O vplivu naše okolice na zmožnost zanositve lahko poslušamo celo dan. Zdaj je luč sveta ugledala še ena raziskava okoljskih in reproduktivnih epidemiologov. Kot navajajo, lahko snovi v gospodinjskih izdelkih povzročijo zmanjšanje verjetnosti zanositve. Najdemo jih v igračah, šamponih, ličilih in še kje. Kaj pravi raziskava?
Izpostavljenost ftalatom vpliva na uspešnost zanositve
Študija, objavljena ta teden v reviji Environmental Health Perspectives, je opozorila na povezavo med izpostavljenostjo ftalatom pred spočetjem in spremembami ženskih reproduktivnih hormonov ter povečanim vnetjem in oksidativnim stresom. »Ftalati so vseprisotni endokrini motilci in izpostavljeni smo jim vsak dan,« pravi glavna avtorica Carrie Nobles, docentka za okoljske zdravstvene vede na Fakulteti za javno zdravje in zdravstvene vede.
Ftalate najdemo v običajnih izdelkih, kot so šamponi, ličila, vinilne talne obloge, igrače in medicinski pripomočki. Ljudje so jim izpostavljeni predvsem z zaužitjem hrane in tekočine, ki je prišla v stik z izdelki, ki vsebujejo te kemikalije.
Nobles in ekipa so analizirali podatke iz edinstvene skupine žensk v študiji časa pred zanositvijo do nosečnosti, znani kot EAGeR (Učinki aspirina v nosečnosti in razmnoževanju), ki je ocenjevala učinek nizkih odmerkov aspirina na stopnjo živorojenosti.
Študija vključuje podrobne informacije o 1228 udeleženkah med šestimi menstrualnimi ciklusi, ko poskušajo zanositi. Ženske, ki so zanosile, so spremljali skozi nosečnost. »Uspeli smo si ogledati nekatere izpostavljenosti okolja, kot so ftalati, in kako je to povezano s tem, kako dolgo traja, da zanosimo. Obstajajo podrobni podatki za vsak menstrualni cikel, tako da smo imeli dober nadzor nad datumom ovulacije in časom nosečnosti. ko se je to zgodilo,« pravi Nobles.
Telo razgradi ftalate v metabolite, ki se izločijo z urinom in jih je mogoče analizirati. Raziskovalci so izmerili 20 metabolitov ftalatov v vzorcih urina, odvzetih ob vključitvi udeležencev v študijo.
»Ugotovili smo, da obstajajo tri matične spojine, za katere se zdi, da so najbolj povezane z daljšim trajanjem zanositve, čeprav smo pri ftalatih, ki smo jih preučevali, opazili splošni trend, da zanositev traja dlje,« pravi Nobles.
»Ko je bila izpostavljenost večja, smo opazili večji učinek.«
Raziskovalci so preučili tudi globalni označevalec vnetja in ugotovili, da so imele ženske, ki so bile izpostavljene višjim ftalatom, tudi višje stopnje vnetja in oksidativnega stresa, kar lahko vodi do poškodb organov in tkiv ter na koncu do bolezni.
Poleg tega so imele ženske, ki so pokazale višje ravni ftalatov, nižji estradiol in višji folikle-stimulirajoči hormon v menstrualnem ciklu, ki imata pomembno vlogo pri ovulaciji in zgodnji vzpostavitvi nosečnosti.
»Ta profil – estradiol ostaja nizek in folikle stimulirajoči hormon ostaja visok – je pravzaprav nekaj, kar vidimo pri ženskah z insuficienco jajčnikov, kar se lahko zgodi s starostjo in tudi zaradi nekaterih drugih dejavnikov,« pravi Nobles.
Ovulacija se ne dogaja več tako dobro, kot se je včasih
Medtem ko lahko ženske preverijo oznake potrošniških izdelkov in poiščejo možnosti brez ftalatov, je zaradi vseprisotne narave kemikalij posameznik težko nadzorovati svojo izpostavljenost.
V Evropi so določeni ftalati prepovedani ali strogo omejeni pri njihovi uporabi, v ZDA pa uradnih prepovedi nimajo.
Nobles pravi, da ugotovitve raziskave dopolnjujejo dokaze, da izpostavljenost ftalatom negativno vpliva na reproduktivno zdravje žensk in jih je mogoče uporabiti za pomoč pri oblikovanju politik.
»Mogoče želimo razmišljati drugače o našem regulativnem sistemu in o tem, kako prepoznamo pomembne izpostavljenosti, ki imajo škodljive učinke na to, ali lahko ljudje zanosijo in imajo zdravo nosečnost,« pravi Nobles.
Na današnji dan, 17. decembra 1903, je človeštvo spisalo neverjeten uspeh. Na naslovni fotografiji, posneti tistega dne, Orville Wright opravi prvi polet z motornim krmiljenjem, medtem ko ga opazuje njegov brat Wilbur.
Orville Wright je med prvim poletom dneva v 12 sekundah preletel 37 metrov na višini 3 metrov. Brata Wright sta tisti dan opravila štiri polete, vsak pa daljši od prejšnjega. Pri zadnjem je čas letenja trajal kar 59 sekund.
Letalo, Flyer 1, je bilo po četrtem letu uničeno, tako da ga ni bilo mogoče popraviti, vendar je Orville razbitine odnesel domov v Ohio in jih obnovil. Razstavljen je bil v Londonskem muzeju znanosti do leta 1948, ko je lastništvo prevzel slavni muzej Smithsonian.
Prvi polet v zgodovini: Polet bratov Wright
Wilbur in Orville Wright, brata, zaslužena za prvi polet v zgodovini Foto: on nasa
17. decembra 1903 so se uresničile dolgoletne sanje človeštva o letenju. Same zamisli o letenju segajo stoletja nazaj:
grška legenda o Ikarju in Dedalu,
letenje z zmajem na Kitajskem,
razvoj balonov, napolnjenih z vodikom, v Franciji 18. stoletja,
zgodnji poskusi z jadralnimi letali v Angliji in Nemčiji 19. stoletja.
