ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Znanstveniki so našli 15.000 let stare viruse, ki veliko obetajo.

Taljenje ledu na severnem in južnem polu prinaša katastrofo. Gladina morja se bo zvišala, spremenili se bodo morski tokovi. To bo povzročilo še večje in hitrejše podnebne spremembe kot jih doživljamo ravnokar. In že zdaj se zdi, da tako človek kot narava komaj dohajata tempo sprememb. A sprememb še ni konec. Zadnja leta znanstveniki opozarjajo na viruse, ki so bili tisoče let ujeti v arktični led, s taljenjem pa bi lahko ušli. Ljudje (ali bolje, naš imunski sistem) bi se srečali s sovražnikom, ki ni le nova varianta že v preteklosti premaganih (kot SARS-CoV-2), temveč popolnoma nova reč.

A preden se to zgodi, nam morda uspe preučiti nekaj teh starodavnih virusov. Skupina znanstvenikov z Univerze v Ohiu je analizirala vzorce ledu s Tibetanske planote in našla genske zapise več kot tridesetih virusov. Štirje so nam že poznani, vsaj 28 pa jih je prvič opaženih.

Led kot vstopnica v zgodovino Zemlje

Led v katerem so našli viruse je star približno 15.000 let in je s konca zadnje ledene dobe. Vzorce so nabrali s Tibetanske planote, natančneje iz ledenika Guliya. Na tamkajšnjem in podobnih ledenikih se plasti ledu nabirajo iz leta v leto, zato jih znanstveniki uporabljajo tudi kot kazalce zgodovine Zemlje in njenega ozračja. Poleg tega je led odličen konzervans, ki omogoča (relativno) dobro ohranjene najdbe kot je bil Ötzi, okostja dinozavrov, celi mamuti pa tudi starodavni virusi in bakterije.

Virusi lahko zamrznjeni preživijo tisoče let

Za razliko od drugih organizmov virusi ne odmrejo, ko zaledenijo. No ja, veliko biologov pravi, da virusi sploh nikoli niso bili živi. Ker je virus pravzaprav le genski zapis v proteinski ovojnici (kapsidi), ne premore nikakršnih celičnih organelov, niti ne vrši procesov, ki bi ga naredili živega. Dokler je v gostitelju, svoj genski zapis vrine v gostiteljskega ter se razmnožuje preko njega, ko gostitelja ni, obleži na tleh in se sčasoma razgradi. Ampak ne v ledu. Ker tam vse miruje, tudi virus lahko teoretično neomejeno dolgo čaka in se spet aktivira, ko pride iz ledu, če le najde gostitelja.

Raziskovalec Mathew B. Sullivan je povedal, da so bili najdeni virusi dobro prilagojeni na ekstremno mrzle pogoje. To je logično, saj so obstajali v ledeni dobi. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je bila večina virusov bakteriofagov, kar pomeni, da so bili specializirani za parazitiranje v bakterijah. Ljudem in vsem drugim živalim so popolnoma nenevarni.

Vedno več raziskav virusov

Kljub temu, da se nam novonašlih virusov ni treba bati, bodo nadaljnje raziskave na njih zelo aktualne. Poučile nas bodo o evoluciji in mutacijah virusov, posredno pa tudi o ostalem ledenodobnem življu. Virusi, ki nam grozijo z obeh zaledenelih polov, so morda sorodni tem, kar pomeni, da se lahko bolje pripravimo na njih. Hkrati bodo raziskave razkrile vprašanje, koliko so desettisoče let stari virusi sploh še sposobni okužiti današnje organizme. Vodja raziskave Zhi-Ping Zhong se tudi ozira proti Luni ali Marsu, ki dosegata ekstremno nizke temperature. A morda ne prenizkih za te tibetanske viruse.

