Rjavi medved lahko doseže težo preko 300 kilogramov in posledično predvsem pred zimo potrebuje velike količine hrane. To pa je tudi zaradi poseganja človeka v njegov habitat težko najti, zato si medvedi obroke iščejo tudi med človeškimi ostanki. S tem se povečajo možnosti za konflikte med zvermi in človekom, ker medvedi ne plenijo več v svojem habitatu, pa lahko pride celo do neravnovesja v ekosistemu. Smeti skušamo pred medvedi zaščititi s tako imenovanimi medovarnimi smetnjaki, ki naj jih medvedi ne bi znali odpreti. A izdelava tovrstnih smetnjakov je lahko pravi izziv.
Brskanja po smeteh smo jih naučili ljudje
Čeprav si danes medvedov, ki brskajo po smeteh ne želimo, ni bilo vedno tako. V prvi polovici 20. stoletja so smeti v Narodnem parku Yosemite odlagali na posebno mesto, obdano s tribunami in lučmi, kjer so obiskovalci parka lahko opazovali skupino 20 do 30 medvedov na pojedini. Še ko so se v parku odločili ukiniti te »predstave«, so tamkajšnji čuvaji nadaljevali z odlaganjem smeti na tem mestu. S tem so do 70. let prejšnjega stoletja turistom zagotavljali zanimive prizore medvedov. Ker je za medvede značilno prenašanje znanja iz generacije v generacijo, je povsem možno, da tamkajšnji medvedi še vedno ohranjajo okoli 100 let staro znanje.
Zato smo začeli z oblikovanjem posebnih ključavnic in smetnjakom, ki naj bi medvedom preprečili brskanje po odpadkih. A dejstvo je, da jih z njimi nismo uspešno odvrnili od problema, temveč jih le nekoliko upočasnili. Zakaj? Ker hrana medvedom predstavlja največjo motivacijo.
Pri učenju novih nalog in reševanju problemov jim je tako najbolje ponuditi nagrado v obliki hrane. Kot mnoge druge živali lahko tudi medvede naučimo potiskanja vozičkov, vrtenja cevi, brskanja iz lukenj in podobnih nalog, ki jim prinesejo nagrado v obliki priboljška. Zato medovarni smetnjak hitro postane le zanimiva miselna naloga za medvede, ki vsebuje slastno nagrado.
Neumni smo ljudje
A precej težje kot iznajdba smetnjaka, ki ga medvedje ne morejo odpreti, je iznajdba takega smetnjaka, ki ga bomo ljudje uporabljali. Resda ni problem v prenizki inteligenci ljudi pri odpiranju medovarnih smetnjakov, a praksa kaže, da smo ljudje precej lena bitja. Raziskava v Koloradu je tako pokazala, da je bila manj kot polovica medovarnih smetnjakov zaklenjena.
Testirano pri Mednarodnem komiteju grizlijev
Da je smetnjak resnično medovaren, potrdijo pri tako imenovanem Mednarodnem komiteju grizlijev (angleško Interagency Grizzly Bear Committee (IGBC)). Kljub imenu ne gre za komite, ki ga dejansko sestavljajo grizliji 😉 – jih pa zaposlujejo.
Da smetnjak pridobi certifikat medovarnega smetnjaka, mora preživeti 60 minut»igranja« z medvedom, ko medved skuša priti do skrite hrane. Nekateri izmed medvedov, ki jih uporabljajo za nalogo, se že od šestih mesecev starosti učijo vdiranja v smetnjake. Druge so zaposlili, ko so jih v naseljih že večkrat zasačili pri vdiranju v smetnjake. Razvoj medovarnih smetnjakov je tako stalna bitka med znanjem inženirjev in iznajdljivostjo medvedov.
Zaenkrat nam kljub vsemu ne kaže slabo. Ko so uvedli certificiranje medovarnih smetnjakov, je testprestalo le okoli 10 odstotkov smetnjakov, danes jih že približno polovica.
Tabletke mifepriston se v kombinaciji s tabletami misoprostol zakonito uporabljajo za prekinitev nosečnosti že približno dve desetletji v Združenih državah Amerike. Pred manj kot dvema tednoma pa je Matthew Kacsmaryk, zvezni sodnik v Teksasu, prepovedal uporabo prve vrste tabletk – ta odločitev naj bi veljala v vseh zveznih državah.
To je sprožilo verigo dejanj – večina je bila ostro proti odločitvi zveznega sodnika. Pogajanja potekajo še sedaj, kar pomeni, da je vprašanje dostopa do tabletk za povzročitev splava še vedno odprto.
Zakaj je splav ponovno obravnavan na sodišču?
Pravica do splava se je ponovno znašla na vrhovnem sodišču, manj kot eno leto po Roe proti Wade sodbi, po kateri je bila ta ustavna pravica razveljavljena.
Zvezni sodnik Kacsmaryk, imenovan s strani nekdanjega predsednika Trumpa in z zgodovino nasprotovanja splavu, je določil, da Uprava za hrano in zdravila (FDA) ni ustrezno odobrila zdravila mifepriston.
Trdil je, da naj bi politični pritisk na vladno agencijo povzročil, da so se odrekli strogemu varnostnemu pregledu z namenom doseganja političnega cilja v zvezi s povečanim dostopom do splava. Posledično je pozval k takojšnjemu odmiku tablet iz trga.
Bidnova administracija se je pritožila na zvezno prizivno sodišče petega sodnega okrožja.
Zvezno sodišče v Washingtonu je odredilo FDA, naj ne spremeni statusa quo glede mifepristona.
Prav tako se je na odločitev zveznega sodišča v Teksasu pritožilo vrhovno sodišče, ki je izdalo začasno prekinitev na morebitne nove omejitve glede dostopnosti tablet, medtem ko je primer v obravnavi.
Prizivno sodišče je kasneje odločilo, da bo delno blokiralo odločitev nižjega zveznega sodišča, ki bi preklicala odobritev zdravila s strani FDA.
Sodniki so se strinjali, da dovolijo, da zdravilo ostane na trgu – vsaj začasno, dokler se primer obravnava.
Vseeno pa so pozvali k ponovni uvedbi strogih omejitev glede tega, kako se tabletke zagotavljajo bolnikom. Te omejitve vključujejo omejitev uporabe na sedem tednov nosečnosti (namesto 10, kot je veljajo do sedaj) in prepoved pošiljanja zdravila po pošti.
V državah, kjer je splav legalen, bi bili potrebni tudi trije osebni obiski v ordinaciji: prvi za dajanje mifepristona, drugi za dajanje misoprostola – ki povzroči izpraznjenje maternice – in tretji za oceno morebitnih zapletov in zagotovitev, da v maternici ni ostankov ploda.
Mifepriston večkrat dokazan kot varen
Takšne omejitve niso bile v veljavi že od leta 2000, ko je bil mifepriston prvič odobren in so regulatorji želeli bolj podrobno spremljati njegovo varnostno evidenco.
Na pomisleke teksaškega zveznega sodnika, ki pravi, da so pravila FDA glede mifepristona “izjemno nenavadna”, saj bolnikom omogočajo, da zdravilo dobijo brez osebnega obiska zdravnika, so se odzvali tudi v Danco Laboratories, kjer proizvajajo tablete.