Na prelomu 20. stoletja je napredek v tehnologiji motorjev in aerodinamiki omogočil motorno letenje z uporabo strojev, težjih od zraka, vendar so se poskusi vodilnih oblikovalcev izkazali za neuspešne. Čast prvega vztrajnega in nadzorovanega leta motornega letala, težjega od zraka, je pripadla dvema lastnikoma trgovin s kolesi iz Daytona v Ohiu, Orvillu in Wilburju Wrightu. Brata sta združila mehanske izkušnje iz svojega posla s temeljnim prebojnim izumom triosnega krmiljenja, da sta lahko krmilila letalo in vzdrževala njegovo ravnotežje. Njun 12-sekundni let je za vedno spremenil svet.
Bronasti kip, ki ponazarja prvi polet v zgodovini človeštva Foto: on nasa
Po več neuspešnih poskusih je Orville Wright 17. decembra 1903 v hribovju Kill Devil Hills blizu Kitty Hawk v Severni Karolini dokončal prvi motorni polet letala, znanega kot Wright Flyer. Let je trajal le 12 sekund, preletel je 37 metrov in dosegel največjo hitrost 10,8 milje na uro oziroma malo več kot 17 kilometrov na uro. Še bolj neverjetno pa je bilo, da je eden od petih ljudi, ki so bili priča temu zgodovinskemu prvemu letu, fotografiral dogodek. Brata sta tisti dan opravila še tri polete, pri čemer sta pilotirala izmenoma, najdlje pa sta poletela 259 metrov v 59 sekundah. Najvišja dosežena višina v katerem koli od poletov je bila približno 3 metre. Letalo je na koncu svojega četrtega poleta utrpelo škodo, sunkovit veter ga je prevrnil in uničil, da ga ni bilo mogoče popraviti.
Brata Wright tudi v vesolje
O njunem uspehu in doprinosu je bilo zapisanega že ogromno. Tudi danes, 120 let kasneje, se jih spominjamo na tak ali drugačen način. Zapuščina Wrightovih ima velik pomen širom planeta. Inženirji so pritrdili kos materiala krila Flyerja 1 v velikosti poštne znamke na kabel pod Nasinim helikopterjem Ingenuity Mars. Od 2. decembra 2023 je Ingenuity prepotoval skupno razdaljo 9,6 milj s skupnim časom letenja 2 uri 1 minuto 5 sekund. Njegova prelomna misija se nadaljuje in utira pot prihodnjim raziskovalcem Marsa iz zraka.
Minilo je kar nekaj mesecev odkar smo nazadnje brali o slavnem ključniku #snyderverse. Ker je več kot očitno leto naokoli se predmet deljenja oboževalcev superherojskih filmov ponovno pojavlja zaradi komentarjev Netflixovih šefov. Ali bo Zack Snyder svoje DC filme nadaljeval pri Netflixu?
Snyderverse, fenomen, ki se ga Netflix ne more izogniti
Zack Snyder in njegov Snyderverse sta zapisana globoko v srcah oboževalcev Foto: on imdb
Strastni privrženci superjunaških filmov Zacka Snyderja, ki je leta 2013 svetu pokazal Henryja Cavilla kot Supermana v filmu Man of Steel. Tri leta kasneje je sledil Batman v Superman: Zora pravice, ki je že trpel posledice pritiskov z vrha, zgodba pa se je za nekaj časa zaključila z Ligo pravičnih, ki jo je sfiniširal Joss Whedon in tista era DC filmov se je zaključila. Oboževalci so želeli pravi film o skupini superjunakov in leta 2021 je na takrat še HBO Max prispela Liga pravičnih Zacka Snyderja, ki je temeljito izboljšala vtis. Ampak njegova pot pri DC se je zaključila. Vsake toliko se pa le pojavi ključnik z njegovim imenom, Snyderversom in po možnosti mešanica vsega skupaj. Zdaj so oboževalci ponovno pritisnili.
Zack Snyder in žena Deborah imata preko Stone Quarry pogodbo z Netflixom, ki pomeni, da bo v bližnji prihodnosti filme ustvarjal za pretočno platformo. Leta 2021 je luč sveta ugledala visoko proračunska zombijada Army of the Dead, zaključek letošnjega leta pa prihaja prvi izmed dveh delov vesoljske opere Rebel Moon.
Pred kratkim je Snyder ponovno pridobil pravice za predelavo Blood and Ashes, nadaljevanje njegovega epa 300. Blood and Ashes, ki ga je delno napisal med snemanjem Army of the Dead za Netflix leta 2019, se je osredotočal na odnos med Aleksandrom Velikim in njegovim drugim poveljnikom, Hefajstionom. Gre za gejevsko ljubezensko zgodbo, ki je bila ovita v starogrški vojni ep, za katerega je Snyder dejal, da je bila všeč in zagovarjana pri takratnemu izvršnemu direktorju Warnersa Courtenayu Valentiju. »Pravice smo dobili nazaj, tako da ga lahko posnamemo, če želimo,« je povedal Snyder v intervjuju za THR in dodal, da »ni prepričan, kakšen je trg za neverjetno homoerotično, super nasilno in super spolno zgodbo«.
Bo Netflix boljši z več Zacka Snyderja?
Njegovi privrženci so zagrabili priložnost in ponovno preplavili internet s prošnjami za oživitev Snyderversa. Šlo je tako daleč, da je nanje odgovoril Scott Stuber pri Netflixu. »Več kot očitno je, da bi ga radi nekoč licencirali,« je pojasnil Stuber. »Radi bi ga imeli, da bi oboževalci lahko izkusili več Zacka. Več Zacka kot imamo, boljši smo,« je še dodal o zadevi SnyderVerse na Netflixu.
Odgovoril je tudi Zack Snyder, ki je postavil en mali pogoj. »Če bi Netflix imel pravice do likov iz mojega vesolja DC, bi te filme seveda snemal, absolutno,« je bil jasen.
Snyderverse na Netflixu se zdi oddaljen tisočletja
Največje vprašanje, ki se še vedno pojavlja ob zapleteni situaciji, je, ali bi bil Netflix dejansko pripravljen plačati pravice za njegov SnyderVerse in kako bi bilo to dejansko videti. Medtem ko se Snyder zdi kot uspeh za Netflix s svojimi filmi, bi bilo za podjetje še vedno finančno tveganje, če bi morali porabiti na milijone dolarjev za več filmskih likov DCEU, ki so v lasti in licenci DC in Warner Bros. Discovery. Ker se WBD ukvarja s finančnimi vprašanji, bi nedvomno postavili lepo ceno za like, kot so Superman, Batman in Wonder Woman. Prav to je največji dvom pri celotni situaciji, za katero se zdi, da ne bo dočakala lepega konca za oboževalce.
