: A Natural History of Fauna & Flora International, projekt ni pridobil prepričljivih dokazov, razen več odtisov stopinj, za katere se zdi, da se ne ujemajo z nobeno znano vrsto primatov.
National Geographic je med letoma 2005 in 2009 financiral ločen projekt Orang Pendek. Ta projekt je prav tako uporabil pasti za kamero in ni dobil posnetka bitja. Alex Schlegel, ki je delal na projektu in je zdaj raziskovalec umetne inteligence v Bay Area, ni prepričan, ali Orang Pendek obstaja.
»Rekel bi, da bo enako ali bolj bizarno, da ne obstaja, kot da obstaja,« je Schlegel povedal za podcast Strange Phenomenon leta 2020. »Ne glede na to, kako težko je verjeti, da kaj takega obstaja in živi še vedno in ga zahodna znanost ni dokumentirala v sumatranskem deževnem gozdu, moja izkušnja je pokazala, da bi bil enako ali še bolj šokiran, če bi na koncu ostale le zgodbe.«
Holden je dejal, da je nadaljeval z iskanjem Oranga Pandeka od konca raziskovalnega projekta FFI. Čeprav mu ni uspelo fotografirati Orang Pendek, je našel vrste, ki so bile prej neznane znanosti, vključno z Nepenthes holdenii, mesojedo rastlino v Kambodži, ki je poimenovana po njem, poroča FFI . Vodil je tudi ekipe za lovljenje s kamero, ki so prvič fotografirale nove vrste, vključno s primati.
Za zdaj je Holden uspešen – a drugače, kot je mislil
Pravzaprav je Holden uspešno posnel toliko živali, ki niso Orang Pendek, da misli, da je vse njegovo delo pri iskanju bitja mogoče razumeti kot dokaz, da ne obstaja, čeprav še vedno verjame, da obstaja.
Holden je pokazal na sumatransko kukavico kot utemeljitev, zakaj je Orang Pendek vsa ta leta lahko ušel dokumentaciji. Kritično ogrožena kukavica, ki živi na tleh, več kot 90 let ni bila opažena, dokler ni bil posameznik leta 1997 ujet v past, glede na spletno stran EDGE of Existence Zoološkega društva Londona .
»Potreboval sem od leta 1995, ko sem začel loviti s kamero, do leta 2015, da sem dobil svojo prvo fotografijo sumatranske zemeljske kukavice,« je dejal Holden. »Torej se te stvari dogajajo. Toda kdor mi ne verjame, lahko sočustvujem, saj nimam ničesar več za pokazati kot zgodbo.«
Na eni strani Stanley Kubrick, za mnoge najboljši režiser vseh časov. Na drugi strani Napoleon Bonaparte, za mnoge največji vojskovodja vseh časov. Kaj bi se zgodilo, če bi ti dve osebi združili? Verjetno ne bomo nikoli vedeli. Film Napoleon, ki ga je želel posneti Kubrick, se je trdno zapisal v filmsko zgodovino kot najboljši film, ki ni bil nikoli posnet. Tokrat se vračamo daleč v obdobje, kjer je Kubrick oral ledino filmskega sveta, a pri Napoleonu ostal praznih rok, filmski oboževalci pa posledično brez morebitne mojstrovine. Kaj se je zgodilo s Kubrickovim Napoleonom?
Napoleon, leta 2023 aktualen kot že dolgo ne
Leto 2023 je začuda precej tesno povezano z Napoleonom. Res je, obeležujemo 230. obletnico Obleganja Toulona, ki je iz Napoleona ustvarilo zvezdo francoske vojske in obletnico obglavljenja Marije Antoanete.
V kina je prišel film Ridleya Scotta, z imenom Napoleon, ki je že s prvimi fotografijami in napovedniki požel veliko kritik in navdušenja. Z začetkom leta pa je Steven Spielberg sporočil, da za BBC vestno pripravlja sedem epizod projekta »Kubrickov Napoleon«. Ni trajalo dolgo, da smo ponovno pri omembi velikega režiserja, ki je velik del svoje kariere porabil za raziskovanje o tematiki oziroma osebi, ki mu je ni bilo namenjeno prenesti na filmski trak.
Napoleon in Josephine v filmu Napoleon Ridleya Scotta Foto: on tmdb
Stanley Kubrick pred, med in po ideji o Napoleonu
Leta 1975 je Kubrickov film Barry Lindon po sedmih nominacijah prejel štiri oskarje. Z leti se je njegov sloves močno izboljšal, v njem pa vidimo zvrhano mero znanja, ki ga je Kubrick nabral v raziskovanju za njegovo biografsko epopejo o francoskem generalu. Njegov deseti celovečerec je slonel na knjižni predlogi The Luck of Barry Lyndon, ki jo je leta 1844 napisal William Makepeace Thackeray, in pripoveduje zgodbo povzpetnika, ki se s poroko vzpne po družbeni lestvici v času Sedemdnevne vojne.
Prizori iz filma Barry Lyndon, ki ga je Kubrick posnel leta 1975 Foto: on tmdb
Film ponuja majhen, ekstremno majhen, vpogled v to, kar bi lahko bil njegov Napoleon. A za to se moramo vrniti še nekaj let v preteklost.
V sedemletnem premoru so si sledili Dr. Strangelove (1964), 2001: Vesoljska odiseja (2001: A Space Odyssey, 1968) in Peklenska pomaranča (A Clockwork Orange, 1971). Vsi imajo skupnega Kubricka, ki je prebiral knjige in zapise o Napoleonu iz Korzike, zavzeto požiral nabrano znanje in si ogledoval filme ter serije o njem in njegovem času. Zgodba gre nekako takole.