V izjavi so zapisali, da je FDA pooblaščena s strani kongresa za odločanje o tem, katera zdravila so varna in učinkovita ter kako naj bodo na voljo bolnikom. Odločitve agencije o sprostitvah regulacij zdravila temeljijo na preverjenih podatkih o varnosti in učinkovitosti le-tega.
Mifepriston je bil namreč podvržen dolgotrajnemu in strogemu pregledu FDA; v njihovih smernicah je zapisano, da so tablete za spodbujanje splava popolnoma varne za uporabo do 70 dni (10 tednov nosečnosti), čeprav dokazi kažejo, da so lahko varne tudi pozneje v nosečnost.
Prav tako trdijo, da je zdravilo dovolj varno, da jih je mogoče poslati pacientu tako po osebnem kot tudi po telefonskem obisku certificiranega ponudnika, saj namreč ne gre za kirurški poseg.
Odkar je bil mifepriston prvič odobren leta 2000 je bil uporabljen več kot štiri milijonkrat. O njem je bilo tudi izven FDA napisanih veliko znanstvenih člankov in raziskav, ki podpirajo njegovo varnost pri uporabi za prekinitev nosečnosti, pa tudi v drugih situacijah.
Misoprostol v samostojni uporabi
V Ameriki se za večino splavov z zdravili uporablja tako mifepriston kot tudi misoprostol. Ponavadi oseba najprej vzame mifepriston, da blokira hormon progesteron, nato pa 24 do 48 ur kasneje še misoprostol, da izprazni maternico.
Pacienti s takšnim postopkom doživijo manj stranskih učinkov; načeloma je splav mogoče izvesti tudi samo z uporabo misoprostola, ampak tega FDA ni še oddobrila za samostojno uporabo.
Režim samo z misoprostolom za splav traja dalj časa, spremlja ga pa tudi več stranskih učinkov, kot so slabost, bruhanje, diareja ter krvavenje in krči za dalj časa.
Vseeno so ponudniki splava pripravljeni ponuditi splav samo z zdravili misoprostol v državah, kjer je to dovoljeno.
Kaj sledi?
Dokler vrhovno sodišče obravnava odločitve nižjih sodišč, mifepriston zaenkrat ostaja na voljo v državah, kjer je splav zakonit.
Omenjene omejitve glede uporabe so tudi ostale na čakanju, vendar je neznano, kaj se bo zgodilo po izteku začasne prekinitve na nove omejitve glede dostopnosti.
Pisatelji (in pisateljice) so navadno v ozadju in zgodbe le ustvarjajo. Mencanje in puljenje las za pisalno mizo kliče po dobri meri ustvarjalnosti, da postane zanimivo za gledalce. Na seznamu je nekaj filmov, ki so uspešno ujeli ravnovesje med zgodbo in zgodbo za zgodbo.
Prilagajanje – Adaptation (2002)
Spike Jonze se je lotil prikaza samega procesa za filmsko priredbo knjige. Charlie Kaufman (Nicholas Cage) preusmeri fokus knjige Susan Orlean (Meryl Streep) z rož na izzive, s katerimi se sooča kot scenarist. Kmalu ne vemo več, kaj je bolj filmsko – adaptacija ali adaptiranje. Film je prejel več nagrad.
Polnoč v Parizu je fantazijska stvaritev Woodyja Allena z Owenom Wilsonom v vlogi pisatelja Gila Penderja. Znajde se v obdobju, ko so se po Parizu potikali pisatelji, kot sta Ernest Hemingway in Gertrude Stein. Film je sentimentalno eskapistično delo o eskapizmu samem.
Stephen King in Kathy Bates sta se izkazala za zmagovalno kombinacijo. Misery je film o ponoreli oboževalki, ki ugrabi najljubšega pisatelja (James Caan). V jetništvu ga strašansko muči in sili, da piše. Kdo bi si mislil, da bo King tako uspešno ustrahoval z bojaznimi, ki se bolj tičejo njega samega. Film je nastal v režiji Roba Reinerja.
Zaljubljeni Shakespeare – Shakespeare In Love (1998)
Preden je Gwyneth Paltrow prodajala dvomljivo dišeče sveče in povzročala preglavice na smučiščih, se je kot Viola de Lesseps v filmskem podvigu Johna Maddena preoblačila v dečka, da bi igrala v Shakespearjevih dramah. Joseph Fiennes je v filmu upodabljal mladega Shakespeara, ki se v Violo zaljubi. Navdušuje tudi Judi Dench v vlogi kraljice. Film je prejel sedem oskarjev.
Biografija Trumana Capotea je nastala v režiji Benneta Millerja in govori o dogodkih v času nastajanja knjige Hladnokrvno. Vlogo pisatelja je prevzel Philip Seymour Hoffman. Capote naleti na zgodbo o umoru družine v Kansasu in s prijateljico Harper Lee (Catherine Keener) obišče mesto zločina. Kljub očitni krivdi se Capote med intervjuvanjem naveže na zločinca.
Melisse McCarthy smo vajeni v nekoliko zlajnanih komičnih vlogah. V biografiji, ki je nastala v režiji Marielle Heller, pa je blestela kot Lee Israel. Israel je leta 2008 izdala avtobiografijo, v kateri je priznala izrabljanje talenta za ponarejanje pisem pokojnih pisateljev. Film se odvija v devetdesetih, ko se Lee Israel sooča z nezmožnostjo pisanja in alkoholizmom. Odkrije nenavaden talent – izvrstno zna oponašati slog drugih piscev. Naslov črpa navdih po ponaredku pisma Dorothy Parker, ene izmed Israelinih »žrtev«.
Klasična psihološka grozljivka po še enem Kingovem romanu je pravzaprav zgodba pisatelja, ki bi na oddihu samo rad nekaj spisal. A delo brez igre naredi Jacka pustega. Znano je, da adaptacija Stanleyja Kubricka Kingu ni bila preveč všeč. Menil je, da se Nicholsonu v vlogi Jacka Torrancea prehitro zmeša, in da Wendy (Shelley Duvall) zgolj kriči, medtem ko je v romanu bolj kompleksen lik.
Režiserski projekt Stephena Daldryja prikaže zgodbo o treh generacijah žensk (Meryl Streep, Julianne Moore, Nicole Kidman). Vse so se primorane soočiti s samomorom in nanje vpliva roman Gospa Dalloway Virginie Woolf. Dve izmed njih tudi pišeta.
Reševanje gospoda Banksa – Saving Mr. Banks (2013)
Čudovita dinamika med Tomom Hanksom v vlogi Walta Disneyja in Emmo Thompson kot pisateljico P. L. Travers, avtorico Mary Poppins bo pritegnila še tiste, ki jih pisatelji sploh ne zanimajo. Disney poskuša izpolniti obljubo hčerkam, da bo posnel film o Marry Poppins, za katero že dvajset let poskuša dobiti pravice. Režiral je John Lee Hancock.
Ameriška revija Time vsako leto posodobi svojo rubriko Time100, v kateri izda seznam 100 najvplivnejših oseb leta.
Seznam se je leta 1999 začel objavljati kot rezultat debate med politiki, novinarji in šolarji, danes pa je to odmevan letni dogodek. Kandidate izberejo uredniki revije na podlagi idej, talenta in iznajdb, ki so spremenile svet.