Za Netflix bi vse skupaj predstavljajo veliko pravno težavo, saj bi morali poleg plačila pravic najti tudi način, da bi vse igralce spet spravili na en kup. To bi pomenilo, da bi dokončanje Snydeversa trajalo kar nekaj časa, preden bi postal resničnost. Že samo to je lahko zadosten razlog za Netflix, da ne nadaljuje postopka nakupa pravic do likov DC, ki bi jih Snyder potreboval za svojo franšizo.
Tudi če se to nikoli ne bi zgodilo igranem filmu, bi bilo lahko še vedno moč videti, da bi Snyderverse dobil nekakšen zaključek. Ne glede na to, ali bi šlo za animacijo ali celo zgodbo v obliki stripa, je razumljivo, zakaj si mnogi želijo videti, da bi Snydeverse dobil vsaj pravi konec.
Penina, Alfijev Silvestrski poljub in ognjemet so nepogrešljive sestavine tradicionalnega slovenskega silvestrovanja. Tako kot mastna hrana so prirasle k srcu Slovenk in Slovencev in težko si je predstavljati, da bi v novo leto vstopili brez njih.
V preteklih letih pa smo lahko zaznali opuščanje ognjemetov v mestih doma in tujini. K temu je pripomoglo spoznanje, da je razsvetljevanje atmosfere s pirotehničnimi sredstvi škodljivo za okolje, ljudi in živali. Onesnaženje zraka, zvočno onesnaževanje, ki vpliva predvsem na živali, in navsezadnje tudi finančni pomisleki so glavni razlogi, zakaj mesta postopoma prehajajo na prijaznejše alternative.
Zakaj je ognjemet škodljiv?
Ognjemet ni nič drugega kot množica različnih kemijskih reakcij na nebu, katerih posledica so glasni poki in barviti svetlobni učinki. Barviti učinki so doseženi tako, da proizvajalci pomešajo smodnik z različnimi kemijskimi elementi, ki proizvedejo različne barve. Stroncij in litij proizvedeta rdeče učinke, baker modre, barij zelene, kalcij oranžne …
Nekateri našteti elementi so že sami po sebi nevarni, če jih spuščamo v atmosfero. Zaskrbljujoče pa so tudi povečane vrednosti ogljikovega monoksida in dioksida ter drugih izpustov, ki jih lahko zaznamo po ognjemetu. Za zdravje ljudi so nevarni še delci, ki jih vdihnemo.
Glasni poki negativno vplivajo predvsem na živali, saj se zgodijo nenadoma in za živali povsem nepričakovano. Znani so nam prizori prestrašenih ali pobeglih domačih živali, največkrat hišnih ljubljenčkov. Nekoliko manj pa se zadevamo vpliva na udomačene in divje živali, veliko ognjemetov se konča tudi s številnimi pogini.
Alternative in izboljšanja
K sreči je človeški um sposoben najti načine za izvedbo ognjemeta tudi brez eksplozivnih pirotehničnih sredstev. Če pa je želja po pirotehniki prevelika, pa že obstajajo okolju manj škodljiva sredstva iz biorazgradljivih materialov, ki so tudi tišja.
Pionirke alternativnih ognjemetov so že nekaj časa azijske države, ki se tudi sicer soočajo s prekomerno onesnaženostjo mest. Rakete in pirotehnična sredstva so nadomestili z droni, laserji in drugo svetilno elektroniko.
Predvsem droni v zadnjih letih vzbujajo veliko zanimanja, saj so svetlobne predstave teh majhnih letečih objektov prava poslastica za vse oboževalce tehnologije in programiranja. Vsekakor nakup takih dronov zahteva večja finančna sredstva, vendar jih je moč večkrat uporabiti, hkrati pa so okolju neškodljivi. Ker ne proizvajajo nevarnih izpustov in glasnih zvokov, se zdijo še najverjetnejša alternativa oz. naslednica trenutnih ognjemetov.
Kaj pa Slovenija?
Slovenska mesta so v večji meri že opustila organizirane ognjemete, čeprav najverjetneje zaradi finančnih pomislekov. Na Bledu so lani ognjemet zamenjali z laserskim šovom, v drugih občinah pa so sredstva za ognjemet vložili kam drugam, tudi v dobrodelne namene. Od večjih mest smo lahko ognjemet spremljali le še v Ljubljani, organizirale pa so ga tudi redke druge občine.
Pri tem je treba poudariti, da Ljubljana uporablja sredstva iz biorazgradljivih materialov, ki povzročajo manj hrupa. Z organiziranim ognjemetom želijo hkrati zmanjšati število zasebnih ognjemetov, ki okolju bistveno bolj škodijo. Ali bo prestolnico tudi letos razsvetlil ognjemet, še ni znano, vendar je majhna verjetnost, da bi Ljubljana prekinila tradicijo.
Danska besede hygge (izgovorjava “hoo-gah”), ki jo je težko razložiti in še težje izgovoriti, je v preteklih letih postala zelo priljubljena po vsem svetu. V grobem bi jo lahko prevedli kot udobje, vendar pomeni veliko več kot to. Kaj pravzaprav sploh je hygge?
Kaj pomeni hygge?
Hygge prihaja iz danske in pomeni ustvarjanje toplega vzdušja in uživanje dobrih stvari v življenju, z dobrimi ljudmi. Hygge je topel sij plamena sveč, ali gledanje filma z ljubljeno osebo. In nič ni bolj hygge kot sedeti s prijatelji in družino ter razpravljati o velikih in majhnih stvareh v življenju. Morda je prav hygge razlog, zakaj so Danci eni najsrečnejših ljudi na svetu.
Kaj je hygge in kaj hygge pomeni? Foto: Kuziki iz iStock
Hygge zajema vzdušje in izkušnjo, ne pa stvari. Gre za ustvarjanje domačega družbenega in čustvenega okolja zase; gre za to, s kom se odločiš obkrožiti in kako preživiš svoj čas. Gre za to, da smo z ljudmi, ki jih imamo radi; občutek, da smo varni, da smo zaščiteni pred svetom in si dovolimo popustiti svoj “zid”.