Viri:

https://www.sciencedaily.com/releases/2021/07/210720120538.htm

http://www.bbc.com/earth/story/20170504-there-are-diseases-hidden-in-ice-and-they-are-waking-up

Zapleteni vzorci cevastih struktur, odkriti na velikanskih starodavnih grebenih, bi lahko bili ostanki prazgodovinskih spužev in najstarejši znani fosili živalskega sveta na Zemlji. Znanstveniki so nenavadne poteze odkrili na grebenih, ki so jih pred 890 milijoni let ustvarile bakterije. Zaradi geoloških procesov so danes del gorovja Mackenzie v severno-zahodnem delu Kanade.

Zapleteni 3D modeli

Pod mikroskopom je majhno število vzorcev kamenja razkrilo tubule, široke za polovico človeškega lasu. Te so bile neverjetno podobne vzorcem fosilov spužev. »Ko sprva pogledaš te poteze, vidiš neko miganje, ko pa slediš vsem pramenom, ugotoviš, da tudi v tankih predelih oblikujejo zapletene 3D modele,« pravi profesorica Elizabeth Turner z Laurentian University v Ontariu.

»Zahvaljujoč čudovitemu delu drugih smo v spužvastih telesih lahko našli mlajše primere teh mikrostruktur. Te strukture smo primerjali z okostnjaki različnih keratoznih spužev,« dodaja. Moderni grebeni so zgrajeni iz koral in alg, v zemeljski daljni preteklosti pa so skupnosti fotosintetičnih cianobakterij ustvarile ogromne karbonatne grebene. Ti v širino merili kilometre, v debelino pa stotine metrov.

Pot do odkritja stara že dve desetletji

Profesorica Turner je te nenavadne pojave prvič opazila pri manjšem številu kamenja, ki ga je kot doktorska študentka nabrala na tem območju. Dve desetletji kasneje je njena zbirka več kot obsežna, sama pa je odkrila še druge primere tovrstnih pojavov v kamenju. Turnerjeva je svoja odkritja zapisala v članku v reviji Nature. V njem je opisala, kako so fosili, dolgi od nekaj milimetrov do centimetra, čez čas mineralizirali.

Mehko tkivo je prvo, ki se spremeni v fosil in ohrani 3D mrežo tkiv, podobnih kolagenu, ki tvori okostje spužve. Čez čas so ta kostna tkiva razpadla in zapustila votle tubule, ki so se napolnile s kristali kalcita. Če bodo strukture potrjene kot zgodnji gobasti fosili, bodo od drugih najstarejših gobastih fosilov starejše za približno 350 milijonov let, piše the Guardian.

Spužve kot prvi živalski prebivalci Zemlje

Prejšnje študije so razkrile, da so spužve ena prvih živalskih oblik, ki so se pojavile na Zemlji. Nastale so pred milijardo do pol milijarde let, točen čas ni znan. Druge študije pravijo, da je bila raven kisika takrat prenizka za živali. Te naj bi se pojavile pred 800 do 540 milijoni let. Zgodnje spužve pa bi na Zemlji lahko preživele tudi pri nizki vrednosti kisika. Lahko bi namreč rasle v kotičkih mikrobnih grebenov, če bi fotosintetične bakterije na njih v vodo spustile dovolj kisika.

»Te možne spužve ali karkoli so že bile, so živele na grebenu, ki je bila tovarna kisika, neke vrste nirvana,« pravi profesorica Turner. »Lahko bi se prehranjevale s polisaharidno sluzjo, ki je z mikrobnih preprog zdrsela v okoliški ocean. Če imam glede tega prav, potem najzgodnejše živali morda niso imele enakih potreb po kisiku, kot smo predvidevali do zdaj. Možno je, da so se zgodnje spužve pojavile že dolgo časa nazaj, zagotovo pred 890 milijoni let. Živele so v svetu s sorazmerno nizko vsebnostjo kisika. Bolj zapletene živali so se pojavile šele kasneje.«