Vpliva ne razumejo kot trde moči sile, kljub temu, da se na seznamu kdaj pa kdaj pojavijo tudi predsedniki in drugi voditelji. Bolj se osredotočajo na vpliv v smislu mehke moči idej in dajanja zgleda.
S pomočjo teh kriterijev so izbrali 15 oseb, ki posedujejo veliko moč, intelekt ali pomen – ali vse troje. Izbrali so »titane«.
Tim Cook
Izvršni direktor podjetja Apple Tim Cook. Foto: on Twitter
Izvršni direktor podjetja Apple je v svojem vodenju enega največjih podjetji pokazal več razpona kot marsikateri sodobni izvršni direktor. S svojim sočutjem in disciplino, s katerima pristopa k stvarem kljub velikim pritiskom vodenja, že več kot deset let postavlja vzor.
Občudovan je zaradi spoštovanja, ki ga izkazuje svojim zaposlenim v vsakodnevni komunikaciji. Veliko poudarka da na aktivnem poslušanju teh, odprtosti in iskanju njihovih mnenj.
Njegovo moralno vodstvo, tehnološka domišljija, skrb za okolje in humanitarnost ga odlikujejo kot izjemnega direktorja.
Oprah Winfrey
Ameriška medijska lastnica, TV-voditeljica, igralka, producentka Oprah Winfrey. Foto: on Twitter
Oprah je na seznamu pristala zahvaljujoč nekdanji prvi dami, Michelle Obama.
Ta občuduje njeno sposobnost ustvarjanja ozračja, zaradi katerega se osebe poleg nje počutijo varne biti odprte, iskrene in ranljive. Ne glede na to, s kom govori, ji uspe doseči, da se oseba počuti videno in razumljeno.
Kjerkoli je Oprah vpletena, je vsem jasno, da ne gre za pretvarjanje; ko se z nečem poveže, poskrbi, da vsi zavedajo izjemnosti tega.
S tem, ko spominja na človečnost, ki si jo vsi delimo, izziva sogovorca, da si ponosno lasti njegove negotovosti, zmage, ponos in neuspehe.
Christine Lagarde
Prva ženska predsednica Evropske centralne banke Christine Lagarde. Foto: on Twitter
Lagarde je kot prva ženska predsednica Evropske centralne banke na svoji poti do vrha bila deležna veliko izzivov, in vseeno uspela.
Ne samo to – v času svojega mandata se je morala soočiti z edinstvenimi okoliščinami in jih preiti. Kmalu po prejetju naziva je morala prestati kritično preizkušnjo, in sicer zagotoviti, da pandemija koronavirusa ni povzročila opustošenja v območju evra.
Zdaj, v času ogromno inflacije v evroobmočju, mora zagotoviti stabilizacijo rasti cen sredi vojne.
Kljub oviram svoje delo izvaja uspešno, veliko pa da tudi na inkluzivnost pri odločanju in pri oblikovanju politik.
Michelle Yeoh
Malezijska igralka Michelle Yeoh.. Foto: on Twitter
Malezijski igralki, najbolj znani po svojih vlogah v filmih Everything Everywhere All at Once, Crazy Rich Asians, James Bond – Tomorrow Never Dies in The Witcher, je tekom njene kariere uspelo kar nekaj neverjetnih stvari.
Igralka je v mladosti bila predana baletu, vendar so se zaradi poškodbe te sanje razblinile. Vseeno je postalo jasno, da ji njena ljubezen do uprizoritvenih umetnosti ne bo pustila počivat – tako se je začela ukvarjati z igranjem.
Imela je ključno vlogo v hollywoodskem filmu z izključno azijsko igralsko zasedbo, ki je prvič po 25 letih postal najbolj dobičkonosna romantična komedija v več kot desetletju, postala je kraljica hongkonškega akcijskega filma, kjer prevladujejo moški, poleg tega pa je še ovrgla marsikateri stereotip s svojo vlogo v Bondovi franšizi.
Njena pot do filmske zvezde ni bila preprosta – vseeno pa jo danes pozna skoraj cel svet.
Gautam Adani
Indijski milijarder in industrialec Gautam Adani. Foto: on Facebook
Adani je klasičen primer zgodbe, kjer trdo delo pripelje osebo iz revnega ozadja na vrh.
Rojen je bil namreč v relativno revno družino. Kot mladostnik je opustil šolanje in se namesto tega raje posvetil posredništvu diamantov, kar mu je prineslo velik uspeh.
Zdaj tekmuje za mesto pete najbogatejše osebe na svetu; je namreč ustanovitelj in predsednik Adani Group, multinacionalnega konglomerata, ki se ukvarja z razvojem in delovanjem pristanišč v Indiji.
Kljub vsemu ostaja skromen človek, ki se drži stran od oči javnosti in svoj imperij gradi v tišini.
The devil works hard, but Kris Jenner works harder. Krisin marketinški um si je prislužil že takšen sloves, da so ljudje na internetu začeli ustvarjat meme o njem.
Šalo na stran, res je, da je mama znanih Kardashian in Jenner hčera in sina v veliki meri prisostvovala k njihovi slavi. Vse informacije o družini so strateško razkrite javnosti – podoba znane družine je v rokah Kris, ki ima v rokah večino niti.
Jenner je imela ključno vlogo pri oblikovanju imena Kardashian in pretvorbo tega v več milijard dolarjev vreden imperij. Zato je, po mnenju mnogih, v prvi prsti poslovna ženska, ki si takšno prepoznanje tudi zasluži.
Andy Jassy
Izvršni direktor Amazona Andy Jassy. Foto: on Amazon.
Andy Jassy, naslednik Bezosa, je izvršni direktor Amazona (kljub temu, da je slednji še vedno do določene mere vpleten v podjetje). Za vlogo se je pripravljal že približno dva desetletja; v zgodnjih 2000-ih je namreč dobil pozicijo tehničnega pomočnika Bezosa in s tem praktično postal njegova senca.
Kot direktor je tišji in manj intenziven kot Bezos; sicer je izredno organiziran ter zahteven, vendar ne neusmiljen, kot so nekateri mislili o njegovem predhodniku.
Poleg številnih prispevkov podjetju pa je znan tudi po svoji dobrodelnih dejanjih; redno namreč nakazuje denar raznim organizacijam.
Rooney je bila edina romanopiska nominirana leta 2022. Kar ljudje cenijo pri njenem delu je to, da govori o temeljnih resnicah, čustvih, situacijah, ki so (oz. bi lahko bile) skupne vsem nam – vse to pa ji uspe ubesediti v vešči prozi, ki bralca kar posrka vase.
Njena pisanja marsikomu predstavljajo kažipot, s katerim se lahko orientirajo skozi skrbi, želje, aspiracije, tesnobe in neodgovorjena vprašanja.
Kar omogoča, da njeni romani tako odmevajo, je dejstvo, da skoraj zanemarjajo potencialne bralce; karakterji se zdijo kot avtonomne osebe, ki se razvijajo neodvisno od opazovalca. Performativni vidik je odstranjen in pač samo so.
Režiser prve serije v ne-angleškem jeziku, ki se je uvrstila v kategorijo Izjemna dramska serija na Emmyjih – Squid Game, seveda – je že dolgo pred tem prvencem pisal scenarije o neprivilegiranih ter o spolni zlorabi, z močno noto družbene kritike.