Začetki danskega hyggeja
Hygge ne izvira iz danščine, ampak iz stare norveščine, kjer je pomenil nekaj podobnega besedni zvezi dobro počutje. Prvič se je v danščini pojavil ob koncu 18. stoletja, in Danci ga imajo vse od takrat za svojega. Dobra plat hyggeja je, da ga lahko vključiš kamorkoli, Danci pa ga velikodušno namenjajo vsemu običajnemu.
Visoka sezona hyggeja
Božič in praznični čas je zagotovo visoka sezona hyggeja. Danske zime so znane kot dolge in temne, zato se Danci proti temi borijo s svojim najboljšim orožjem; hygge in milijoni sveč, ki sodijo zraven. Hygge v času zime in božiča vključuje (toplo) razsvetljavo, kot so sveče, kuhano vino ali ostale tople napitke, odeje in prevelike šale.
Dokazano je, da ustvarjanje prijetnega, vabljivega in privlačnega okolja vpliva na naše dobro počutje. In kako začeti z ustvarjanjem hygge vzdušja? Zares je vse odvisno od posameznika, zapomniti si je potrebno le, da okolje vpliva na naše počutje. Tako lahko poskrbimo, da imamo nadzor nad svojim okoljem in ga naredimo dobrega in prijetnega.
Da začneš z vpeljevanjem hyggeja v svoje življenje, kot oblika skrbi zase lahko preizkusiš naslednje nasvete:
Svetloba naj ustvari vzdušje: Doma ugasni luči in prižgi nekaj sveč, če imaš kamin lahko v njem zakuriš ogenj.
Druži se z manjšim krogom tesnih prijateljev: Najpomembnejši družbeni odnosi so tesni odnosi, v katerih stvari doživljaš skupaj z drugimi, ter se počutiš sprejetega in razumljenega. Ustvari si skupino ljudi, s katerimi lahko deliš misli in občutke, ter lahko izmenično drug drugemu dajete oziroma sprejemate podporo.
Naj ti bo udobno: V domače okolje dodaj odeje, blazine in pregrinjala. Nosi udobne, ohlapne puloverje, pajkice ali kavbojke. Ne pozabi tudi na debele nogavice in velike šale.
Vzpostavi ritual pred spanjem: Poleg tega da se držiš rednega urnika spanja, strokovnjaki priporočajo, da svoj prostor za spanje ustvariš čim bolj udobno in v skladu s filozofijo hygge. Pocrkljaj se z vročim čajem, zavij se v toplo odejo in naredi svojo spalnico najbolj sproščujoč kraj v hiši.
Kuhaj: Hrana in pijača sta nedvomno velik del hygge izkušnje. Gre za vrsto užitka, zato le uživaj v slaščicah, tortah, vroči čokoladi, kuhanemu vinu in drugih okusnih dobrotah. Le malo stvari prispeva k hyggeju bolj kot vonj svežega peciva. Zato zavihaj rokave in sam ali s prijatelji speci nekaj okusnega.
Uživaj v trenutku – tukaj in zdaj: Čuječnost in hvaležnost sta ključni sestavini hyggeja. Občasno izklopi telefon in druge digitalne naprave, ter se osredotoči na sedanji trenutek. Poslušaj glasbo, ki te pomirja, ali pa prižgi svečo. Preberi dobro knjigo ali igraj zabavno družabno igro s prijatelji. Gre za doživljanje sreče v preprostih užitkih in zavedanje, da bo vse v redu.
Če bi o hyggeju rad izvedel še več, lahko sežeš po knjigi danskega pisatelja Meika Wikinga z naslovom “Hygge: umetnost dobrega življenja po dansko” (ang. The Little Book of Hygge: Danish Secrets to Happy Living), ali pa si pogledaš spodnji videoposnetek.
The Scandinavian Hygge Lifestyle Taking The World By Storm
Podali se bomo v raziskovanje različnih orožij, ki so preveč brutalna celo za oborožene spopade. Da, prav ste slišali, tudi vojne imajo svoja pravila! Ta pravila pa ne zajemajo zgolj prepovedi ubijanja in mučenja civilistov ter vojnih ujetnikov ampak prepovedujejo tudi nekatera orožja, ki so preveč kruta in povzročajo odvečno škodo.
Mednarodna humanitarna pravila torej prepovedujejo uporabo orožij, ki povzročajo nepotrebno trpljenje in so neprimerna za vojaško rabo. Konvencija o določenih konvencionalnih orožjih (CCW) je mednarodni sporazum, ki omejuje uporabo orožij, ki so bila ocenjena kot nepotrebno kruta in nehumanitarna. V skladu s CCW so prepovedana ali omejena naslednja orožja.
Laserji za zaslepitev
Vsi smo v znanstvenofantastičnih filmih videli laserska orožja, ki izgledajo učinkovita in vizualno privlačna, v resnici pa so neizmerno kruta. Več držav pa je postalo zaskrbljenih, da bi vojaki uporabljali lasersko orožje za znatno zmanjšanje ali trajno odpravo sovražnikove sposobnosti vida.
Da bi preprečili, da bi se to zgodilo, se je več kot 100 držav strinjalo s Protokolom o oslepljujočem laserskem orožju. To je bila redka priložnost, ko je bila prepoved preventivna, namesto da bi bila uvedena po tem, ko so ljudje že utrpeli stranske učinke. Medtem ko nekateri strokovnjaki menijo, da nevarnost podobnega orožja še vedno obstaja, je bil ta sporazum vseeno ocenjen kot velika zmaga.
Leta 1868 so se delegati večine velikih evropskih sil in Otomanskega cesarstva srečali v Sankt Peterburgu prav zaradi te potencialno grozljive teme. Več držav je začelo uporabljati naboje, ki eksplodirajo ob stiku. V peterburški deklaraciji so se prisotni narodi odločili, da eksplozivni naboji ne smejo biti manjši od 400 gramov. Podobna težava se je pojavila leta 1899.
Ekspanzivne krogle, ki so jih poimenovali tudi naboji »dum dum«, naredijo točno to, kar nakazuje njihovo ime, ko zadenejo sovražnika. Nastale rane so bile ponavadi večje in večkrat smrtne. Medtem ko si je Haaška konvencija iz leta 1899 prizadevala preprečiti uporabo teh nabojev v vojni, jih danes še vedno uporabljajo lovci in celo nekateri organi pregona v svetu.
