Si vedel, da za sloviti quiche lorraine oziroma lorenski kiš potrebuješ le sedem sestavin (pri tem tudi vodo in sol štejemo kot sestavine)? Kljub navidezni preprostosti bo jed očarala s teksturo in dobro povezanimi okusi. Najbolje pri tem pa je, da sestavine po želji in lastnem okusu lahko dodaš. Poskusiš lahko s sirom in porom, špinačo, sirom in čebulo, lososom … Pri tem pazi le, da dodatne sestavine v zmes ne prinesejo vode.
Recept za lorenski kiš
V nadaljevanju prispevka najdeš seznam sestavin za pripravo kiša in postopek priprave. Za lažje razumevanje pa smo priložili še video posnetek recepta.
Za listnato testo potrebuješ:
225 g moke
225 g hladnega masla
100 ml ledeno mrzle vode
sol
Za polnilo potrebuješ:
200 g prekajene mesnate slanine, narezane na koščke
320 ml sladke smetane z veliko mlečne maščobe
4 jajca (od tega boš en beljak porabil za premaz testa) in 2 jajčna rumenjaka
Priprava kiša
Skozi cedilo pretresi moko in velik ščep soli na hladno površino. Maslo nareži na približno 1 cm velike kocke in ga vmešaj v moko. Cilj ni, da ju popolnoma zmešaš v homogeno zmes. Dobiti moraš majhne grudice masla, prekrite z moko. Čeprav bo »masa« izgledala precej groba in nedokončana, si želiš ravno tega.
Na vrhu pokapljaj z nekaj vode in jo vmešaj v testo. Pokrij s plastično folijo in postavi v hladilnik za 20 minut.
Pomokaj delovno površino in testo oblikuj v pravokotnik. Testo zvaljaj, da bo njegova dolžina trikrat večja kot na začetku.
Zgornjo tretjino zapogni navzdol, nato čez zapogni še spodnjo tretjino. Sedaj je tvoje testo sestavljeno iz treh tankih plasti. Testo zavrti za četrtino in nato spet razvaljaj, da ga trikrat podaljšaš. Ponovi postopek prepogibanja in testo pusti počivati 20 minut.
Pečico segrej na 180 stopinj Celzija. Namasti vsaj 3 cm globok pekač (približno 20×20 cm) in ga obloži s testom. Nekaj testa prihrani, saj boš z njim morda moral zakrpati luknje, ki nastanejo med peko. Prekrij z aluminijasto folijo (svetleča stran naj bo obrnjena navzdol) in obteži s surovim fižolom ali rižem. Položi v pečico za 40 minut, nato fižol oziroma riž in folijo. Če so se v testu pojavile luknje, jih zapolni s preostalim testom. Peci še 8 minut, nato premaži z jajčnim beljakom in peci še 5 minut.
Popeci slanino (8 do 10 minut), odcedi odvečno maščobo in polovico pripravljene slanine razporedi po pečenem testu.
Smetano, jajca, rumenjake in velik ščep soli zmešaj v veliki posodi, da so dobiš homogeno zmes. Nato stepaj še 30 sekund, da se masa prične peniti. Zlij v bazo iz testa, po vrhu pa razporedi še preostalo slanino. Peci 20 minut in spremljaj med peko. Ko se kiš napihne, a je v središču še mehak, je čas, da ga vzameš iz pečice.
Pred serviranjem počakaj, da se kiš nekoliko ohladi
Kolo časa (Wheel of Time) je Amazonova serija, ki temelji na knjigah Roberta Jordana. Čeprav v slovenščino (še) niso prevedene so Jordanove knjige, ki jih je nato nadaljeval in zaključil Brandon Sanderson tudi pri nas precej priljubljene. Seveda se bi moral s prihodom serije stopnjevati tudi nivo navdušenosti, a se to ni zgodilo tako, kot so si želeli pri studiju. Ob koncu druge sezone preglejmo nastajanje serije, ravnodušno prvo sezono in željo po izboljšanju v prihodnosti.
Knjige Roberta Jordana so med najbolj uspešnimi v zgodovini
Leta 1990 je v svet izšla knjiga The Eye of the World – recimo, da bi to prevedli Oko sveta – in začela fantazijsko knjižno serijo, ki jo mnogi držijo tesno pri srcu in oklicujejo za najboljšo vseh časov. Avtor Robert Jordan je pri zadnjih naslovih te obsežne serije nalogo pisanja prepustil Brandonu Sandersonu. Ob Jordanovi smrti leta 2007 je Sanderson v roke prejel zapuščino zgodb in neštetih zapiskov ter serijo popeljal do konca, s častitljivim uspehom.