S tem je mnogim etničnim ustvarjalcem pokazal, da vrata niso zaprta, kljub temu, da se včasih morda tako zdi.
Zdaj Dong-hyuk že dela na naslednjih projektih, s katerimi se bo očitno še naprej držal satire in družbenega komentarja, po katerih je tako znan.
Sam Bankman-Fried
Ameriški podjetnik in vlagatelj Sam Bankman-Fried. Foto: on Twitter
Sam je zgolj v roku enega leta šel od tega, da si ni moral privoščiti niti postelje, do tega, da je postal eden najbogatejših in močnih ljudi na svetu že pred 30. letom.
Z izjemno vztrajnostjo mu je namreč uspelo ustanoviti podjetje FTX, ki je upravljalo borzo kriptovalut in kripto hedge sklad. Podjetje je bilo mogoče opaziti povsod; imelo je reklame z znanimi igralci, našitke na uniformah sodnikov, košarkarske arene, bil je uradna menjalnica kriptovalut MLB itd.
(Seznam je bil sestavljen leta 2022. V tem času je nekdanji obraz kriptoindustrije bil deležen 12 obtožb v zvezi z goljufijo z vrednostnimi papirji in črpanjem sredstev s platforme za osebno korist, zaradi katerih so vlagatelji izgubili milijarde. FTX je zdaj v stečaju, Bankman-Fried pa se je izrekel za nedolžnega v zvezi z osmimi obtožbami.)
Megan Rapinoe, Becky Sauerbrunn in Alex Morgan
Nogometašice Megan Rapinoe, Becky Sauerbrunn in Alex Morgan. Foto: on Time
Te tri nogometašice – vse tudi vrhunske športnice – so imele neizmeren vpliv na področju športa in enakosti.
Rapinoe, močna družbena aktivistka, se zavzema za rešitev vprašanja pravic različnih ras, LGBTQ+ in enakosti spolov. Neposredno se je lotila boja za enako plačilo žensk v profesionalnih športih in tako navdihnila ženske po vsem svetu, ki si morajo same prizadevati za spremembe.
Morgan je prav tako glasna na področju enakosti spolov. Poleg tega s svojimi dejanji izkazuje svojo zavezanost zdravju živali in ljudi, še posebej kar se tiče afriških otrok in zavetišč za živali.
Sauerbrunn je vodja ekipe postala zaradi svoje izjemne komunikacije z igralci in trenerji, ter zato, ker se je od nekdaj zavzemala za spodbujanje pogovora o rasni in družbeni neenakosti – s svojo pozicijo je imela možnost dejansko odpreti prostor za te pogovore.
Tej so se nadaljevali in razširili na govorjenje proti nasilju z orožjem in podpori sodelovanju ženk in transspolnih oseb v športu.
Alexander je široko ljubljena in cenjena pesnica, učenjakinja in mentorica.
Njeno življenjsko delo obsega marsikaj osupljivega; njen osrednji fokus pri svojem pisanju je zastavljanje ostrejših vprašanj, ki bralca spodbudijo k razmišljanju. Piše o spolu, rasi, politiki in zgodovini, zlasti afroameriški.
S svojo poezijo ji uspe lastno kulturno vizijo spremeniti v takšno, ki osvetljuje univerzalno izkušnjo.
Med drugim je tudi ustanovna članica organizacije Cave Canem, ki se ukvarja s promocijo afroameriških pesnikov. Spodbuja jih, da pišejo o zgodbah, ki jih še nismo slišali, o kulturnih stališčih, ki še niso bila osvetljena.
Jasno je torej, da je ogromno prispevala k družbi v več kot enem vidiku.
David Zaslav
Glavni izvršni direktor in predsednik Warner Bros. Discovery David Zaslav. Foto: on Twitter
Glavni izvršni direktor in predsednik Warner Bros. Discovery je “izjemno cenjen”, po besedah sodelavcev. Razvijal se je z industrijo in izstopa zato, ker »vidi stvari, ki jih drugi morda ne vidijo«.
Zaslav je natančno preučeval zabavno industrijo, bolje spoznal ključne akterje in izvedel, kako je šok zaradi COVID-a spremenil vedenje potrošnikov.
Pod njegovim vodstvom je Discovery lansiral nekatera najhitreje rastoča kabelska omrežja v ZDA; dosegli so številne mejnike pri gledanosti, vključno z Animal Planet, HGTV, Food Network in TLC.
Kuriral je tudi zbirko vrhunskih blagovnih znamk in globalnih intelektualnih pravic, ki so ustvarile osnovo za Discovery+.
Vse, kar je mogoče reči, je to, da ima pod njegovim vodstvo podjetje svetlo prihodnost.
Vse več ljudi se zaveda pomena zdrave in uravnotežene prehrane za ohranjanje zdravja in vitalnosti. Včasih pa prehrana ne vsebuje dovolj hranil, ki jih naše telo potrebuje za optimalno delovanje. V takšnih primerih nam lahko prehranska dopolnila pomagajo poskrbeti za učinkovitejše delovanje telesa. Katere prehranske dodatke je za tvoje zdravje in dobro počutje pomembno vključiti v svojo prehrano?
Vitamin D
Vitamin D se tvori v naši koži, ko je izpostavljena sončni svetlobi. Pogosto pa ga je treba dodatno vnašati s prehranskimi dodatki, saj ga ljudje ne dobimo dovolj preko sončne svetlobe. Ima namreč ključno vlogo pri vzdrževanju zdravih kosti in zob, saj pomaga pri absorpciji kalcija in fosforja, poleg tega pa izboljša delovanje imunskega sistema.
Naše telo ne more proizvajati omega 3 maščobnih kislin, zato jih moramo dobiti iz hrane ali prehranskih dopolnil. Najdemo jih sicer v ribah, morskih sadežih in nekaterih algah, a jih pogosto ne zaužijemo dovolj. Zato so prehranski dodatki z omega 3 maščobnimi kislinami koristni za ljudi, ki ne pojedo dovolj rib in drugih virov omega 3 maščobnih kislin. Njihovo pomanjkanje namreč lahko poveča tveganje za srčno-žilne bolezni.
Probiotiki nam lahko pomagajo izboljšati ravnovesje mikroorganizmov v prebavnem traktu. Na voljo so kot prehranski dodatek, ki nam omogoča urediti prebavo, saj pomagajo pri razgradnji hrane in absorpciji hranil. Poleg tega lahko izboljšajo delovanje imunskega sistema in pomagajo v boju proti okužbam, kot je prehlad.
Železo je glavna sestavina rdečih krvnih celic in ima pomembno vlogo pri proizvodnji hemoglobina in prenosu kisika v našem telesu. Čeprav ga najdemo v različnih živilih, kot so meso, stročnice in zelenjava, se lahko pri nekaterih ljudeh pojavi pomanjkanje železa, ki je lahko posledica slabe prehrane, izgube krvi ali bolezni prebavil. V takšnem primeru se priporočajo prehranski dodatki železa. Manko železa namreč lahko povzroči slabokrvnost in druge zdravstvene težave.