V sodobnem vojskovanju je vojak vedno v nevarnosti, da bo zapustil bojišče s kosi eksplozivnega orožja v sebi. Tradicionalno je bilo mogoče posledice teh poškodb videti na rentgenskem slikanju. Toda razvoj v vojskovanju je privedel do orožij, ki so lahko raznesla nezaznavne delce, kot sta plastika in steklo.
Ne samo, da so ti predmeti povzročili resne fizične poškodbe, ampak so lahko tudi vojaki dobili grozne okužbe. In ker fragmentov običajno ni mogoče zaznati s standardnimi rentgenskimi žarki, bi bilo iskanje in odstranitev skoraj nemogoče. Taka orožja so privedla do tega, kar je znano kot Protokol I h Konvenciji o določenem konvencionalnem orožju. Prepoveduje orožje, pri katerem je primarni učinek proizvajanje nezaznavnih drobcev.
Ročne granate lahko vsebujejo plastične fragmente Foto: Diy13 iz iStock
Kopenske mine
Kopenske mine v različnih oblikah obstajajo že stoletja. V tem času so iz motečega in nezanesljivega orodja postale izjemno zanesljivo in brutalno orožje. Ne samo, da je z njimi prepredenih na desetine držav po svetu, ampak je tudi osemdeset odstotkov žrtev civilistov.
Mine lahko tudi leta kasneje ostanejo neodkrite in povzročajo neizmerno škodo. Zaradi teh razlogov je leta 1997 prišlo do velikega prizadevanja za popolno odstranitev eksplozivnega orožja z bojišča. Vendar so se velike svetovne sile, kot sta ZDA in Rusija, takrat odločile, da dogovora ne bodo podpisale. Politika okoli min je še danes sporna. Sodobni konflikti, kot je ruska invazija na Ukrajino, so sprožili še več razprav o nadaljnji uporabi teh eksplozivov.
Kopenske mine spadajo med najbolj kontroverzna orožja na svetu Foto: Jakub Laichter iz iStock
Kasetne bombe
Kasetne bombe so zelo okrutna oblika vojskovanja. Navadno jih odvržejo letala ali pa jih izstrelijo s topovi. Kot že ime pove, se kasetno strelivo odpre v zraku in razdeli na več manjših bomb.
Eden od glavnih odločilnih dejavnikov za prepoved orožja je vprašanje, koga s tem orožjem zares ciljamo. Pri kasetnih bombah je odgovor jasen – tako civiliste kot vojake. Zaradi razširjene uporabe kasetnih bomb so smrti civilistov skoraj neizogibne. Prepoved zanje je bila predlagana na konvenciji leta 2008. Takrat je več kot deset držav še vedno zavračalo odstranitev kasetnih bomb iz svojih arzenalov.
Kasetne bombe spadajo med prepovedana orožja Foto: jjjroy iz iStock
Zastrupljena in okužena orožja
Zgodovinski viri kažejo, da so ljudje uporabljali zastrupljeno orožje že leta 300 pr. Kr. Sčasoma so to brutalno orožje začeli uporabljati v vojni. Odvisno od strupa so bile žrtve lahko primorane prestati ogromne muke ali celo umreti. Ena najstarejših prepovedi orožja v človeški zgodovini je dejansko prepovedovala zastrupljene naboje.
Leta 1675 se je s Strasbourškim sporazumom končala vojna med Francijo in Svetim rimskim cesarstvom. Državi sta se tudi dogovorili, da bosta v prihodnjih bitkah prepovedali uporabo zastrupljenih nabojev. To se je s Haaško konvencijo iz leta 1907 razširilo na preostali svet.
Ogenj se kot orožje uporablja, od kar ljudje poznamo vojno. V antiki in srednjem veku se je običajno uporabljal skupaj z vročim oljem ali smolo. Na izstrelke so pritrjevali vnetljiv material, z njim namakali vnaprej pripravljeno podlago ali ga celo metali neposredno na sovražnika. Toda ogenj je neznosno kruto orožje, ki pa ga ni vedno lahko obvladati.
V sodobnem času so se zažigalne naprave razvile v zažigalne bombe, napalm in metalce ognja. Napalm in metalci ognja na civilnih območjih so bili prepovedani v Protokolu III h Konvenciji o določenem konvencionalnem orožju. Vendar pa ta ne prepoveduje uporabe zažigalnega orožja na vojakih in vozilih. Poleg tega se redno v konfliktih po vsem svetu še vedno uporablja zažigalno orožje, kot je beli fosfor.
Med prepovedana orožja spadajo tudi zažigalna orožja Foto: hkuchera iz iStock
Bojni plini in kemično orožje
Tehnično gledano so bili bojni plini del prepovedi strupenega in zastrupljenega orožja iz leta 1907. Toda to nobeni strani ni preprečilo uporabe plinskih bomb med prvo svetovno vojno. Rezultati so bili grozljivi. Klor in iperit (gorčični plin) sta bila zelo popularna in zelo smrtonosna.
Med prvo svetovno vojno so kemična sredstva povzročila približno 1,3 milijona žrtev. Sčasoma so mednarodni uradniki iz prve roke videli bolečo fizično bolečino in dolgoročne nevrološke poškodbe. Javno mnenje je vodilo do širše prepovedi v Ženevskih protokolih iz leta 1925. Vendar protokoli niso prepovedali razvoja ali kopičenja tega orožja.
Kemično orožje so uporabljale sile osi v drugi svetovni vojni, Sadam Husein v Iraku in Asad v Siriji. Leta 1993 je Konvencija o kemičnem orožju razširila prepoved. Večina zalog je bila od takrat uničenih.
Kemično orožje je v vojni prepovedanoFoto: demaerre iz iStock
Biološko orožje
Biološka orožja v prvi vrsti zajemajo predvsem bojevanje z virusi in bakterijami. Ena prvih znanih uporab biološkega bojevanja je bilo obleganje Caffe leta 1346 s strani Mongolov. Trupla, okužena s črno kugo, so pustili v mestih, kar je povzročilo hudo razdejanje. Britanski in ameriški vojaki so domorodnim ljudstvom dali odeje s črnimi kozami in tako uničili celotne skupnosti. Ker bioloških dejavnikov ni enostavno nadzorovati, se lahko hitro razširijo izpod nadzora. Konvencija o biološkem orožju iz leta 1972 je želela dopolniti in okrepiti Ženevske protokole proti njim.