Od izida prve knjige do danes je bilo prodanih več kot 90 milijonov izvodov, knjige pa so zaživele v obliki stripov, družabnih iger, kart, video iger in še in še. Manjkala je le upodobitev na velikem platnu ali malem ekranu. Slednja se je vedno zdela bolj logična odločitev, saj gre za neverjetno obsežno delo, za katero je zdaj jasno, da predstavlja težavo tudi v sklopu serije. Ampak, ne prehitevajmo.
Wheel of Time: Svoja serija ali le poligon za predelavo Prstanov moči?
Več let so se pravice za knjige podajale od rok do rok, ko so skupaj stopili Sony Pictures Television, Red Eagle Entertainment, Radar Pictures in seveda gigant Amazon. Predprodukcija se je začela že leta 2017, a se snemanje ni začelo do septembra leta 2019 in potekalo do marca naslednje leto, ko je bilo prekinjeno zaradi epidemije – nato pa nadaljevalo v aprilu in maju 2021. Nenazadnje so bili nekateri kadri posneti tudi v Sloveniji.
Prva sezona serije Kolo časa ustvari preveč napak in preprek, da bi drugo oklicali za vrhunsko Foto: on tmdb
Prav koronavirus spada med poglavitne razloge za nekoliko težavno prvo sezono. Veliko snemanja se je preselilo pred zeleno platno, ki bi bilo kasneje zamenjano z računalniškim ozadjem. Zamenjati je bilo treba tudi resnične kraje snemanja, saj določene države niso pustile vstopa oziroma dela. Večji del produkcije je bil prestavljen na Češko.
Serije se je pri Amazonu neslavno prijel sloves »testerja za Prstane moči«, saj naj bi skušal Prime preveriti situacijo z visoko proračunsko fantazijsko serijo preden v svet pošlje svojo različico Tolkienovega dela. Le malokdo si je takrat mislil, da bo Kolo časa mnogo boljša od nečesa, kar temelji na Gospodarju prstanov in drugih delih britanskega avtorja. Proračun serije je bil vseeno znatno manjši od Prstanov moči, a še vedno dokaj velik – za prvo sezono je Amazon odštel 80 milijonov ameriških dolarjev.
Za prvo sezono odšteli “le” 80 milijonov, odziv pa v najboljšem primeru mlačen in zmeden
Prva sezona se je premierno odvrtela s tremi epizodami 19. novembra 2021 in zdelo se je, da je prav to, kar se je slišalo iz govoric. Bila je testni poligon za večjo serijo istega studija. Čeprav je bila ena najbolj gledanih serij na svetu, gledalci, kritiki in ljubitelji knjig niso bili povsem navdušeni. Ja, prodaja knjig je šla v nebo, a oboževalcev v večini ni navdušila. Imela pa je nekaj, kar marsikatera serija nima. Bila je potrjena za drugo in tretjo sezono, kar je pomenilo, da lahko napreduje, če si bi to želela ekipa ustvarjalcev.
Rand, Perrin in Mat v prvi sezoni serije Kolo časa Foto: on tmdb
Marsikatero težavo je moč preložiti na epidemijo, a to ni bilo dovolj. Epizode niso bile videti kot nekaj, za kar se je zapravilo 10 milijonov $. Zgodba je bila spremenjena v primerjavi s knjigami in to ne na boljše, o čemur bi lahko razpredali in razpredali. Sredi snemanja je serijo zapustil Barney Harris, ki je igral Matta, kar je pomenilo, da se je moral zaključek serije spisati na novo. Ustvarjalec serije je veliko časa preživel s pritoževanjem nad tem, da si je želel deset epizod in ne osem, a serija ni dajala videza, da si je zaslužila tiste dve dodatni – čeprav bi pomagali. Če so bili liki in igralci dobri, sta bila scenarij in zgodba abotna, enako je z montažo. Prve epizode ni dosegla več nobena.