Napoleon in Kubrick: Kombinacija, ki je svet ni videl
Ob zaključku produkcije Vesoljske odiseje in njenem posledičnem uspehu, ki je Kubricka izstrelil med zvezde, se je odločil, da bo njegov naslednji projekt visoko proračunska biografija o Napoleonu. Hkrati naj bi šlo za študijo likov in obsežen ep, poln veličastnih bojnih prizorov s tisočimi statisti. Po njegovih besedah se je odločil, da bo posnel najboljši in največji film vseh časov. In temelj filma je bil prav Napoleon o katerem je Kubrick dejal, da je bil »eden tistih redkih mož, ki premikajo zgodovino in krojijo usodo svojega časa in prihodnjih generacij.«
Vojna in mir je ruski gigantski ep v svetu filma Foto: on tmdb
Prebral je vse, kar je lahko. Ogledal si je vse, kar je bilo takrat na voljo. Francoskega Napoleona režiserja Abela Ganca in sovjetske epske filmske serije Vojna in mir ni maral. Prav strašljivo se zdi, da je usodo neposnetega filma v veliki vlogi spisal prav režiser sovjetske serije Sergej Bondarčuk s svojim Waterloojem leta kasneje. Kubrick je želel ustvariti več in k temu je stremel.
V času predprodukcije in priprav na snemanje filma je s popolno obsedenostjo nad tematiko v Evropo poslal nič koliko raziskovalcev, ki so sledili Napoleonovim sledem. Eden izmed njih je bil njegov svak in dolgoletni izvršni producent Jan Harlan. »Leta 1968 in 1969 sem bil v Zürichu,« je povedal Harlan ob razstavi, ki je po štirih desetletjih svetu končno razkrila Kubrickov napoleonski neuspeh.
»Iskal sem relevantno gradivo, knjige in risbe, preprosto vse, kar sem lahko našel o obdobju od francoske revolucije do Dunajskega kongresa leta 1815. Drugi so tedne potovali skozi Nemčijo, Francijo in Združeno kraljestvo na isti misiji.« Nobena podrobnost ni bila premajhna, da bi očarala Kubricka, pa naj gre za barvo prsti na bojišču do oblike žeblja v podkvi. »Ljubil je raziskovanje in študij,« je bil iskren Harlan. »Predprodukcija in montaža sta bili njegovo veselje – snemanje samo po sebi je bilo nuja.«
Ko so bile javnosti razkrite Kubrickove priprave na ep o Napoleonu
V londonskem Muzeju dizajna je bila septembra 2019 organizirana razstava o Stanleyu Kubricku, ki je ponudila vpogled v njegovo kariero in delo. To je bil trenutek, ko so bile filmskim oboževalcem razkrite mnoge skrivnosti o nastajanju filma, ki jih v letih poprej niso razkrila poročila, knjige, zapisi in intervjuji z vsemi, ki so bili tako ali drugače povezani z neposnetim filmom.
Razstavljeno gradivo je bilo sestavljeno iz fotografij, skic in dokumentov, med njimi tudi prijazno pismo Audrey Hepburn, v katerem je zavrnila vlogo Napoleonove žene Joséphine de Beauharnais. (Davida Hemmingsa je bil najprej v mislih za glavno vlogo, nato pa je izbral Jacka Nicholsona).
Oči javnosti so uzrle izbor 276 Kubrickovih knjig o francoskem cesarju, vključno z biografijo Felixa Markhama, ki je osvetljena z znaki, podčrtaji in opombami. Najbolj zanimiva od vsega pa je bila omarica kartic, v kateri je bilo moč izbrati kateri koli dan v Napoleonovem življenju, odpreti ustrezen predal, se pomakniti do ustrezne indeksne kartice in na voljo so bile informacije, ki zajemajo vse – od tega, kaj je imel Napoleon za zajtrk, do tega, kaj je imela Josephine oblečeno pri večerji.
Knjiga Napoleon Stanleya Kubricka, ki razkriva njegove priprave na snemanje filma o francoskem cesarju Foto: on taschen
Kot je v slovenščini na voljo izjemen vodič Matica Majcna z naslovom Kubrickova Odiseja v vesolju, tako je v angleščini na voljo knjiga Stanley Kubrick's Napoleon: The Greatest Movie Ever Made. Vsaka svoj pregled naslovnega filma pregleda do obisti natančno.
Scenarij za Napoleona je obsegal 148 strani, romunska vojska pa mu je namenila 50 tisoč vojakov
Tako smo po večmesečnem intenzivnem raziskovanju zgodovine, evropskih prizorišč, dogovorov z enormno ekipo vseh vključenih in multitudi drugih opravil za prihajajoči film prispeli do leta 1969. Kubrick je imel na mizi scenarij, ki je obsegal 148 strani. Kot je povedal Harlan, se Kubrick ni omejil na eno obdobje Napoleonovega življenja temveč bi film zajemal vse od njegovega rojstva na Korziki leta 1769 do njegovi smrti na Sv. Heleni leta 1821. Cilj je bil jasen in že večkrat omenjen, ustvariti ep vesoljskih širjav. In pri vsem tem veliki režiser ni izgubil fokusa niti za en dan.
Napoleon Stanleya Kubricka ni ugledal snemalnih dni Foto: on lwl
Dejal je, da bi snemanje trajalo manj kot je trajalo pri Vesoljski odiseji. Zunanji prizori bitk, lokacij in podobnega bi potrebovali trimesečno delo, približno enako časa bi potrebovali za delo v studiu. Pričanja nam povedo, da ga ni bilo strah za proračun. A morda bi ga lahko bilo, saj je želel točne lokacije za dogodke v Napoleonovem življenju, historično pravilne kostume in potek samih dogodkov. Za potrebe snemanja velikanskih bitk naj bi mu romunska vojska na pomoč priskočila s kar 40 tisoč pešaki in 10 tisoč konjeniki.
Film bi lahko postal največji ali vsaj najbolj ikonični film Kubrickove kariere in širše. Združil bi tempo Barryja Lyndona, pozornost do podrobnosti Vesoljske odiseje in vojaško epskost Spartaka. O tem je nekaj malega, a izjemno pomembnega povedal njegov svak: »Samodestruktivna dejanja inteligentnih ljudi, strup ljubosumja in maščevanja, načini, kako gredo lahko briljantnost, uspeh in moč z roko v roki z egocentričnostjo, nečimrnostjo in zlorabo te moči … to so bile teme, ki so ga vedno zanimale. . Samo pomislite na Lolito, Poti slave in dr. Strangelovea.«
Ampak v stilu Napoleona je bil tudi Kubrick vse bližje svojemu Waterlooju. Sledilo je leto 1970, ko mu studio MGM, za katerega je posnel 2001: Vesoljska odiseja, ni odobril projekta.