Vložiti je potrebnega še veliko več dela, da bi ugotovili, ali druge kamnine podobne starosti vsebujejo sledi zgodnjih živali. »K temu moramo pristopiti z bolj odprtim umom,« dodaja profesorica Turner. »Razmisliti moramo, kaj lahko pričakujemo od zgodnjih živali. Vse, kar si predstavljamo kot žival, je lahko preveč zapleteno. Želimo poiskati nekaj, kar izraža bistvo živali, a je brez očitne podobnosti.«

Astronomi so zaznali svetle izbruhe rentgenskih žarkov, ki izvirajo iz supermasivne črne luknje v središču galaksije, oddaljene 800 milijonov svetlobnih let. To je sicer relativno normalen pojav. Znanstveniki so preučevali pojav, imenovan korona, toda teleskopi so zaznali tudi nepričakovane »svetlobne odmeve«. Ti dodatni izbruhi so bili manjši, kasnejši in različnih barv kot drugi.

Odkritje potrjuje Einsteinovo teorijo splošne relativnosti. Gravitacijska sila črnih lukenj v bistvu upogne svetlobne žarke okoli sebe in tako znanstvenikom omogoča prvi pogled na to, kaj se skriva za njimi, poročajo v the Guardianu.

Roger Blandford, soavtor raziskave, objavljene v reviji Nature, pravi: »Pred petdesetimi leti so astrofiziki začeli špekulirati, kako bi se magnetno polje lahko obnašalo v bližini črne luknje. Niso vedeli, da bomo nekega dne imeli tehnologijo, s katero lahko to neposredno opazujemo in Einsteinovo splošno teorije splošne relativnosti spremljamo v praksi.«

Dan Wilkins, astrofizik iz Stanfordske univerze, pravi: »Vsaka svetloba, ki gre v črno luknjo, ne pride ven, zato ne bi smeli videti ničesar, kar je za črno luknjo. Razlog, zakaj lahko to vidimo, leži v dejstvu, da črna luknja upogiba prostor, pri čemer upogiba tudi svetlobo in magnetsko polje.«

Mozaiki, ki prikazujejo prednike Jezusa, so bili ponovno datirani z novo, neškodljivo tehnologijo. Analiza kaže, da so bili nekateri med njimi verjetno ustvarjeni v sredini 11. stoletja. Okna naj bi bila po tej teoriji v stolnici na dan, ko so v njej leta 1170 ubili nadškofa Canterburyja Thomasa Becketa. 

Izjemno pomembno odkritje

Léonie Seliger, vodja ohranjanja vitražov v stolnici in članica raziskovalne ekipe, je BBC-ju povedala, da gre za zgodovinsko »izjemno pomembno« odkritje. »Zelo malo umetniške dediščine zgodnje stavbe se je ohranilo, izjema je kamnoseštvo. Do zdaj nismo mislili, da imamo kaj vitražov. Izkazalo se je, da imamo,« je dodala. 

Ob novici je bila tako srečna, da je skoraj zaplesala. Seligerjeva je dodala: »Vitraž naj bi bil priča umoru Thomasa Becketa, prosjačenju za usmiljenje Henrika II in požaru, ki je stolnico zajel leta 1174. In potem je videl še vso ostalo britansko zgodovino.«

Thomasa Becketa so v stolnici umorili štirje vitezi, ki so verjeli, da sledijo ukazom Henrika II, s katerim se je nadškof sprl. Nekateri zgodovinarji dvomijo, da je Henrik izdal ukaz za umor Becketa, in menijo, da so bile njegove besede napačno razumljene.  

Napačno datiranje

Vitraži so del zgodbe o prednikih Jezusa in stojijo nad enim od vhodov v stolnico. Znanstveniki so stoletja verjeli, da so jih mojstri ustvarili v 13. stoletju. Umetnostna zgodovinarka in profesorica Madeline Caviness je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja podala teorijo, da so nekateri vitraži starejši, saj so stilistično drugačni. Ta dvom je bil zdaj potrjen s strani ekipe raziskovalcev z University College London. 