Ruska invazija na Ukrajino leta 2022 je sprožila tudi mednarodne razprave o umazanih bombah. Za razliko od jedrske bombe, umazana bomba dejansko ne vključuje uporabe jedrske eksplozije. Namesto tega je v bistvu sestavljena iz nevarnih (radioaktivnih) materialov, ovitih okoli običajnega eksploziva. Zasnovane so za neselektivno širjenje sevanja.
Ker ni pravega načina za nadzor širjenja, so umazane bombe neverjetno resnična grožnja civilistom. Čeprav to strašno orožje ni izrecno prepovedano, mednarodni pravni strokovnjaki menijo, da bi ga bilo skoraj nemogoče uporabiti zakonito. Lahko zgolj upamo, da umazane bombe ne bodo nikoli postale redno orožje.
Umazane bombe so obložene z radiokativnim materialom Foto: Kamila Kozioł iz iStock
Režijski prvenec nemškega režiserja Lukasa Nathratha Zadnji večer (Letzter Abend, 2023) je surov in humoren prikaz milenijske generacije, ki ni več tako mlada, da bi bila povsem brezskrbna, a pozicijsko tudi ne dovolj odrasla, da bi že lahko prevzela vloge »popolnih odraslih«. Z ročno kamero, skromno ekipo in zgolj v tednu dni posnet poslovilni večer skupine mladih ljudi v Hannovru je čustveno razgiban portret generacije Nemcev, ki se spopadajo z univerzalnimi dilemami. Film je bil slovenskemu občinstvu premierno predvajan na letošnjem 34. festivalu Liffe v sklopu sekcije Perspektive.
Želel sem prikazati like, ki se borijo sami s seboj, pokazati, kaj je lahko za krinko. Srečamo se in navadno ustvarimo mnenje o drugem, ne da bi ga zares poznali. Izvrstna prvina filmskega medija je, da lahko povzamemo perspektivo lika in ga poskušamo razumeti.
Lukas Nathrath
Lukas Nathrath je predstavnik nove generacije nemških umetnikov. Rojen leta 1990 v Münchnu, je že kot najstnik igral v številnih filmih in TV- serijah, leta 2012 pa se je vpisal na Londonsko akademijo za glasbo in dramske umetnosti. Magistrski študij filmske režije je končal na Hamburški šoli za medije, za diplomski kratki film Kippa je prejel številne nagrade. Zadnji večer je njegov celovečerni prvenec. Foto: Vera de Kok on WIKIMEDIA
Poslednja večerja
Spremljamo zgodbo mladega para, Clemensa (Sebastian Jakob Doppelbauer) in Lise (Pauline Werner), ki se selita iz Hannovra v Berlin, saj ima ta že v sami osnovi mladim željnim pestrega življenja, več za ponuditi.
Ona je obetavna mlada zdravnica, on pa glasbenik, ki je trenutno »brez pravega navdiha«. Če vzamemo v ozir, da se zgodba odvija tik po »koronskem obdobju« je razlogov za zabavo več kot dovolj. Organizirata »poslovilno večerjo«, ki pa se sprevrže v vse prej kot prijetno in mirno obedovanje.
Nepričakovani gostje, povabljeni gostje, ki jih ni ali pa precej zamujajo, neznanci postanejo stalnica tega kaotičnega zadnjega večera.
Navidezno brezskrbna zadnja večerja za slovo naniza celo kopico problemov, ki so ostajali nekje zakopani tik pod površjem. Kadar dosežemo »konec« se meje spustijo in poti nazaj ni več. Skozi dialoge se prepletajo univerzalni problemi spopadanja z depresijo, osamljenostjo, ujetostjo, žalovanjem, privilegiranostjo, nacionalizmi; pa tudi težave sodobne mlade generacije, od samih bivanjskih do eksistencialnih kriz.
Spremljamo generacijo mladih odraslih, ki niso več zares mladi (večinoma so že vsi zaključili fakultete oz. »bi jih že morali«) pa vendar jim zunanje tržne razmere ne dovoljujejo zares, da bi bili »polnopravni del« odrasle srenje (glavna junaka živita v najemniškem stanovanju, ki ga plačuje Lisin oče).
Nizkoproračunski prvenec, ki prepriča z živim dialogom
Kljub temu, da je bil film posnet z proračunsko zelo skromnimi sredstvi ga odlikujeta izvrsten scenarij in igralski ansambel. Dialogi so živi, večinoma nadvse situacijsko primerno duhoviti. Liki so zelo dobro razdelani, vsakega zaznamuje unikatnost in noben ne izrazito izstopa, kar dodatno prispeva k dinamiki filma. Zdi se, da je nevede s svojo nizkoproračunskostjo zelo poveden: vse dogajanje je strnjeno v en dan ter med štiri stene stanovanja z občasnimi prizori, ki se dogajajo v samem bloku ali njegovi bližnji okolici. Že s to prostorsko in časovno omejenostjo režiser nakaže ujetost v disfunkcionalne odnose in globoko zakoreninjene probleme, ki ostajajo nekje »tik pod«, ker navzven vsi radi delujemo super »zaljubljeni in srečni«. V sam kontekst zgodbe je tudi lepo vkomponirana avtorska glasba Sebastiana Jakoba Doppelbauerja.
V kaosu pakiranja in pripravljanja zadnjega večera se precej hitro pokaže, da bo »zadnji večer« oz. selitev prelomna na več nivojih, ne le samem fizičnem. Zgodi se prelom in na plano privre najrazličnejša paleta čustev: frustracije, hrepenenja, strahovi … Prikaže se nam konglomerat kompleksnosti odnosov, od študije prijateljstev, naključnih in bežnih srečanj do partnerskih in intimnih razmerij, kjer je marsikaj odkrito, še več pa prikrito. V določenih potezah spominja na italijansko uspešnico Popolni neznanci (Perfetti Sconosciuti), le da nemški akterji za svoje samorazkrivanje ne potrebujejo javno odprtih mobilnih telefonov, temveč le poslovilni večer. Katarza je morda še najbolj vidna v enem izmed sklepnih prizorov plesanja na »hard techno« glasbo, kjer se zdi, da se zares zgodi pravi prelom v odnosih in dojemanjih protagonistov.