Do snemanja Napoleona ni nikoli prišlo. Razlogov za to naj bi bilo več. Eden od teh je menjava njihovih vodilnih mož, ki so denar raje namenjali gradnji kazinojev kot financiranju srednjeveških epov na filmskem traku z več kot 50 tisoč statisti. Drug razlog se delno povezuje s prvim in obsega visoke stroške produkcije filma – vse od snemanja na lokacijah, zgodovinsko velike ekipe in še bi lahko naštevali. Tretji razlog pa je vstop v leto 1970 in vpogled v kinodvorane, kjer se je predvajal film Waterloo sovjetskega režiserja Sergeja Bondarčuka, ki je posnel serijo Vojna in mir, do katere Kubrick ni gojil velikih simpatij. Medel finančni uspeh Waterlooja (četudi danes velja za mojstrovino) je dal možem v usnjenih sedežih tehten dokaz, da si ljudje ne želijo gledati še enega filma o Napoleonu – vsaj ne v takem obsegu.
Napoleon Stanleya Kubricka je legendaren, še vedno pa so možnosti, da bo posnet
Stanley Kubrick je idejo o filmu Napoleon opustil, ostala so le ugibanja. Po nekem čudežu je do leta 1971 vseeno posnel Peklensko pomarančo, svoje pridobljeno znanje o francoski zgodovini pa je uporabil pri prej omenjenemu Barryju Lydonu. »Očividci« so večkrat dejali, da Kubrick ni imel želje po vrnitvi k ideji o filmski upodobitvi Napoleonovega življenja, saj ji ne bi storil pravice, ki si jo je tako želel. Stopil je stran, v filmski svet pa se je zapisal kot eden največjih filmskih ustvarjalcev vseh časov. Kubrick – tako izjemen, da je tudi film, ki ga ni nikoli posnel, postal najboljši film, ki ga svet ni nikoli uzrl.
Na našo izjemno srečo pa je javnosti dostopen 148-stranski scenarij, ki ga je Stanley Kubrick napisal za svojega Napoleona. Če gre verjeti že skoraj desetletnim obljubam Stevena Spielberga in BBC-ja se bi lahko še v tem desetletju veselili sedmih epizod visoko proračunske epske serije o Napoleonu, ki bi bila posneta prav po tem istem scenariju. Pravijo, da se zgodovina ponavlja. Upamo le, da se tokrat ne bo in bo projekt uresničen.
Zadnje tedne opažamo porast diskurza o uživanju alkohola, njegovih nevarnostih in alkoholizmu. Pika na i je še izpoved oziroma knjiga Mihe Šaleharja, ki na socialnih omrežjih žanje odobravanje, med komentarji pa vroče debate.
Slovenci ljubimo alkohol. Kar preveč. Že Ivan Cankar je alkoholizem videl kot najhujšo bolezen slovenskega naroda, letošnja statistika pa pravi, da Slovenija zaseda prvo mesto v EU po smrtih zaradi alkohola. Imamo jih 17 na 100 tisoč prebivalcev, Poljska, ki je druga, jih ima 10.
Nič ni narobe z občasnim kozarčkom, prav nasprotno, alkohol nas sprošča, lažje se družimo, smo bolj veseli, nekatere pijače imajo tudi zdravilne učinkovine, kot recimo rdeče vino. Težava nastane ko prijetna opitost postane navada in navada obveza. Odvisnost od alkohola je ena najtežje ozdravljivih, zaradi delirija lahko posameznik celo umre. Najpogostejši simptom, ki ga odvisnik doživlja, ko poskuša nehati, je glavobol. Zaradi tega se jih mnogo vrne v začaran krog.
Znanstveniki z Univerze v Texasu so poskušali priti do dna skrivnosti, zakaj odvisnike boli glava, ko se poskušajo zdraviti. To je prvi korak pri razvoju zdravil, ki bi delirični glavobol prekinila in pomagala milijonom odvisnikov po svetu.
Zakaj odvisnike boli glava?
Ugotovili so, da stresni hormon imenovan kortikotropin-sprožujoči faktor (CRF) aktivira imunske celice, znane kot mastociti, v duri – tanki, prozorni membrani pod lobanjo. Tam se nahajajo celice imenovane mastociti, pitanke ali tkivni bazofilci. Pitanke so ključne za proces celjenja ran in obrambo pred patogeni, odigrajo tudi ključno vlogo pri vnetnih in alergijskih reakcijah.
Ko CRF pride do pitank se veže na receptor MrgprB2. CRF povzroči da se pitanke granulirajo, odprejo in pošljejo signal za širjenje žil. To vpliva tudi na živčne končiče v duri, ki postanejo preobčutljivi in posameznik doživlja glavobol.
Možnost za razvoj novih učinkovitih zdravil
Znanstveniki si že prej vedeli, da hipotalamus sprošča CRF, kadar odvisnik ne dobi odmerka. Vedeli so tudi, da je glavobol povezan s širjenjem žil. Ključno odkritje je, da se CRF veže na MrgprB2 receptor. Ta receptor imajo namreč le celice pitanke. Zato je odkritje velik korak k razvoju zdravil, ki bodo delovala specifično na vezanje CRF-ja in MrgprB2 in glavobol preprečila še preden se zgodi.
Jok je naraven odziv našega telesa na neko določeno čustvo. Pogosto ga povezujemo s čustvi kot so jeza, razočaranje ali žalost. Le redko pa ob misli na srečo, pomislimo tudi na jok. Verjetno pa je vsem poznan izraz “solze sreče”, in morda ste ga nekateri celo že doživeli.
Mnogi ljudje jočejo, ko so srečni, veseli ali navdušeni – vse to so pozitivna čustva. Torej, če tudi ti kdaj jokaš vesele solze, ko dobiš dobre novice, vedi, da nisi sam. V študiji iz leta 2018 je 68 % udeležencev poročalo, da so se zaradi veselega ali pozitivnega dogodka razjokali.
Znanstveniki in raziskovalci že dolgo poskušajo razumeti, zakaj ljudje jočejo, ko doživijo občutke veselja ali sreče. Jok, ki običajno povezujemo z občutki frustracije, jeze ali žalosti, je lahko nepričakovan ob veselem dogodku, vendar pa se to pogosto zgodi.