Magnezij igra pomembno vlogo pri ohranjanju zdravih kosti, zagotavlja podporo živčnemu in srčno-žilnemu sistemu ter regulira prebavni sistem. Najdemo ga v živilih, kot so oreščki, semena, špinača in avokado. Če s prehrano ne zaužijemo dovolj magnezija, nam lahko prehranski dodatki magnezija pomagajo zagotoviti zadostno količino tega minerala. Pomanjkanje magnezija namreč lahko povzroča anksioznost, nespečnost, utrujenost in glavobol.
Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je pripravilo ukrepe, s katerimi bo omogočilo dodatne gibalne aktivnosti za otroke in mladino. Kot so pojasnili, se zavedajo, da sta šport in gibanje nujna za zdrav razvoj otrok. Kaj so pripravili na ministrstvu?
»Da bi nevtralizirali učinke epidemije in učinke sedečega načina življenja, naše ministrstvo pripravlja ukrepe, ki bodo omogočili dodate gibalne aktivnosti za otroke in mladino,« so povedali pri ministrstvu.
Ukrepi ministrstva za dodatne gibalne aktivnosti
Javni razpis za sofinanciranje oddelkov z dodatno športno ponudbo v osnovnih šolah v šolskem letu 2023/24. Znesek ukrepa je 1 milijon evrov.
Omogočeno bo sofinanciranje stroškov strokovnega dela v oddelkih z dodatno športno ponudbo v osnovnih šolah, ki izvajajo javno veljavni program v prvem vzgojno izobraževalnem obdobju in podružnicah. Sofinancirani bodo tudi stroški uporabe ali najema dodatnih športnih objektov oz. površin za obogatitev izvedbe športnih aktivnosti.
»Naš namen je povečati količino ur športa za učence v osnovni šoli in kakovost ter privlačnost programov športne vzgoje otrok in mladine,« so zapisali pri ministrstvu.
Projekt Zmigaj! je načrtovan s sredstvi Evropske kohezijske politike. Vključuje razvoj in izvedbo športno-rekreacijskih programov za krepitev zdravja in aktiviranje najstnikov.
Preko Javnega razpisa bodo sofinanciraliprograme prostočasne športne vzgoje otrok in mladine, obštudijskih športnih dejavnosti in statusnih pravic športnikov. »V začetku letošnjega aprila smo objavili rezultate javnega razpisa in izbranim izvajalcem poslali v podpis pogodbe o sofinanciranju,« so zapisali.
Na razpisu je bilo izbranih 11 osnovnih šol za dodatno športno ponudbo, 19 srednjih šol za dodatne dejavnosti v športnih oddelkih, Slovenska univerzitetna športa zveza za športno-rekreativne programe za študente in Olimpijski komite Slovenije, ki mu bodo omogočili sofinanciranje štipendij za nadarjene vrhunske športnike.
Zagotovljena so sredstva za Zavod za šport Planica na področju športa otrok in mladine. Izvajajo se programi, v katere je bilo leta 2022 vključenih 238 tisoč otrok. To so med drugim: Mali sonček, Zlati sonček, Krpan, Naučimo se plavati, šolska športna tekmovanja in drugi.
Naše telo ima veliko zanimivih sposobnosti in lastnosti. Zanimivo sinergijo zaznav pa v našem telesu ustvarjata vonj in okus. Vseeno pa se pojavlja dvom o tem, če lahko rečemo, da je hrana okusna?
Okus, kaj pomeni in kaj je pomenil
Marsikomu je gotovo znano, da je glavno čutilo, ki nam omogoča zaznavo okusa, jezik. S pomočjo brbončic, čutilnih celic na svojem jeziku, zaznavamo 5 različnih okusov. To so slano, sladko, kislo, grenko in umami. Večina brbončic je lociranih ob strani in na konici našega jezika, s temi deli jezika tudi zaznavamo teh 5 okusov.
Evolucijsko gledano je bil razvoj različnih okusov zelo pomemben, saj so naši predniki tako lahko razlikovali med dobro hrano in strupenimi snovmi. Posamezni okusi so tako služili različnim namenom:
Sladko: Je predstavljajo tisto, kar je dobro za jesti in so naši predniki takšno hrano uživali še naprej.
Kislo: Okus je bil povezan z nezrelimi sadeži.
Slano: Okus je pomemben, saj naše telo nujno potrebuje elektrolite, te pa nekoliko asociacijsko povezujemo s soljo. Sol v preteklosti ni bila tako široko dostopna, ko je danes in slan okus je bil našim prednikom gotovo zanimiv in tako jih je spodbujal, da so telesu zagotovili potrebne elektrolite.
Grenko: Je bil evolucijsko najpomembnejši okus, saj je naše prednike ščitil pred potencialno strupenimi stvarmi, ki so se jih želeli že na daleč izogniti.
Hkrati pa je zanimivo, da kljub drugačnim prepričanjem, ne obstajajo posebna polja, kjer bi zaznavali posamezne okuse, ampak zaznavamo vse okuse na celotni površini jezika.
Vonj bi lahko rekli, da velja za najpomembnejše čutilo, ki ga imamo, vsaj na tisti podzavestni ravni. Čutilo je izredno posebno zaradi svoje zmožnosti obnavljanja, saj se nevroni v nosu, ki so hkrati tudi čutilne celice, neprestano obnavljajo in se tako bistveno razlikujejo od ostalih nevronov, ki jih imamo v svojem telesu. Za nevronske celice namreč načeloma velja, da se ne obnavljajo. Čeprav ima naše telo okoli 1000 genov, ki so povezani z olfaktornimi receptorji, imamo ljudje le 400 različnih receptorjev, s katerimi lahko zaznavamo okoli bilijon vonjav. Zanimivo je tudi, da med je vonji, ki jih razločujemo, okoli 80% takšnih vonjav, za katere bi rekli, da nam smrdijo.
Zanimivo je, da nas naš nos vodi celo do naših partnerjev. Čeprav človeški nos ne more zaznavati feromonov, kar je značilno za iskanje partnerjev v živalskem svetu, je človeški nos nepogrešljiv pri iskanju partnerjev. Znanstveniki so namreč odkrili, da je najbolj pomembno, da se partnerja privlačita po vonju, sicer naj ne bi imela niti možnosti za spolno privlačnost. Tukaj ne gre zgolj za zaveden vonj, vendar tudi za tistega bolj nezavednega.
Vonj je tudi glavno orožje delavcev v parfumerijah imenovanih »nosi«. Ti posebej usposobljeni ljudje lahko prepoznavajo tudi do 800 različnih vonjev, ki jih potem mešajo med seboj, da pripravijo kar najboljše mešanice za parfume.
Znano je, da kadar smo prehlajeni, hrana nima tako dobrega okusa, kot kadar imamo »polno delujoč« nos. To je ravno zaradi tega, ker lahko z jezikom zaznamo le 5 različnih okusov. S polnim nosom lahko tako povemo zgolj, ali je hrana sladka, slana, kisla ali grenka.
Ampak zakaj lahko potem ločimo limono in limeto? Prav zaradi našega nosa. Nosna in ustna votlina sta med seboj povezani preko žrela. Čeprav je hrana v ustih, je nos tisti, ki nam pove, kaj jemo. Nos nam pomaga, da med seboj ločimo bombone po okusu, tako rumeni bombon dobi okus limone in oranžni bombon dobi okus pomaranče.