Seveda, velik razlog za te luknje v cesti je seveda epidemija, a vseeno sprememba zgodbe zgolj zato da nekaj spremeniš, ni nikoli dobra. Kot rečeno, prostora za napredek je bilo za obširen ocean, serija pa je povzročila le to, da so bili gledalci še bolj nervozni glede prihajajoče serije Prstani moči, za katero je Amazon odštel milijardo. Od podpovprečne serije lahko, v teoriji, le še napreduješ. In to so storili ustvarjalci serije Kolo časa.
Napovednik za 1. sezono Kolo časa
The Wheel Of Time – Official Trailer | Prime Video
Kolo časa se je vrnila z drugo sezono, ki je boljša, a nosi svoje težke križe
Mitologija knjig je tako bogata, da tudi večdelna serija ni imela časa za razlago najbolj pomembnih dogodkov, likov, krajev in reči. Zaradi površno postavljenih temeljev tudi s popravljanjem ne bo moč zgraditi trdne stavbe. Serija počne prav zanimivo reč, kjer se pretirano zanaša na gledalčevo morebitno znanje o knjigah, istočasno pa spreminja marsikaj, kar je bralcem ljubo in jih posledično odvrača. Tega tudi druga sezona ne popravi (mogoče celo dodatno pokvari), a je vseeno storjenih nekaj popravkov, ki drugo sezono ustvarijo boljšo ali vsaj bolj gledljivo kot je bila prva. Če nič drugega, je imela prva sezona veliko več težav kot druga.
Madeleine Madden kot Egwene v seriji Wheel of Time Foto: on tmdb
Verjetno sta od osnovne zasedbe zvezdi druge sezone prav Egwene in Nynaeve, saj vsaki pripada ena epizoda, kjer pokažeta ves čustveni razpon sezone. Pridruži pa se jima še Lanfear, ki bi lahko mnogim predstavljala kar najboljši lik v celotni seriji. Poleg tega pa so liki obkroženi s tolikšno količine medle zgodbe, ki je zaradi prve sezone še vedno raztresena. Posamezni prizori so lahko odlični, celo vrhunski, a v sklopu sezone ne delujejo. Nekateri liki kar izginejo, niti omenjeni niso in očitno bomo nanje čakali do tretje sezone. Zaradi nejasnih odločitev trpijo liki, kot so Morraine, Perrin in Matt. Tudi dejstvo, da je bilo potrebno nekaj prirejati zaradi menjave igralca, so besede ustvarjalca Rafa Judkinsa dovolj trden dokaz, da se stvari po nepotrebnem spreminjajo in tako zakomplicirajo vse naokoli.
Obratno početje Veščeca, daleč od Netflixove priredbe One Piece
Netflix je letos postregel s priredbo animeja One Piece, pri kateri so sodelovali tudi ustvarjalci animeja z več kot tisoč epizodami. Serija je dokazala, da se lahko tudi še tako obširno temeljno predlogo spremeni v fantastično serijo z le nekaj epizodami.
Ena od težav serije je menjava igralca za lik Mata, kar pa je daleč od opravičila za vse preostale odločitve Foto: on tmdb
Bizarno gre za nekakšno obratno početje ustvarjalcev Veščeca, ki so s prvo sezono zadeli v srčiko, potem pa nazadovali s svetlobno hitrostjo in izgubili celo Henryja Cavilla in določene režiserje. Ustvarjalci Koločasja, kot so serijo poimenovali pri podkastu O.B.O.D., so se temu že izognili, saj ima druga sezona druge režiserje, kar se je izkazalo za več kot dobrodošlo odločitev.
Če se bodo učili na lastnih napakah, potem nas čaka svetlejša prihodnost.
Kolo časa, naj gre še na bolje
Druga sezona, čeprav izboljšana, ima preveč manjših težav, da bi jo lahko oklicali za »nujen ogled«. Ko jo primerjamo s prvo, je izboljšana večina segmentov, a še vedno ne gre za fantastično serijo, ki bi jo gledal cel svet. Jasno je, da je za zdaj že prepozno. Vprašanje je, ali je prepozno za to, da glavnim likom določijo glavni cilj, h kateremu stremijo? K čemu stremi serija sama? Ni jasno.