Skozi desetletja so se oblikovale teorije, ki pojasnjujejo, zakaj jokamo solze sreče.
Ena izmed prvih teorij, je predvidevala, da je do tega prišlo zaradi potlačenih oziroma zatrtih čustev in občutkov. To je pomenilo, da so ljudje, ki so jokali, ko so izkusili nekaj veselega, v sebi skrivali občutke žalosti, ki jih niso obravnavali in se z njimi soočili.
Čeprav so številni raziskovalci v preteklih letih nasprotovali tem teorijam, je to eden od prvih poskusov razumevanja, zakaj jočemo, ko smo srečni.
Jok uravnava telo
Solze vsebujejo encime, lipide, elektrolite in metabolite. Čustvene solze pa lahko vključujejo tudi druge beljakovine in hormone. Domnevajo, da sproščanje stresnih hormonov, kot sta prolaktin in lev-enkefalin, pomaga pri normalni fizični in čustveni homeostazi telesa.
Stresni hormoni nas lahko pomirijo in uravnavajo naše razpoloženje.
Jok v kateri koli situaciji je lahko tudi naš način, da pokažemo ranljivost kot človeška bitja. Ko jočemo, sporočamo drugim, da sočustvujejo z nami. To se zgodi, ko jočemo zaradi veselega ali žalostnega dogodka. Znanstveniki verjamejo, da je jok način vzpostavljanja socialne povezave z drugimi ljudmi.
Počutiš se nemočnega nad svojimi čustvi
Druga teorija, ki sta jo predlagala znanstvenika Miceli in Castelfranchi, nakazuje, da vse vrste joka izvirajo iz zaznanih občutkov frustracije, nemoči in predaje.
Pomaga pri obvladovanju intenzivnih čustev
Jok se zdi skoraj neizogiben, ko doživljamo močno čustvo, pa naj gre za veselje, razočaranje ali jezo. Čeprav ne dovolimo vedno, da bi naše solze prosto padale, pogosto čutimo, kdaj smo na robu joka.
Nekatere raziskave kažejo, da je to zato, ker lahko jok pomaga pri obvladovanju močnih čustev. Ko jočemo, se zdi, kot da nekatera čustva s tem odženemo. Tudi če doživljamo srečo ali veselje, so ta čustva včasih premočna in jok pomaga sprostiti ta čustva.
Jok iz kakršnega koli razloga ima veliko koristi za naše psihično in fizično počutje. Nekatere najpogostejših prednosti joka so:
Jok je sredstvo za lajšanje stresa, kar je potrjeno tudi z nekaterimi raziskavami.
Jok ohranja naše oči čiste. Je kot da bi si občasno dobro izprali oči od znotraj. Nekatere raziskave kažejo, da solze vsebujejo lizocim, kemikalijo, ki ima protimikrobne lastnosti.
Jok izboljša razpoloženje. Ne glede na to ali jočemo zaradi veselja ali bolečine, jok dokazano izboljšuje razpoloženje.
Jok nam lahko pomaga bolje spati, kažejo nekatere raziskave. V študiji iz leta 2016 so raziskovalci ugotovili, da so dojenčki, ki so pred spanjem jokali, bolje spali.
Vemo torej, da so solze sreče povsem normalna stvar. Ne samo, da so pogoste, ampak imajo tudi vrsto koristi za naše fizično in čustveno počutje. Torej, ko boš naslednjič zadrževal solze sreče, se ne zadržuj in pusti, da tečejo.
Igre lakote: Balada o pticah pevkah in kačah (The Hunger Games: The Ballad of Songbirds & Snakes) je film, ki bo po glavnem naslovu poznan marsikomu. Mineva petnajst let odkar so knjige Suzanne Collins postale uspešnice, ki so jo brali milijoni, in približno desetletje odkar je filmski svet spisal zgodbo franšize o Katniss Everdeen in njeni revoluciji v Panemu. Zdaj se gledalci vračamo v svet Panema, natančneje v 10. Igre lakote, kjer spoznamo mladega Koriolana Snowa, bodočega predsednika, ki je postal mentor mladi in ekstrovertirani tributki iz 12. okrožja Lucy Gray.
Igre lakote, od najboljše YA knjižne serije do pozabe
Filmska franšiza Igre lakote je vpisala svoj vrhunec z drugim delom, ko je na režijski stolček sedel Francis Lawrence, ki je nadomestil Garyja Rossa iz prvega dela. Prav prvi in predvsem drugi del sta najboljše, kar je imel za ponuditi filmski svet Panema. Prirejena po istoimenskih knjigah prinašata zasnovni koncept iger, kjer iz dvanajstih okrožij izberejo po dva rekruta za vsakoletno Igre lakote, v opomin na velik upor pred mnogimi leti. Takrat so se nam predstavili Katniss (Jennifer Lawrence), Peeta (Josh Hutcherson), Haymitch (Woody Harrelson), Effie (Elizabeth Banks) in drugi.
Igre lakote se vračajo po skoraj desetletju čakanja v filmu Balada o pticah pevkah in kačah Foto: on tmdb
Takrat se je zdelo, da filmski svet diha s temi filmi, a je nato sledila poteza, ki je pomenila slo po zaslužku s strani studia. Zadnja knjiga bo razdeljena v dva filma in čakal nas je klavrn konec, ki šele ob ponovnem ogledu zadnjih dveh filmov po toliko letih prikaže dejanski padec v kakovosti filmov. Ni šlo le za odsotnost Iger lakote kot osnovnega koncepta, temveč za premalo vsebine za dva filma, kar se zdi rak rana mnogih podobnih odločitev. In zanimanje je poniknilo, ko je četrti film z najvišjim proračunom zaslužil najmanj v celotni franšizi. Oboževalci so ostali, a zaključek franšize ni privabil novih gledalcev.
Na nov film v drugače finančno uspešni franšizi smo čakali osem let, kar je manj od čakanja knjižnih ljubiteljev, ki so čakali deset let. Na koncu koncev smo tu, dočakali smo knjigo in hitro tudi filmsko predelavo. Je bilo vse skupaj vredno čakanja?