Če mi ne verjamete, obstaja preprost poskus, da ugotovite, kako pomemben je naš nos:
Vzemite trd bombon, čokoladico ali karkoli drugega, zamašite si nos in poskusite ugotoviti, kakšen okus ima tisto, kar ste dali v usta. Ugotovili boste, da ne morete povsem ugotoviti, kakšnega okusa je košček hrane. Ko izpustite nos, pa boste ugotovili, da lahko takoj poveste, kakšnega okusa ali boljše vonja je bombon.
Torej ko vas mama naslednjič vpraša, kakšnega okusa je bilo kosilo, se spomnite na ta članek in mami rajši povejte, da je odlično dišalo.
V zadnjih letih in predvsem v zadnjih mesecih opažamo porast medvrstniškega nasilja. Po nasilnem dogodku v Celju, ki se je zgodil pred nekaj dnevi in drugih situacijah, kjer so otroci seboj v šolo prinesli ostre predmete ali pištole, se javnost sprašuje, zakaj šole ne ukrepajo. Slednje odgovarjajo in trdijo, da imajo ničelno toleranco do vsakršnega nasilja, da bodo resno obravnavali vsak primer posebej in da veliko delajo na preventivi. Mnogi se še vedno sprašujejo, zakaj še vedno prihaja do nasilja, če se toliko dela na preventivi?
Nasilje v šolah
V šolah se srečujemo predvsem z medvrstniškim nasiljem, »bullyingom«, ki je označeno kot namerna, ponavljajoča se oblika nasilja nad drugim posameznikom. Načeloma gre za zavestno vedenje, ki se izraža kot agresivno, manipulativno in izključevalno vedenje. Nasilje se lahko izvaja proti eni ali več osebam, ki so šibkejše od povzročitelja oziroma povzročiteljev.
V okviru nasilja, ki ga opažamo v šolah, lahko ločimo med povzročitelji, opazovalci in žrtvami. Otrok pa se lahko znajde tudi v dvojni vlogi, torej tako žrtve kot povzročitelja.
Žrtev je posameznik, ki je dlje časa izpostavljen nasilnemu vedenju in na njem to vedenje pusti številne posledice. Te posledice so vidne pri njegovem učnem uspehu, socialni vključenosti in zdravju.
Povzročitelj je tisti, ki dlje časa izvaja nasilje nad sovrstnikom. Gre za posameznika, ki v odnosu nastopa kot močnejši deležnik. Med trajanjem nasilja pa prihaja do vse večjega neravnovesja moči v korist povzročitelja
Opazovalci so vrstniki, ki zaznajo nasilje, ga opazujejo ali celo spodbujajo, vendar vanj neposredno ne posegajo. Žrtvi tudi ne pomagajo.
Psihično nasilje: povzročitelj svojo moč nad žrtvijo izkazuje brez uporabe nasilja. Žrtev žali, zmerja, kritizira, zasmehuje, ji grozi ali jo prepričuje, da izgublja razum. Psihično nasilje načeloma težko prepoznamo. Žrtve nimajo občutka, da so prikrajšane česarkoli, spremlja jih občutek nezaupanja vase in ujetosti v odnos s povzročiteljem.
Telesno ali fizično nasilje: je zloraba fizične moči, ki je usmerjena v telo, življenje ali imetje žrtve. Pogosto gre za stopnjevanje nasilnega obnašanja, ki od klofut in odrivanja, preide v zvijanje rok, davljenje, dušenje, lahko tudi napade z orožjem.
Spolno nasilje: je načeloma manj prisotno v šolah, vendar to ne pomeni, da ga ni. Lahko gre za namigovanje k spolnosti, otipavanje, gestikuliranje.
Ekonomsko oziroma materialno nasilje: je nasilje, kjer se žrtvi poskušajo odvzeti njene materialne dobrine. Povzročitelj izsiljuje žrtev za njen denar ali drugo lastnino.
Spletno nasilje: Žal se je v zadnjih letih razpaslo tudi spletno nasilje, ki je vse pogosteje dodano h kakšni drugi obliki nasilja. Žrtev se ustrahuje preko interneta ali socialnih omrežij, objavljajo se zasebni pogovori ali informacije. Žal se pojavlja tudi snemanje nasilnih ali drugih neprimernih video posnetkov.
»V demokratični državi ima vsak otrok pravico, da v šolske prostore vstopa brez strahu, šola pa ima dolžnost, da otroku v šolskih prostorih zagotovi varno okolje,« je eno od mnenj, ki se sicer sliši popolnoma logično in se z njim lahko vsi strinjamo. Ta pravica otrok pa daje izobraževalnim ustanovam veliko breme na pleča, saj se pogosto izkaže, da se srečujejo z mnogimi težavami na tem področju.
Ob pojavu medvrstniškega nasilja se vsa odgovornost pogosto prenese na šole, ki se morajo nato zagovarjati, glede tega, kako ravnajo in kako skrbijo, da bi preprečile nasilna dejanja. Žal pa šole niso same krive, da imajo težavo pri postopanju proti medvrstniškemu nasilju. Šole zavzamejo držo ničelne tolerance do nasilja in poskušajo v svojih omejenih možnostih narediti nekaj, da bi vsaj delno odreagirale proti nasilništvu.
Šole nimajo prave podlage za ravnanje proti nasilništvu
Šole so iz strani ministrstva za izobraževanje, spodbujena k ustvarjanju varnega in spodbudnega učnega okolja. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je prepričano, da lahko z ustvarjanjem dobrega počutja v razrednih skupnostih in izobraževalnih zavodih pomembno zmanjšamo nasilje.
V Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja so zapisali, da se prepoveduje telesno kaznovanje nad otroki in vsakršna oblika nasilja nad in med otroki. Prav tako je z zakonom prepovedana neenakopravna obravnava, ki bi temeljila na spolu, spolni usmerjenosti, socialnem in kulturnem poreklu, veroizpovedi, rasni, etnični in narodni pripadnosti ter posebnosti v telesnem in duševnem razvoju.
Da bi šolam pomagali pri zagotovitvi takšnega okolja so spisali knjižico navodil z naslovom: »Protokol ob zaznavi in obravnavi medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah.« V knjižici poudarijo, da je treba imeti ničelno toleranco do nasilništva in da je treba delati na preventivi. Izpostavijo, da je treba delati tako z žrtvijo kot s povzročiteljem nasilja, da bi preprečevali nadaljnja nasilna ravnanja in da imajo učitelji obveznost nasilno ravnanje prijaviti in zagotoviti, da se ustvari tim, ki se ukvarja s posameznimi primeri nasilništva. Izpostavili so tudi sodelovanje s starši na govorilnih urah in roditeljskih sestankih.
Vendar se ob pregledu priročnika izkaže, da so se z njim le dotaknili problematike, ki je vseprisotna. Ob vseh timih, ki bi jih morali sklicati in ob vseh opozorilih, da je treba delati ločeno z žrtvijo in povzročiteljem, nihče ni podal nobenih konkretnih navodil. Kako se pogovarjati s posameznim otrokom, kako mu pomagati, da preraste strah. Če delamo povsem ločeno z žrtvijo in storilcem, kako naj žrtev preraste strah, s katerim se bo morala neizbežno nekoč soočiti?