Zadnji večer je vsekakor eden ljubših presenečenj letošnjega festivala Liffa, ki me je navdušil s svojo neposrednostjo in iskrenostjo. Je surov, pretresljiv, humoren in boleč hkrati. Je roman Dolly Alderton v praksi, ki bi lahko brez težav postal tudi zelo uspešna gledališka igra.
One Last Evening / Letzter Abend | Clip | IFFR 2023 | StyleFeelFree SFF magazine
Povsem naravno in običajno je, da se svet spreminja. Z njim se spreminjajo tudi trendi in naročila, ki smo jih Slovenci v letu 2023 oddali preko aplikacije Glovo, večkategorijska platforma, ki ponuja dostop do najrazličnejših izdelkov, nam razkrivajo marsikaj – kakšen je naš življenjski slog, kakšne navade imamo, kaj je največkrat na naših krožnikih, česa nam v hladilniku pogosto zmanjka in ali se v trgovine še zmeraj vedno podamo sami?
Začnimo v slogu, z rekordi. Najbolj zvest uporabnik Glova iz Slovenije prihaja iz Ljubljane, kjer je v letu 2023 porabil več kot 30.000 EUR v kar 904 naročilih, kar pomeni, da je vsak dan v letu v povprečju oddal dve naročili in pol. Najbolj predan kurir, ki dostavlja prek Glova, prihaja iz Domžal in je letos prevozil kar 31.300 kilometrov. Ta dosežek ga uvršča na prvo mesto med vsemi kurirji, ki dostavljajo prek Glova, po vsem svetu.
Katere jedi so tiste, ki si jih največkrat zaželimo v udobju svojega doma, po možnosti čimprej je to mogoče, brez packanja in umazane posode? Slovenci smo v letu 2023 najraje naročali ameriško, zdravo in italijansko hrano. Glede na najbolj priljubljene jedi ostajajo burgerji nesporni zmagovalci, sledijo jim piščančji medaljoni in seveda pice! Največkrat si burgerjev in italijanske hrane zaželimo zvečer, v času kosila pa vse večkrat posegamo po bolj zdravih obrokih – porast naročil svežih solat, zelenjavnih jedi in boul je bil v letu 2023 kar 23-odstoten!
Ena izmed prednosti naročila hrane preko aplikacije Glovo je prav gotovo tudi hitrost. Katere jedi pa so Slovence prevzele v letu 2023? Izjemen porast, za kar 113 % so zabeležili pri poke boulah, naročila za čevapčiče so poskočila za 134 %, da smo Slovenci precej narodno zavedni, pa lahko sklepamo po naročilih lokalne hrane, ki jih je bilo za 218 % več kot v preteklem letu.
Aplikacija Glovo pa ne postaja vse bolj priljubljena le med tistimi, ki naročila oddajamo, ampak tudi med tistimi, ki zagotavljajo ponudbo. Število Glovo partnerjev v aplikaciji se je v letu 2023 povečalo za 27 %, mala in srednje velika podjetja pa predstavljajo več kot dve tretjini partnerske mreže v Glovo Slovenija, pri čemer se je ta segment povečal za 33 % v primerjavi z lanskim letom. Kar 22 % partnerjev se uvršča v trgovinski del, ki združuje supermarkete in trgovce na drobno.
Zlata minuta v letu 2023
Največ naročil oddajo v Ljubljani, Mariboru in Domžalah. 37 % naročil pride v času kosila, 41 % pa med 19. in 21. uro. Zlata minuta, kot so poimenovali minuto z največjo frekvenco naročil, je bila 14. marca ob 11. uri, ko je bilo dostavljenih 59 izdelkov v 23 naročilih po slovenskih ulicah – vsake 3 sekunde so sprejeli eno naročilo. Slovenci smo v januarju, marcu in maju naročali najpogosteje. Med dnevi so izstopali petek, četrtek in sreda, saj več kot 45 % naročil prejmejo v teh dneh.
Katere maloprodajne kategorije so doživele največji razcvet?
Slovenci smo v letu 2023 ugotovili, da po mleko, kruh ali manjkajočo sestavino za sobotno kosilo ni nujno treba do bližnje trgovine. Število dostavljenih izdelkov iz supermarketov se je povečalo za impresivnih 38 %. Petki in sobote so dnevi, ko prek Glova opravimo največ nakupov živil, saj kar 33 % tedenskih naročil prejmejo ob koncih tedna.
Kar zadeva maloprodajno vertikalo aplikacije, ki združuje specializirane trgovine, je prišlo do izjemnega porasta naročil iz kategorije daril, s povečanjem za 84 % v primerjavi z letom prej. Hitrost, diskretnost in preprostost dostave pa kaže porast naročil iz pikantne kategorije sex shop, kjer beležijo kar 46 % več naročil.
Slovenija je razdeljena na 12 statističnih regij. Te zapisujemo z malo. Razdeljena je tudi na 12 razvojnih regij. Te zapisujemo z veliko. Štiri turistične in dve kohezijski regiji prav tako pišemo z veliko. Nobena izmed teh pa ni zemljepisno ime, kot bi pričakovali.
Današnji nasvet je na meji med splošnimi jezikovnimi pravili in politično ureditvijo Republike Slovenije. Če si želiš le vedeti, kako zapisati Gorenjska, Dolenjska in Zasavje, je odgovor preprost. Z veliko. Upoštevaj pa še, da se pridevniki iz lastnih imen pišejo z malo in tako dobimo gorenjsko narodno nošo, dolenjski cviček ter zasavske rudnike.
Vendar zgolj poimenovanje pokrajin »po domače« mnogokrat ni dovolj. Če pišemo o demografiji ali povprečni plači Štajerca, je bolj pravilno in profesionalno pisati o demografiji in povprečni plači prebivalcev štajerske statistične regije. Vendar postoj, štajerska statistična regija sploh ne obstaja. To je le zgodovinska pokrajina, ki je danes zaradi administrativnih razlogov razdeljena na savinjsko in podravsko statistično regijo.
Zapisovanje statističnih regij
Statistične regije Slovenije so ena izmed teritorialnih ravni, za katere Statistični urad RS zbira in izkazuje statistične podatke. Regionalni podatki se uporabljajo za podporo regionalnemu razvoju, pri strokovnem načrtovanju in merjenju učinkov regionalne politike ter za družbenogospodarske analize.