Arena v filmu Igre lakote: Balada o pticah pevkah in kačah ni tako napredna kot v filmih s Katniss Foto: on tmdb
Balada o pticah pevkah in kačah nas vrne v 10. Igre lakote
Režiser Francis Lawrence se vrača v svet Iger lakote, tokrat v predzgodbi, ki se dogaja 64 let pred prvim filmom v originalni trilogiji. Dejal je, da bo knjiga le en film, saj priznava, da je bila z delitvijo zadnje knjige na dva filma storjena velika napaka. Ni pa se zavedal dejstva, da sta si knjigi Upor (Mockingjay) in Balada o pticah pevkah in kačah precej različni v svojem slogu pripovedovanja. Če je bila odločitev o delitvi v dva filma takrat nelogična, bi bila zdaj skorajda nujno potrebna.
Koriolan Snow in Lucy Gray kot mentor in tributka na 10. Igrah lakote Foto: on tmdb
Balada o pticah pevkah in kačah bo navdušila puriste, srčne ljubitelje knjige, saj se tesno drži predzgodbe Suzanne Collins. To pa je tudi sreča v nesreči, saj take knjige preprosto ni bilo moč prenesti v filmsko obliko, brez da bi imela svoje težave po prehodu medijev. Vsaj ne tako zvesto, kot je bila prenesena.
Je film najboljše, kar smo videli v franšizi Igre lakote? Na trenutke. Je film najslabše, kar smo videli v franšizi Igre lakote? Niti približno, a je marsikaj mlačnega. K sreči prevladujejo tisti boljši trenutki, ki pa jih lahko dobesedno pokoplje dejstvo, da gre za najdaljši film v tej seriji. Razdeljen je na tri segmente, ki so tehten dokaz, da bi lahko bila to čudovita mini serija. A nastal je film, ki bo navdušil ljubitelje knjižne predloge, saj odlično zajame celotno atmosfero, ki jo je vzpostavila avtorica. To je segment v katerem režiser Lawrence blesti, a največje težave filma se vseeno pojavijo zaradi narave pripovedi, ki jo je težje odmisliti.
Viola Davis v filmu Igre lakote: Balada o pticah pevkah in kačah Foto: on tmdb
Igralska zasedba ponovno izbrana na visoki ravni
V osnovi gre za predzgodbo predsednika Snowa, ki ga v njegovi mladosti odlično upodobi Tom Blyth. Z jasno željo po vrnitvi slovesa družini počasi pade v miselnost tirana. Stvari, ki jih najbolj ljubimo, so tiste, ki nas uničijo. Tako kot te besede, nam zgodba razkriva preteklost predsednika, ki nato bije bitko s Katniss Everdeen. Morda se na trenutke film nekoliko pregloboko potopi v navezovanje, a je bilo enako v knjigi, kar mu ni moč zameriti. Na ravni Donalda Sutherlanda je tokrat Tom Blyth, ki odlično zajame mladostniško željo po uspehu, bogastvu in ljubezni. Ko mu je namenjena vloga mentorja na desetih igrah, mu je dodeljena tributka dvanajstega okrožja po imenu Lucy Gray. Zaigra jo Rachel Zegler, ki ji je prvo karierno vlogo pred leti zaupal Steven Spielberg v Zgodbi z zahodne strani (West Side Story, 2020), in pričakovanja upraviči tudi tukaj. Zdi se prava in edina izbira za vlogo ekstrovertirane mladenke, ki je prav zares zrcalna slika Katniss. Njuna romanca je oprijemljiva, a ji manjka nekaj globine, ki jo ponudi knjiga.
Rachel Zegler in Tom Blyth v filmu Igre lakote Balada o pticah pevkah in kačah Foto: on tmdb
Ob glavnemu dvojcu je tudi Viola Davis, ki se v vlogi zdravnice Volumnie Gaul izredno zabava, četudi njen lik pogosto izpade preveč animiran. Ali pa le začetek tega, kar bo Kapitol postal. Kot njena protiutež deluje Peter Dinklage kot Casca Highbottom, avtor iger in ravnatelj Akademije, ki prezira mladega Snowa in samega sebe, ker je odgovoren za nastanek krutih iger.
Peter Dinklage v filmu Igre lakote: Balada o pticah pevkah in kačah Foto: on tmdb
Kar je bil prej Stanley Tucci je zdaj Jason Schwartzmann kot njegov prednik pri vodenju televizijskega prenosa iger Lucky Flickerman.
Pomembno vlogo, a žal tudi nekoliko pozabljivo nosi Josh Andrés Rivera kot Sejanus Plinth, Snowov prijatelj in sošolec, ki je nekoč živel v drugem okrožju. Poznavalcem trilogije pa bo poznano ime Tigris, ki jo upodobi Hunter Schafer. V filmu njegova sestrična in zaupnica, čez nekaj desetletij zaveznica upornikov z videzom tigra.
Hunter Schafer kot Tigris v filmu Igre lakote Foto: on tmdb
Same igre so analogne in niti približno tako napredne, kot smo jih videli. Tributi so žal popolnoma pozabljivi, kar je slika realnosti in krutosti same zasnove, kjer je 24 otrok preprosto pozabljenih v zameno za zabavo.
Kapitol se trudi na vse pretege Igre izboljšati, pri čemur ima veliko vlogo prav Snow s svojimi idejami. Tu ga vodi želja po glavni nagradi štipendije, ki bi njegovo družino vrnila na vrh Kapitola, a jo lahko dobi zgolj preko zmage njegove tributke v areni. Naredil bo vse, da bo zmagala in se pri tem zaljubil.
Ampak Igre so nevarna reč. Je ljubezen resnična ali zgolj del strategije? To nam odgovori zadnja tretjina filma, ki se zdi najpočasnejša od treh in hkrati najbolj pohitrena, česar ne vidimo redko. Tudi knjiga nam marsičesa ne odgovori, ponudi nam le zametke za naše lastne teorije. Tu lahko ponovno pohvalimo film za zvesto predelavo. Enako je z uglasbitvijo pesmi iz knjige, ki jih izvrstno odpoje Rachel Zegler. Več je dobrih pesmi kot pa čudnih izborov narečij, kar pluse postavi daleč pred minuse.