V navodilih je celo izpostavljeno, naj učitelj ne obljubi, da se nov napad ali nasilno dejanje ne bo več zgodilo. Res je, da tega nihče ne more obljubiti, vendar me zanima, kako bi to naj preprečili? Dokler otroka pripadata isti razredni skupnosti, se bo nasilje še vedno dogajalo, morda sicer bolj skrito. Otroka tudi ne moremo preprosto prestaviti v drug razred, saj ga s tem zgolj kaznujemo. Resnično pomembno pa ostaja vprašanje, kdo je na šolah dovolj dobro izobražen, da lahko pomaga tako storilcu kot žrtvi, ne da bi žrtev še dodatno škodil?
Potrebno je delati na preventivi
Protokol kot jasno prednost izpostavi preventivo na področju nasilnega vedenja. Pogovori na razrednih urah, izobraževanje o vrstah nasilja. Pomembno je tudi delo s starši. Modra učenje le teh, da prepoznavajo težave svojega otroka, se nanje pravilno odzovejo, jih ne pometejo pod preprogo.
Pogovor na razredni ravni in delo na komunikaciji in reševanju konfliktov med mladimi je vsekakor pomembno, vendar šola tukaj ne more posegati v domača okolja, kjer se nasilništvo kot prvo izrazi in se lahko tudi spodbuja. Šola namesto staršev ne more vzgojiti in tudi ne prevzgojiti otroka, ki v medsebojne odnose stopa v prepričanju, da je reševanje konfliktov na nasilen način edini pravi način. Šola, kot se vedno znova izkaže, mora pogosto vzgajati tudi starše, vendar obstajajo primeri staršev, ki jih ni na roditeljske sestanke in na govorilne ure, kar predstavlja težavo, ko želi šola reševati takšne probleme, kot je nasilno obnašanje posameznika. Starši bi morali biti vključeni v razprave in reševanje nasilnih incidentov, vendar se le ti svoje vloge in svojega mesta pri reševanju teh težav ne zavedajo, ali pa od odgovornosti preprosto bežijo.
Po nasilnih incidentih, ki so pretresli javnost in jo nekoliko zbudili iz zimskega spanja, se ponovno postavlja vprašanje krivde in odgovornosti. Izkaže se, da ni nihče kriv, je pa nasilnež sprejel odločitev, ki je bila napačna in za katero mora odgovarjati. Na nasilje, ki se je zgodilo v Celju, se je bila primorana odzvati policija, saj je posnetek pretepa sprožil preveliko zanimanje javnosti. Mnogo je bolj skritih primerov medvrstniškega nasilja, ki so prav tako okrutni, ampak vanje ne uspe ali ne more poseči policija.
Da bi medvrstniško nasilje popolnoma preprečili, je, kot vsi predobro vemo, nemogoče, vendar pa je, žal tudi tokrat, padla odgovornost na šole in druge vzgojno-izobraževalne ustanove, da na primere, ki se zgodijo v njihovih prostorih, odreagirajo tako, da opolnomočijo žrtev in sankcionirajo nasilneža. Da jim bo to, kar najbolje uspelo, pa je pomembno, da starši dobro izobrazijo svoje otroke, jim pomagajo, da se naučijo reševati konflikte na nenasilne načine. Tukaj je potreben dober zgled.
Kot družba upamo, da se bo tudi javnosti uspelo naučiti, da pozivanje k poniževanju nasilneža, vodi v še več nasilnih dejanj. Če po medmrežju širimo nasilna sporočila in pozivamo k nasilju, bomo nasilje tudi prejeli. Če kot družba zgolj obsojamo nasilje in se z njim ne soočamo aktivno, slednjega ne bomo preprečili. In če posamezniki, ki imajo vidnejše vloge v naši družbi, naj si bodo to politiki, znane medijske osebnosti, aktivisti ali drugi, vsako neprijetnost, ki se jim zgodi, označijo za nasilje, bodo s svojimi dejanji samo še bolj prikrili tisto resnično in očem že tako prikrito nasilje.
V začetku meseca je Avstralsko podjetje Vow, ki se ukvarja s pridelavo mesa v laboratoriju, pritegnilo pozornost z mesnimi kroglicami iz mesa dlakavega mamuta. S kombinacijo tehnologij za vzgojo laboratorijskih celičnih kultur so znanstveniki ustvarili mišične proteine, osnovane na DNK davno izumrlega sesalca.
Mamut kot simbol okolju prijaznega mesa
Mesne kroglice sicer še niso bile namenjene človeški prehrani, a že namigujejo na možnosti raznolikosti in igrivosti, ki bi jih v mesno industrijo lahko prinesle nove tehnologije. Osnovni namen podjetja pa naj bi bil, da z mesnimi kroglicami izpostavijo relativno majhen okoljski vpliv laboratorijsko pridelanega mesa v primerjavi z živinorejo. Pri tem naj bi bil mamut simbol izgube biotske raznovrstnosti in simbol klimatskih sprememb.
Pa bomo nekoč kljub vsemu lahko naročili mamutove mesne kroglice, dodovo meso ali podobne eksote? Ekonomskiizzivi in varnost tovrstnega mesa bodo bolj verjetno povzročili manjšo pestrost, podobno kot se je zgodilo pri pridelavi genetsko spremenjenih poljščin. Zaenkrat znanstveniki niti ne morejo predvideti, kako bi človeški imunskisistem reagiral ob morebitnem zaužitju mamutovega mesa. Gre namreč za proteine, ki jih nismo videli že tisoče let.
Danes ne poznamo niti zdravstvenih tveganj, ki jih prinaša laboratorijsko pridelano meso iz konvencionalnih vrst mesa, kot sta perutnina in govedina. Zaskrbljujoča je na primer uporaba rastnihhormonov, možnost novih ali nepričakovanih alergenov, verjetnost okužbezmikrobi in nejasnost glede hranilnihvrednosti mesa. Že zgolj sprememba teksture ali zgradbe mesa bi lahko našemu prebavnemu sistemu povzročala težave.
Podobna usoda kot GSO?
Razvoj genetsko spremenjenih organizmov (GSO) v zadnjih treh desetletjih nam lahko prikaže enega izmed mogočih scenarijev, ki čakajo laboratorijsko pridelano meso. Tudi ti so namreč sprva obljubljali možnosti večje raznovrstnosti živil s pozitivnimi učinki za zdravje in potrošnika. A le malo možnosti se je dejansko uresničilo. Večino prednosti so bila tako deležna velika agrikulturna podjetja, ki so razvila in prodala semena. Namesto večje pestrosti smo tako dobili le povečanjemonokultur in posledično zmanjšanopestrost v prehrani. Podobno tveganje predstavlja laboratorijsko pridelano meso, ki bi se najverjetneje kmalu usmerilo v proizvodnjo standardiziranih različic govedine, svinjine in perutnine. Že danes se pozornost usmerja predvsem v mišičnotkivo, ne pa tudi kostni mezeg, okončine in druge dele živali, ki jih uporabljamo v prehrani. Italija je na novo tehnologijo že reagirala s prepovedjo – da bi zaščitila italijansko kulinarično tradicijo in specialitete, kot so mortadela, panceta in »guanciale«.
Trije mušketirji: D'Artagnan je francoska akcijska pustolovščina, posneta po knjižni predloga Alexandra Dumasa. Gre za oživitev franšize, ki je od izida svoje knjižne predloge leta 1844 doživela že več kot trideset upodobitev, le redkih pa se tudi spomnimo. Francoska filmska industrija svoje upe postavlja na ramena nove upodobitve, ki bi lahko vrnila slavo tej (filmski) legendi.