Morda gre res za ta trenutek najboljšo fantazijsko serijo, a konkurence praktično ni. Nisem prepričan, če so lahko ljubitelji knjig navdušeni ali vsaj pozitivno nagnjeni k seriji glede na vse spremembe in jasno poslabšanje celotne zgodbe knjig. Seveda je v seriji kar nekaj reči, ki lahko navdušijo gledalce, ki niso brali knjig ali pa bi želeli le uživati v fantaziji. Druga sezona je boljša od prve predvsem zato, ker je bolj gledljiva.
V kolikor bodo ustvarjalci v nadaljnje popravljali situacijo, bi znali priti do nečesa velikega, do tistega trenutka pa se ne gre ogniti opisu serije za izgubljeno priložnost.
Napovednik za 2. sezono Kolo časa
The Wheel of Time Season 2 - Official Trailer | Prime Video
Organov za kritično bolne primanjkuje in medicina še ni odkrila načina, kako bi ustvarila njihov nadomestek. Posledično so kritično bolni ljudje, ki imajo več pod palcem, začeli iskati načine, kako dobiti organ prej, da ne bi umrli med čakanjem nanj. Tako je nastal transplantacijski turizem, kjer se kopja najpogosteje lomijo na plečih najrevnejših.
Transplantacijski turizem od A do Ž
Kaj je transplantacijski turizem? O transplantacijskem turizmu govorimo takrat, ko gre oseba v države tretjega sveta, z namenom pridobitve organa.
Strašljiva je predvsem statistika, da je kar 10 % vseh presaditev organov na letni ravni, opravljenih v okviru transplantacijskega turizma. V številkah je to pretresljivih 100 000 presaditev organov.
»Ne gre le za problem nalezljivih bolezni, temveč za globalni problem, ki ne zajema samo transplantacijske medicine, ampak ogroža splošno javno zdravje. Istočasno ima vpliv tudi na politiko, oblikovalce politik, odvetnike in ranljivo populacijo,« je dejal Peter Chin-Hong, profesor medicine in direktor programa za nalezljive bolezni na kalifornijski univerzi v San Franciscu.
Transplantacijski turizem se je po svetu razvil zaradi pomanjkanja organov v medicini. Gre za resen problem, saj potreb države same ne morejo zadostiti. Kljub izjemni tehnologiji, ki jo imamo, znanstvenikom še ni uspelo odkriti načina, kako vzgojiti organ, ki bi se dovolj skladal s človeškim telesom, da bi ga lahko nadomestil. Veliko ljudi namreč organe čaka tudi več kot 7 let in mnogi ga nikoli ne dočakajo.
Vse se je začelo v 80. letih prejšnjega stoletja
Črni trg z organi, ki poganja transplantacijski turizem, se je začel razvijati v 80. letih prejšnjega stoletja, ko so premožni Azijci organe iskali v Indiji in Jugovzhodni Aziji. Kasneje so se tem potem pridružile še druge, ki so ljudi popeljale v Južno Ameriko in na vzhod Evrope. Nekateri narodi se celo nagibajo bolj k določenim državam, bližnjevzhodni Arabci npr. pogosto potujejo v Indijo.
Zavedati se je treba da so organi na črnem trgu dragi, vendar je to, kako dragi so, vsaj nekoliko odvisno od tega, kje jih želimo kupiti. V nekaterih državah tretjega sveta so organi presenetljivo dosti cenejši. Posledično so prodajalci plačani manj in »darovalci« dobijo še manj.
Nekateri za svoj organ prejmejo le pičlih 1 400 €, še huje pa je, da nekaterim organe preprosto odvzamejo in jim denarja nikoli ne dajo. Zanimivo pa je, da je edini črni trg, ki resnično deluje, vezan na ledvice.
Kako je nastal transplantacijski turizem? Foto: peakSTOCK iz iStock
V ozadju je skoraj vedno izkoriščanje
Eden najbolj zloglasnih primerov se je zgodil leta 2015, ko se je veliko govorilo o transplantacijskem turizmu, ki najbolj obupane popelje na Kitajsko. Tam naj bi se dogajala ena najhujših oblik kršenja človekovih pravic, saj naj bi oblasti ljudem v zaporih kratile avtonomijo telesa tako, da so jim brez privolitve odvzemali ledvice, ki so jih nato prodajali naprej.