Rachel Zegler - The Ballad of Lucy Gray Baird (From Ballad of Songbirds & Snakes)
Igre lakote postanejo kakovostno razširjen svet
Ko govorimo o predzgodbah je Balada o pticah pevkah in kačah pri vrhu seznama najboljših. Enako je pri filmih, zvestim svojim knjižnim temeljem. Tu bo predzgodba Iger lakote navdušila. Vse pa žal v prenosu knjige na veliko platno ne deluje tako, kot bi moralo. Dosežena so pričakovanja ljubiteljev knjige Suzanne Collins, dosežena so pričakovanja po novem filmu v Panemu in dosežena so pričakovanja o kakovostni predzgodbi in filmu samem. Igre lakote: Balada o pticah pevkah in kačah je zlata sredina franšize. Pri tem je pomembno omeniti, da je veliko bližje najboljšim kot pa najslabšim. In to bo moralo biti za zdaj dovolj, zviša pa se tudi čustveni udarec prvotne trilogije oziroma filmske kvatrologije.
IGRE LAKOTE: BALADA O PTICAH PEVKAH IN KAČAH | Official trailer | v kinu od 15. novembra
Vse več spletnih platform se spogleduje z naročnino. To so že uvedli YouTube, Facebook in X, skoraj zagotovo pa se nam naročnina obeta še na več platformah. Se bodo stvari spremenile tudi pri sistemu ChatGPT?
Prijave v ChatGPT Plus ustavljene
Prijave v ChatGPT Plus so bile začasno ustavljene, ker je povpraševanje preseglo zmogljivosti OpenAI, organizacije, ki stoji za modelom klepetalnega robota oziroma jezika.
ChatGPT Plus zagotavlja prednostni dostop do sistema ChatGPT in hitrejše odzivne čase za jezikovni model, ki ga poganja umetna inteligenca, kot tudi prednostni dostop do novih funkcij in izboljšav za približno 20 dolarjev na mesec. Ker pa so nove naročnine zdaj začasno ustavljene, uporabniki ne bodo mogli dobiti dostopa do plačljivega Chata.
we are pausing new ChatGPT Plus sign-ups for a bit 🙁
the surge in usage post devday has exceeded our capacity and we want to make sure everyone has a great experience.
you can still sign-up to be notified within the app when subs reopen.
Osnovni ChatGPT je še vedno na voljo brezplačno in ljudje se lahko še vedno prijavijo in ga uporabljajo, le premium nivo je v bistvu nedosegljiv za nove naročnike zaenkrat. To torej pomeni, da lahko še vedno uporabljaš ChatGPT, da dobiš odgovore na vsa vprašanja.
Povečanje števila naročnikov na ChatGPT Plus je morda posledica nedavne konference razvijalcev OpenAI DevDay, ki je potekala 6. novembra. To je morda povzročilo, da se je množica razvijalcev, ki je dobila odmerek navdiha, odločila za prijavo na ChatGPT Plus.
»Naval uporabe po DevDay-u je presegel naše zmogljivosti in želimo zagotoviti, da bodo vsi imeli odlično izkušnjo,« je povedal Sam Altman, izvršni direktor OpenAI.
Druga stran te prekinitve naročnine bi torej lahko zagotovila boljšo splošno storitev, ko jo bo OpenAI dohitel.
Govori z mano (Talk To Me) je moderna grozljivka, če jo lahko tako opišemo. Veš tisto, ko dva youtuberja posnameta dejansko fantastičen film? To je Govori z mano, ki je vse od svojega izida oz. nastajanja pridobival simpatije po celem svetu. Tako dober, da ga je za svojo tradicionalno Noč čarovnic izbral tudi Marcel Štefančič Jr.
Govori z mano, grozljivka za moderno občinstvo
Govori z mano, grozljivka youtube dua Phillipou Foto: on tmdb
Govori z mano ve, kaj je. Je moderna grozljivka, za katero se zdi že nevarno reči, da je ustvarjena za novo ero gledalcev. Saj, hkrati je in ni, ker uporabi kar nekaj modernih prijemov režije, ki bi jih lahko že pričakovali od jutuberskega dvojca, a se naslanja na vzpostavljene tematike. Vseeno pa vnese tolikšno mero svežine, da bo brez težav razglašena za eno najboljših grozljivk leta – zadnjih let – in (morda ali najverjetneje) za enega najboljših filmov leta. Prav noben naziv se ne moti, čeprav tudi Govori z mano poseže po nekaj klišejih, ki so skorajda sinonim za ta žanr.
Naša protagonistka je 17-letna Mia, ki jo izjemno in nadvse veteransko odigra mlada avstralska igralka Sophie Wilde (tudi v Netflixovi seriji Everything Now). Na dan obletnice smrti svoje mame je sama doma. Ker ima dovolj očetovega samopomilovanja, se odpravi k svoji najboljši prijateljici Jade (Alexandra Jensen), ki ima zadnje čase oči samo za Daniela (Otis Dhanji), Mijinega prvega fanta, ko sta bila še otroka. Mia si nadvse želi, da bi lahko živela z njeno družino, mamo Sue (Miranda Otto), ki jo vedno podpira, in zabavnim mlajšim bratom Rileyjem (Joe Bird). Ko na internetu vidi viralen posnetek o seansah, ki so postale trendovske, v tem vidi priložnost, da pridobi prijateljičino pozornost. Jade in Daniela prepriča, da se udeležijo naslednje seanse. In tu imamo glavni zaplet filma.
Balzamirana roka, ki naj bi nekoč pripadala mediju ali vidcu, prinaša zmožnost obsedenosti. Prižge se sveča, sežeš v roko in izrečeš besede: “Govori z mano”. Obsede te duh umrle osebe, a pazljivo. Glavni pogoj je, da duha izženeš v 90 sekundah, sicer bo hotel ostati. Na vrsti je Mia, za njo pa Jadin mlajši brat Riley, ki ga obsede Mijina preminula mati. Pričakovano se stvari zapletejo.