Ti so zgradili posebno napravo, ki jo lahko uporabijo na lokaciji in pri analizi ne poškoduje stekla. Površino osveti s sojem svetlobe, kar povzroči sevanje. To sevanje vsebuje kemičen odtis stekla, na podlagi katerega so raziskovalci lahko določili starost stekla. Astronomi uporabljajo enako tehniko po imenu spektrometrija, s katero odrivajo kemično sestavo oddaljenih zvezd. 

Vodja raziskave dr Laura Ware Adlington pravi, da so rezultati navdušujoči. »Ta odkritja bodo mozaike katedrale v očeh vseh, od umetnostnih zgodovinarjev in znanstvenikov do obiskovalcev, pokazala v novi luči.« Profesorica Caviness pravi, da je bila zelo vesela, ko je dr Ware Adlington potrdila njeno oceno. 

»Znanstvena odkritja, opazovanja in kronologija same katedrale se zdaj lepo ujemajo,« je povedala BBC News. Profesorica Caviness ima trenutno 83 let in pravi, da jo je odkritje prebudilo iz otopelosti pandemije. »Želim si, da bi bila mlajša in bi lahko Lauri bolj pomagala pri delu. Zagotovo pa imam zanjo še več projektov.« 

Koščki sestavljanke

Študija predvideva, da so bili nekateri mozaiki ustvarjeni med leti 1130 in 1160, vsaj 10 let pred umorom Thomasa Becketa leta 1170. Tudi tri druga okna v katedrali, stilistično podobna tem, bi lahko izvirala iz tega obdobja. Serija »Predniki« je bila za katedralo ustvarjena v poznem 12 stoletju, kot del programa obnove, ki je potekala po uničujočem požaru leta 1174. Instalacija oken se je nadaljevala do leta 1220. 

Nova časovna umestitev namiguje, da so bili vitraži prisotni že v zgodnji stavbi in so tako preživeli požar. Znanstveniki domnevajo, da so bili shranjeni za prihodnjo rabo in kasneje uporabljeni v novi stavbi. Prof Ian Freestone iz Inštituta za arheologijo ICL je odkritje opisal kot detektivsko zgodbo.  

»Na tem smo delali kar nekaj časa in koščke sestavljanke urejali v celoto. In potem smo končno dobili odgovor, nekaj novega, kar znanost in umetnost združuje v eno zgodbo,« je dejal. 

Zdaj je pravi čas za iskanje kačenosca, ki ga nekateri vidijo kot 13 znak zodiaka. Trenutno obdobje ponuja možnost iskanja velikega, vendar slabo videnega ozvezdja Ophiuchusa oziroma kačenosca. Ptolemej je v drugem stoletju zabeležil izvirnih 48 ozvezdij in kačenosec je eden izmed njih. Točne povezave med ozvezdjem in mitom ne poznamo.

Morda gre za Apolona, ki se bori s kačo, ki je ščitila preroke v Delfiju; morda gre za Apolonovega sina Asklepij, ki je videl, kako je ena kača ozdravila drugo z zelišči; morda gre celo za Laokoona, ki so ga ubile morske kače, potem, ko je želel opozoriti na slavnega trojanskega konja.

Kačenosca lahko tako kot Oriona vidimo na obeh poloblah, pišejo v The Guardianu. Kačenosca pogosto zasledimo v novicah kot trinajsti znak zodiaka. Njegov južni del se namreč konča med strelcem in škorpijonom. Nekateri privrženci astrologije verjamejo, da bi tudi kačenosca morali vključiti v zodiak. Pod to astrološko znamenje naj bi spadali vsi, ki so rojeni med 30. novembrom in 17. decembrom.

Če bi si ozvezdje kačjenosca želel ogledati sam, se orientiraj po zgornji nebesni karti. Za ogled zvezd je najboljša jasna noč, nekje v naravi, kjer nisi obkrožen z umetno svetlobo. Pomagaš si lahko z daljnogledom ali teleskopom, vendar ozvezdje lahko vidiš tudi s prostim očesom.