Za transplantacijskim turizmom je vedno izkoriščanje Foto: gpointstudio iz iStock
To seveda ni osamljen primer, saj se takšne grozote še vedno dogajajo v mnogih delih sveta, kjer ljudje svoje ledvice prodajajo, ali pa jim jih preprosto odvzema brez plačila. Mnoge žrtve trgovine z organi celo prisilijo, da popišejo soglasja k odvzemu ali trdijo, da so v sorodu s prejemnikom organa.
»Zavedati se moramo, da odvzem organov ni samo problem Kitajske, Indije in Egipta, ampak vpliva tudi na evropske državljane,« je dejal Beatriz Domínguez iz španske nacionalne organizacije za transplantacijo. »Prebivalci EU potujejo v druge države, da bi prejeli še tako potreben organ. Številni primeri zapletov z državljani EU, ki se vračajo iz tujine z nezakonito pridobljenimi organi usmrčenih zapornikov, niso nikoli raziskani, ker zdravniki trdijo, da morajo ohraniti zaupnost bolnikov.«
Nevarnost transplantacijskega turizma
Poleg tega, da gre za ilegalno aktivnost, je največja nevarnost črnega trga vezana na okužbe in nepravilno izveden postopek povezave med darovalcem in prejemnikom. Posledično je pogosta težava ljudi, ki se odpravijo na potovanje z namenom, da bi dobili organ, to, da se vrnejo še z dodatnimi zdravstvenimi težavami.
Organi namreč niso pravilno preverjeni, njihovo stanje verjetno ni povsem pravilno ocenjeno in zdravstvena oskrba je zelo slaba. Ljudi, ki organ prejmejo, tako pogosto že naslednji dan pošljejo domov. In ko se ti vrnejo v države iz katerih prihajajo, pogosto sabo prinesejo kakšne okužbe, ali pa telo zaradi slabe oskrbe zavrne organ. Zavrnitev organa lahko vodi ali v njegovo odstranitev ali pa celo v smrt pacienta. V Združenem kraljestvu se je kar ena tretjina ilegalnih transplantacij končala s smrtjo pacienta.
Tisti, ki se po organe odpravijo v drugo državo, so navadno visoko-izobraženi moški, ki imajo veliko denarja. Tako je verjeti, da ne razumejo, v kaj se spuščajo in kakšna so tveganja, ki se jim izpostavljajo.
Nevarnosti transplantacijskega turizma Foto: Bet_Noire iz iStock
Kaj poganja transplantacijski turizem?
Temeljni dejavniki, ki omogočajo obstoj transplantacijskega turizma, sta pomanjkanje organov za vse kritično bolne in povečanje števila kroničnih ledvičnih bolezni v končni fazi, kar pa je povezano s sladkorno boleznijo, hipertenzijo in debelostjo.
Velik problem pa ostaja tudi revščina, ki je najpogosteje glavni vzrok, da se ljudje odločijo iti pod nož. Njim pa pomaga tudi to, da je zelo očitno, da države ne znajo povsem omejiti črnega trga z organi. V njem pa poleg zdravstvenih delavcev, ki iščejo vir dodatnega zaslužka, sodelujejo še lovci na ledvice, uradi za medicinski turizem in posredniki organov.
Ob naštetem pa ne preseneča dejstvo, da so priljubljene destinacije »transplantacijskih turistov« Indija, Pakistan, Kitajska, Filipini, Egipt, Moldavija in Kolumbija. V Pakistanu na leto presadijo več kot 2000 organov, kar dve tretjini pa sta namenjeni prav tujim državljanom. Darovalci so bili stari okoli 34 let, večinoma nepismeni, ki so si nakopali dolgove in delajo za mesečno plačo v višini 15 ameriških dolarjev. Najhuje pa je, da je le 1 % vseh, ki so prodali ledvico, poročalo, da se po operaciji počutijo dobro. Koliko jih je umrlo zaradi infekcij ali komplikacij, pa je nemogoče oceniti.
Še letos se napoveduje seja Državnega zbora o ustavnih spremembah. Glavni namen je depolitizacija sodstva, v katerega uspeh pa dvomi nekdanji predsednik ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič. »Sprememba števila članov Sodnega sveta nič ne prispeva ne k politizaciji in ne k depolitizaciji,« je v oddaji Spoznanje več, predsodek manj povedal za Radio Ognjišče.