Mladi Joe Bird v filmu Govori z mano Foto: on tmdb
Klišeji žanra grozljivk, ki pa se skrijejo pred svežino filma
Pohvalo si v filmu zasluži marsikaj, a je včasih pametneje začeti s slabimi lastnostmi. Grozljivke oziroma liki v tem žanru so pogosto nagnjeni k neumnim odločitvam, ki jih v Govori z mano ni malo. Morda, ampak zares morda, bi jih lahko opravičili, če bi bila Mia edina oseba v prostoru, a ni. Da se lahko zgodba nadaljuje, scenarij poseže po nekaj neumnih in nadvse nepremišljenih odločitvah, ki pa jih je kljub temu moč spregledati. Seveda film ni satira v stilu The Blackening ali Krika, da bi svoje odločitve liki tudi komentirali z znanjem o grozljivkah, a bi lahko zgodbo nekoliko nagnili, da bi se nadaljevala brez neumnosti in posledičnih frustracij za gledalca.
Dejstvo pa je, da bodo frustracije zaradi teh odločitev v manjšini vse do konca, ki bo marsikoga pustil ravnodušnega. Brata Philippou film zaključita v zanimivem stilu, ki ga od komercialne grozljivke ne bi pričakovali. K sreči se stvari v žanru v zadnjih letih spreminjajo na bolje, a je tak konec še vedno svež piš.
Brez dvoma si že razbral simboliko same zgodbe, ki jo mnogi primerjajo z odvisnostjo in drogami. In medtem, ko se zdi ta plast najbolj očitna, se pod njo ali v njeni senci skriva tematika izgube družinskega člana. Ali bi lahko ljubljenemu skrajšali čas trpljenja, če bi nam bila ponujena ta priložnost? Kaj vse bi postavili na kocko za le nekaj minut s preminulo osebo, četudi bi poznali posledice? Ali bo odvisnik brez podpornega sistema zagotovo zapadel v brezno?
Talk To Me je ena najboljših modernih grozljivk Foto: on tmdb
Simbolika, tehnični vidik in igralske predstave
Govori z mano gledalca zadane kot šus neke neimenovane druge, pri kateri se zavedamo posledic, a to ne nadomesti adrenalina, svežine in občutkov, ki nas prelijejo ob prvi izkušnji. Z vsem tem se na tematski ravni ukvarja avstralska grozljivka, ki preprosti zasnovi o seansah in duhovih doda veliko globine in težavnih pogovorov.
Za vse tiste, ki tematike in simbolike v filmih ravno ne obožujete oziroma ji je bolje rečeno v grozljivki ter prvem ogledu težko slediti, je tu tehnični vidik. Premiki kamere, ki v fokus postavljajo tisti prvi šus, prvi stik z onostranstvom in vnesejo nekaj adrenalina v sam filmski ogled, ne zgolj simbolično. Film hitro vzpostavi uporabo barv in zvoka, da nam pričakovanja razkrivajo male podrobnosti, če si jih upamo opaziti. Ponavljajoči se zvoki, glasni zvoki, rumena barva, modri odtenki in še in še.
Sophie Wilde blesti v filmu Govori z mano, ob njej pa so odlični tudi preostali člani mlade igralske zasedbe Foto: on tmdb
Ampak z vsem tem bi se lahko ustavili le pri tisti klasični, da je film s tehničnega vidika dovršen, a mu nekaj manjka v igralskih zasedbah. Tokrat ni tako, saj mlada zasedba več kot odlično opravi svoje delo. Grozljivke nam v zadnjih letih namenjajo izjemne predstave, ki pa jih najbolj imenitne podelitve že skorajda namerno spregledajo. V ospredju je vsekakor Sophie Wilde, a brez preostanka ansambla vse ne bi delovalo, kot dejansko deluje.
Govori z mano si zasluži svojo pozornost
Govori z mano je kultna grozljivka današnjega časa, ki ji z oklicanjem, da je namenjena modernemu občinstvu že skorajda ne delamo usluge. Brata Philippou sta skupaj z ostalimi ustvarili odličen prvenec, ne le v žanru grozljivke temveč v svetu filma nasploh. Še tako nezahteven gledalec bo v filmu neznansko užival oziroma trpel – gre le za grozljivko s težko tematiko -, še bolj pa bodo uživali ljubitelji žanra, tehničnega aspekta, odličnih igralskih predstav in simbolike – očitne in prikrite. Leto 2023 je postreglo z nekaj izjemnimi grozljivkami in Govori z mano je med njimi, svoje mesto pa ima tudi med najboljšimi filmi leta in najboljšimi prvenci vseh časov.
Pelji me domov je roman Jesusa Carrasca, španskega pisatelja, ki je navdušil že z naslovoma Na prostem in Zemlja, po kateri stopamo. Po velikem kritiškem in bralskem uspehu obeh knjig so pričakovanja upravičeno visoka. Pri založbi Goga je v prevodu Urše Zabukovec, ki je poskrbela že za prevod omenjenih romanov, izšla njegova tretja knjiga.
Jesus Carrasco predstavlja tretji roman, Pelji me domov
Potem, ko se je v romanu Zemlja, po kateri stopamo podal v žanr alternativne zgodovine, je zdaj odprl vrata v iskanje čudežev za spremembo preteklosti. Da ne bo napake, ne gre za fantazijo oziroma gre celo za njegov najbolj realističen roman do tega trenutka. V njem se spopada s tematiko, ki jo marsikdo med nami še predobro pozna. Gre za medgeneracijske razlike in družinske konflikte, izgubo in soočanjem z življenjem.
Jesús Carrasco: Pelji me domov, prevedla Urša Zabukovec, založba Goga, 256 strani.
Glavni junak zgodbe je Juan, ki v domačo vas pripotuje na pogreb očeta. Iz Škotske, kamor se je preselil pred leti, se mu nikoli ni mudilo domov. Pogovori s sestro in mamo nam počasi razkrivajo, kako je njegovo navidezno neodzivnost ali bolje rečeno izogibanje odgovornosti opazila družina, okolica. Dokaj hitro nam Juan razjasni, zakaj si želi čimprej oditi nazaj na Škotsko, kjer dela v botaničnem vrtu, v službi, za katero pravi, da ni nekaj, čemur bi pripisal naziv življenjskega poslanstva. Njegovo razmerje z družino se razkriva skozi njegove misli. »Če neki predmet držiš meter nad tlemi in ga spustiš, bo padel. Če pustimo času, da teče in medtem ničesar ne premikamo ali prestavljamo, se tudi prah usede. Ne vemo, kje je prej, a je. Odlaga se na ravnih, pa tudi na poševnih površinah. Na kuhinjskih napah se meša z maščobo in oblikuje nekakšno gosto zmes, ki se spremeni v skorjo. Metaforično rečeno pa prah seda tudi v tišino. Med njim in njegovim očetom so kile prahu. Prah je tudi v prostoru med njim in materjo, nekoliko manj ga je med njim in njegovo sestro.«
Ko mu sestra oziroma njen mož pove novico o maminem zdravju, je primoran ostati dlje časa. In takrat se bralcu odpre svet na njegove spomine, njegovo odraščanje in celotno vasico. Četudi preminul ima oče veliko vlogo v knjigi in psihološkem odrazu glavnega junaka. Iz dneva v dan se spoznava s predmeti, ki jih je nekoč poznal, kraji, ki so mu nekoč predstavljali dom in osebami, ki jih je nekoč imel za družino in prijatelje.