Imena regij niso ne zemljepisna ne stvarna lastna imena, zato se je ustalil zapis z malo začetnico. Govorimo torej o statističnih regijah jugovzhodna Slovenija, osrednjeslovenska statistična regija, gorenjska statistična regija, zasavska statistična regija, pomurska statistična regija, savinjska statistična regija, goriška statistična regija, posavska statistična regija, koroška statistična regija, podravska statistična regija, primorsko-notranjska statistična regija, obalno-kraška statistična regija.
Vsaj za zdaj. V aplikaciji Slovenske statistične regije in občine v številkah Statističnega urada republike Slovenije so imena statističnih regij še vedno zapisana z malo. Hkrati pa je od leta 2019 v nastajanju pravopis 8.0, ki predvideva zapisovanje statističnih regij z veliko. Vendar nismo še tam.
V vsaki izmed dvanajstih razvojnih regij so vzpostavljene institucije regionalne politike, ki opravljajo svoje poslanstvo in naloge po Zakonu o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. Organ odločanja je razvojni svet regije, v katerem so predstavniki občin, združenj gospodarstva in nevladnih organizacij. Najpomembnejše dokumente, razvojne programe in dogovore potrjuje svet regije, ki ga sestavljajo župani vseh občin v regiji.
Razvojne regije se zapisuje z veliko in dobimo: Jugovzhodna Slovenija, Osrednjeslovenska razvojna regija, Gorenjska razvojna regija, Zasavska razvojna regija, Pomurska razvojna regija, Savinjska razvojna regija, Goriška razvojna regija, Posavska razvojna regija, Koroška razvojna regija, Podravska razvojna regija, Primorsko-Notranjska razvojna regija, Obalno-Kraška razvojna regija.
Po nomenklaturi se Slovenija deli še na dva tipa regij; turistične in kohezijske. Vse se zapisuje z veliko začetnico. Tako imamo turistične regije: Alpska Slovenija, Mediteranska in Kraška Slovenija, Termalna Panonska Slovenija, Ljubljana in Osrednja Slovenija. In kohezijski regiji: (kohezijska regija) Zahodna Slovenija, (kohezijska regija) Vzhodna Slovenija.
Zdaj veš vse o zapisovanju regij Slovenije. Manjka le še nekaj vaje, če veliko pišeš, pa ti priporočamo spletno lektorico Amebis Besano. Ta inovativni program prepozna in odpravlja tiskarske napake in dvigne kakovost tvojih besedil. Z njegovo pomočjo boš brez težav izboljšal svoje pisanje in se izognil nepotrebnim napakam. Amebis Besana je tvoja zanesljiva sopotnica za brezhibno komunikacijo. Preprosto vnesi besedilo, počakaj na čarobnost Amebis Besane in opazuj, kako tvoje besede zaživijo v popolni formi!
Si vedel, da za sloviti quiche lorraine oziroma lorenski kiš potrebuješ le sedem sestavin (pri tem tudi vodo in sol štejemo kot sestavine)? Kljub navidezni preprostosti bo jed očarala s teksturo in dobro povezanimi okusi. Najbolje pri tem pa je, da sestavine po želji in lastnem okusu lahko dodaš. Poskusiš lahko s sirom in porom, špinačo, sirom in čebulo, lososom … Pri tem pazi le, da dodatne sestavine v zmes ne prinesejo vode.
Recept za lorenski kiš
V nadaljevanju prispevka najdeš seznam sestavin za pripravo kiša in postopek priprave. Za lažje razumevanje pa smo priložili še video posnetek recepta.
Za listnato testo potrebuješ:
225 g moke
225 g hladnega masla
100 ml ledeno mrzle vode
sol
Za polnilo potrebuješ:
200 g prekajene mesnate slanine, narezane na koščke
320 ml sladke smetane z veliko mlečne maščobe
4 jajca (od tega boš en beljak porabil za premaz testa) in 2 jajčna rumenjaka
Priprava kiša
Skozi cedilo pretresi moko in velik ščep soli na hladno površino. Maslo nareži na približno 1 cm velike kocke in ga vmešaj v moko. Cilj ni, da ju popolnoma zmešaš v homogeno zmes. Dobiti moraš majhne grudice masla, prekrite z moko. Čeprav bo »masa« izgledala precej groba in nedokončana, si želiš ravno tega.
Na vrhu pokapljaj z nekaj vode in jo vmešaj v testo. Pokrij s plastično folijo in postavi v hladilnik za 20 minut.
Pomokaj delovno površino in testo oblikuj v pravokotnik. Testo zvaljaj, da bo njegova dolžina trikrat večja kot na začetku.
Zgornjo tretjino zapogni navzdol, nato čez zapogni še spodnjo tretjino. Sedaj je tvoje testo sestavljeno iz treh tankih plasti. Testo zavrti za četrtino in nato spet razvaljaj, da ga trikrat podaljšaš. Ponovi postopek prepogibanja in testo pusti počivati 20 minut.
Pečico segrej na 180 stopinj Celzija. Namasti vsaj 3 cm globok pekač (približno 20×20 cm) in ga obloži s testom. Nekaj testa prihrani, saj boš z njim morda moral zakrpati luknje, ki nastanejo med peko. Prekrij z aluminijasto folijo (svetleča stran naj bo obrnjena navzdol) in obteži s surovim fižolom ali rižem. Položi v pečico za 40 minut, nato fižol oziroma riž in folijo. Če so se v testu pojavile luknje, jih zapolni s preostalim testom. Peci še 8 minut, nato premaži z jajčnim beljakom in peci še 5 minut.
Popeci slanino (8 do 10 minut), odcedi odvečno maščobo in polovico pripravljene slanine razporedi po pečenem testu.
Smetano, jajca, rumenjake in velik ščep soli zmešaj v veliki posodi, da so dobiš homogeno zmes. Nato stepaj še 30 sekund, da se masa prične peniti. Zlij v bazo iz testa, po vrhu pa razporedi še preostalo slanino. Peci 20 minut in spremljaj med peko. Ko se kiš napihne, a je v središču še mehak, je čas, da ga vzameš iz pečice.
Pred serviranjem počakaj, da se kiš nekoliko ohladi