Trije mušketirji, n-tič – Zdaj mora uspeti
V spominu je še vedno najbolj svež ameriški film Trije mušketirji, ki ga je leta 2011 režiral Paul W. S. Anderson, kar nam že razkrije bistvo filma. Čeprav so v njem zaigrali Christoph Waltz, Orlando Bloom, Mads Mikkelsen, Milla Jovovich, Luke Evans in drugi, se filma z elementi punka spominjajo le redki. Tu je še podcenjena francoska predelava iz leta 2004, ki je romala na ekrane in ploščke z naslovom Mušketirka. V njej D'Artagnan uči svojo hčerko Valentine, da prevzame njegovo vlogo v bitki za boljšo Francijo. Ne glede na to, da filma ni bilo na velikih platnih, so tu Gerard Depardieu, Michael York, John Rhys-Davies in Nastassja Kinski.
Trije Mušketirji D'Artagnan se ponaša z nekaj presunljivimi prizori Foto: on allocine
Šlo je za kvazi četrto nadaljevanje najbolj poznane predelave knjige, ki je leta 1973 zabeležilo svoj prvi del Trije mušketirji. Yorku so se pridružili še Richard Chamberlain, Charlton Heston, Oliver Reed, Raquel Welch, Jean-Pierre Cassell in Christopher Lee. Leto zatem je prispel Štirje mušketirji, leta 1989 pa Vrnitev mušketirjev in obenem vrnitev večine glavne ekipe. Še kako pa je vredno omeniti Disneyev film Trije mušketirji iz leta 1993 z igralsko zasedbo Charlie Sheen, Kieffer Sutherland, Chris O'Donnel, Oliver Platt, Tim Curry in Julie Delpy. Verjetno je tu zajet celoten aranžma predelav Dumasove knjige oziroma trilogije, ki izvzema mjuzikl zdajšnjega ukrajinskega predsednika z ženskimi mušketirkami in pa seveda mišketirja v svetu Toma in Jerryja. Francija je rabila svoje mušketirje v svojih rokah, saj je to po 62 letih prva francoska adaptacija romana. V preteklosti so dokazali, da so kos velikim nalogam in Trije mušketirji: D'Artagnan je še eden v vrstih dokazov, kako dobre filme ustvarja Francija.
Redki so tisti, ki ne poznajo legendarne zgodbe o treh mušketirjih in to je največja prepreka, ki jo je moral film premostiti. Kako eno najbolj poznanih in predelanih zgodb ustvariti drugače, na svež in nov način? Režiser Martin Bourboulon (Eiffel, 2021) je imel jasno vizijo, ki mu jo je uspelo uresničiti. Navkljub statusu knjige, so filmske predelave ali zastarele ali slabe (predvsem v tem tisočletju). In že prvi prizori jasno nakažejo, da gre za neko drugo stvaritev, ki jo ima v rokah ljubitelj filma. Predstavljaj si prizore boja med traperji in indijanci v Iñárritujovem Povratniku (The Revenant, 2015) in vanje vnesi mušketirje.
Režiser je jasno povedal, da se je v določenih segmentih poleg omenjenega filma zgledoval še po Indiani Jonesu in Cyranu iz leta 1990. To vidimo v tempu, dialogih in kinematografiji, za katero je zaslužen Nicolas Bulduc, ki mu je v Sovražniku (Enemy, 2013) zaupal tudi Denis Villeneuve. Tudi ko se v filmu akcija in dialogi ustavijo, je na filmskem platnu malo morje lepih reči. Gre za enega tistih filmov, v katerem ne vidimo veliko računalniških vplivov, saj je velika večina posneta na dejanskih lokacijah širom Francije. In historični filmi že po pravilu pridobijo nekaj točk, če so posneti praktično, v naravi, med ljudmi in z ljudmi.
D'Artagnan (François Civil) hitro prispe v Pariz, kjer se v le nekaj urah zaljubi in obveže na tri dvoboje s tremi mušketirji. Athos (Vincent Cassel), Porthos (Pio Marmaï) in Aramis (Romain Duris) ga sprejmejo v četo, ki se nič hudega sluteč znajde v reševanju kralja, kraljice, Francije in še česa. Glede na slučaje, ki se zgodijo skozi film, bi lahko pomislili, da se bodo znašli še kje drugje. Kemija med skupino mušketirjev je očitna, vseeno pa se zdi, da se film naslanja na poznavanje teh likov, saj se zdi, da niso dodelani tako, kot bi lahko bilo. Iskanje dlake v jajcu je eden od izrazov, ki bi se tako mačistični skupini še kako prilegala in tudi se. Ampak je na drugi strani akcija posneta všečno, skorajda na nivoju Johna Wicka, še posebej, če bi jo primerjali z akcijo Paula W. S. Andersona v istoimenskem filmu o mušketirjih.
Eva Green v filmu Trije Mušketirji Foto: on allocine
Za napetost poskrbita Eva Green kot Milady in kardinal Richeliou, ki je za zdaj bolj kot ne figura v ozadju. Ljubezenske trenutke med D'Artagnanom in Constance (Lyna Khoudri) bi zlahka vrgli med sila prisrčne, kar tudi so in predvsem morajo biti, če želimo verjeti končnemu zapletu oziroma koncu samemu. Ob vsem tem je vredno omeniti, da gre za prvega od dveh delov. Drugi del Trije Mušketirji: Milady bo v kinematografe prispel konec leta 2023.
Odgovor ameriškim franšizam je… francoska franšiza
Producenti filma so povedali, da gre za odgovor ameriškim franšizam. Ker bosta sledili še dve seriji in najmanj en film, je odgovor očitno francoska franšiza. Trije mušketirji to ponujajo in če gre soditi po D'Artagnanu, potem bi se dalo kaj zmeniti glede uživanja v večjem številu takih filmov. Navkljub naključjem, za katere bi rabili več prstov, kot jih imamo, je Trije mušketirji: D'Artagnan precej gledljiv film.
Mušketirji v novem filmu, posnetem po legendarni knjigi Foto: on allocine
Trije mušketirji: D'Artagnan je film, ki si upa in to se ceni. S čudovito scenografijo, akcijskimi in duhovitimi prizori, bo eden tistih, ki bo na seznamu podcenjenih čez nekaj let. V zadnjem času večkrat prosimo po resni akcijski pustolovščini, ki ne podcenjuje gledalca, ceni svoje temeljno delo in zna odigrati duhovito in čustveno noto, ko je to potrebno. Po več letih lahko v filmskem svetu končno spet s ponosom rečemo: »Vsi za enega, eden za vse!«
TRIJE MUŠKETIRJI: D'ARTAGNAN [The Three Musketeers: D'Artagnan] | trailer | v kinu od 20. aprila
![TRIJE MUŠKETIRJI: D'ARTAGNAN [The Three Musketeers: D'Artagnan] | trailer | v kinu od 20. aprila](https://www.student.si/wp-content/plugins/wp-youtube-lyte/lyteCache.php?origThumbUrl=https%3A%2F%2Fi.ytimg.com%2Fvi%2FyZw_Um8fSr8%2F0.jpg)