»Človek, ki nima nikogar, da bi mu izkazoval čustva, je človek, ki ne ve, kam z njimi,« se Juan spominja figure znanca, v trenutku, ko vse bolj razume sestrine besede o tem, da je bila ona vedno tista, ki je skrbela za starša, a da mora tudi sama živeti svoje sanje. Juan prevzame odgovornost (morda prvič v življenju) za mati, s katero nima veliko skupnega. V domu svojega otroštva se počuti vse bolj domače, kot bi našel svoje pravo poslanstvo. Skrbi za tovarno očeta, papirje, ki jih ni vodil, in najpomembneje, za mamo. Življenje začenja videvati skozi druge oči.
»Cvetovi mater veselijo in izpolnjujejo. Brez njene skrbi te lepote ne bi bilo. Razen oblajsta in maka, ki ju je, tako kot odpadnega materiala, polno ob robu cest, cvetovi ne vznikajo iz nič niti ne zrastejo na gredicah kar čez noč. Ona skrbi zanje, njim se lahko v celoti posveča, ker je ne obsojajo in ji niso v breme. Nasprotno, videti so sijoči in hvaležni.«
Pelji me domov je prav toliko knjiga o izgubi kot knjiga o iskanju svojega mesta pod Soncem. Juanu sprva ni niti malo do tega, da mora ostati pri svoji mami v vasici, od katere se je odtujil. Kar se je zdela zamegljena preteklost, je zdaj čuteča sedanjost, s katero Juan raste kot oseba. Spoznavamo pa tudi, kaj sploh čuti do matere, kakšen cilj mu je predstavljala starejša sestra in zakaj ni bil nikoli povezan z očetom. Skače v otroštvo in mladost, s svojimi spomini ali pripovedi mame in znancev. Ugotavlja, kako očitne so medgeneracijske razlike in kako lahko obdobje odraščanja vpliva na naše odnose s starši.
»Verjetno je do svoje hčerke čutil nekaj zelo močnega, česar pa ni zmogel ubesediti niti razumeti. Morda se je v njegovih neokusnih šalah skrivalo občutje, ki je bilo tako čisto, da ga ni zmogel prepoznati, če bi ga bil zmožen poimenovati, pa si tega ne bi dovolil. Način, kako se je ta človek poniževal s tem oponašanjem, ni mogel ustrezati ničemur drugemu kot le drugi plati ljubezni – strahu,« se spominja očeta, ki je sestrinega moža drezal zaradi imena, dela, naglasa in še česa. Vse v šali, kot je sam dejal, a včasih je lahko tudi šala močan strup za odnos. Carrasco se vsake tematike loteva z andahtjo – previdno, a z vnemo in željo po razumevanju.
Minevajo dnevi in tedni, Juanu pa se s prevzemom odgovornosti in opravljanjem pomembnih reči raztira v trud njegove sestre in mučnost njegovih odločitev, ki jih ne more spremeniti. »Juan pa se sestrinega pogleda izogiba iz golega sramu. Ker ne ve, kaj naj naredi s tistim, kar zdaj ve o njej – zdaj, ko ima že več mesecev krmilo v svojih rokah, ko se čedalje bolj prilega silhueti, ki jo je pustila, ko je odšla, ko razume, česar prej ni zmogel niti videti. Čudijo jo njegovi infantilni impulzi, in on to ve. Rad bi ji pokazal, kaj vse se je naučil, rad bi tako pritegnil pozornost, tako kot to počnejo otroci.«
Pelji me domov je prečudovita zgodba o življenju
Morda se po dveh izjemnih knjigah zdi nekoliko naivno reči, da gre za avtorjevo najboljše delo, a bi znalo marsikomu biti zaradi narave samega dela najbližje življenjski izkušnji in srcu. Jesus Carrasco vzpostavi družino, v kateri so vsi člani zasedli svoje vloge, ki so se jim zdele namenjene – tako in drugače. Zaplet s smrtjo očeta se izkaže za tisto, kar družine pogosto združi, a ne pred znebitvijo bremena, ki je na njihovih ramenih. Vse besede neizrečene, besede, ki jih ni moč vzeti nazaj in prihodnost, na katero lahko vplivajo s svojimi odločitvami. Pelji me domov je zgodba, ki bo marsikateremu bralcu udarila v srčiko življenjskih izkušenj, a ga pustila bogatejšega za prečudovito bralno izkušnjo, s katero nas je Carrasco že razvajal – ne na taki ravni. Priporočamo!
Za uspešno krmarjenje med študijem, delom in zabavo mladi slej ko prej potrebujejo tudi bančni račun in banko, ki jih pri tem podpira.
V NLB je mladim od 18. do 27. leta na voljo brezplačenbančni paket Moj svet, ki ga lahko sklenejo v katerikoli NLB Poslovalnici in med drugim vsebuje:
NLB Debetno kartico Mastercard® za plačevanje po svetu in na spletu,
novo digitalno banko NLB Klik
mobilno denarnico NLB Pay za potrjevanje spletnih nakupov in takojšnja plačila Flik,
osnovni limit do 200 EUR ter
24/7 podporo banke, tudi prek video klica.
Do konca leta 2023 lahko izkoristijo tudi VOYO ugodnost – ob plačilu s svojo novo debetno kartico Mastercard, ki jo bodo prejeli po sklenitvi bančnega paketa, si lahko podvojijo trajanje VOYO naročnine in v svojih najljubših TV vsebinah uživajo 2x dlje.