Dvom v uspeh depolitizacije sodstva s strani nekdanjega predsednika ustavnega sodišča
Upokojeni dr. Ernest Petrič dvomi v uspeh depolitizacije. »To, da bo namesto državnega zbora, kjer so izvoljeni predstavniki, ki jih ljudje izvolijo in jim s tem izrazijo zaupanje, to je bistvo demokracije. Da ne bodo poslanci več imenovali tistega, ki ga bo Sodni svet predlagal, ampak predsednik oziroma predsednica države tudi to ni nič bistvenega,« je povedal. Ob tem je dodal, da je »tudi predsednik ali predsednica države politično angažiran in razmišljujoč človek. In nič narobe ni, če jih imenuje predsednik ali pa državni zbor.«
Jasno je povedal, da je bistvenega pomena, kdo predlaga kandidate za sodnike. Spomnimo, da naj bi nova sestava Sodnega sveta spremenila število članov iz 11 na 15, od katerih bi jih sedem imenoval DZ, osem pa sodni svet. O tem je nekoliko bolj oster Petrič, ki pravi: »Če to ni cehovski pristop, potem ne vem, kaj je cehovski pristop. Sodnike, ki naj bi neodvisno odločali, sodili, uživali neko spoštovanje, kar je pri nas velik problem, kajti ni slabšega za neko državo, če sodstvo ne uživa ugleda in pri nas, naj mi gospodje in gospe sodniki, veliko jih je, ki sijajno delajo, ne zamerijo, da rečem, pri nas sodstvo ne uživa takega ugleda, kot bi ga moralo. Zakaj? Verjetno zaradi njihovih sodb in njihovega dela.«
Izpostavil je dejstvo, ki ga še posebej moti. Gre za dejstvo nujnega postopka glede celotne zadeve. O tem pravi: »Najbolj me moti to, da naj bi se to rešilo po nujnem postopku, to je pa enostavno neverjetno. Nujni postopek je takrat, ko je vojna pred vrati, ko je za nami ogromna katastrofa, ko se vse sesuva.«
V letu 2024 se vrača Policaj z Beverly Hillsa! Gostobesedni Axel Foley je nazaj, kar pomeni, da se vrača tudi Eddie Murphy. Netflix je objavil napovednik za film Policaj z Beverly Hillsa: Axel Foley (Beverly Hills Cop: Axel Foley) in navdušil oboževalce trilogije. Nostalgija akcijskih komedij iz osemdesetih in devetdesetih je spet tu. Kaj vemo o prihajajoči akcijski komediji?
Policaj z Beverly Hillsa je Murphyja izstrelil v stratosfero
Policaj z Beverly Hillsa na Netflixu Foto: on whatsonnetflix
Leta 1984 je Policaj z Beverly Hillsa komika in igralca Eddieja Murphyja izstrelil med mega zvezde. Producentski duo Don Simpson in Jerry Bruckheimer je režiserju Martinu Brestu zaupal scenarij Daniela Petrieja Jr. in vse ostalo je zgodovina. Film je prejel celo nominacijo za oskarja za najboljši izvirni scenarij in za zlati globus v kategoriji najboljši film.
Eddie Murphy je bil gostobesedni policaj, ki je povzročal kaos po celem Beverly Hillsu in širše. Ob njem sta bila Judge Reinhold kot detektiv Billy in John Aston kot načelnik John Taggart.
Tri leta kasneje je sledil drugi del, leta 1994 pa tretji, ki se je dolgo zdel tudi zadnji, kot edini pa je prejel tudi negativne kritike. Čakalo se je mnogo let in v času, ko je Hollywood obseden s predelavami in obnovitvami legendarnih franšiz, temu ni ušel niti Axel Foley.
Beverly Hills Cop se vrača leta 2024 Foto: on netflix
Axel Foley se vrača z letom 2024
V vlogah se vračajo Eddie Murphy, Judge Reinhold, Paul Reiser, John Aston in Bronson Pinchot. Scenarij so spisali Will Beall (Aquaman, Liga pravičnih Zacka Snyderja, Castle), Tom Gormican in Kevin Etten (oba Neznosno breme ogromnega talenta (The Unbearable Weight of Massive Talent)). Film je režiral Mark Molloy v svojem celovečernem prvencu.
Detektiv Axel Foley (Eddie Murphy) se vrača na Beverly Hills. Potem ko je življenje njegove hčerke ogroženo, se ona (Taylour Paige) in Foley združita z njegovim novim partnerjem (Joseph Gordon-Levitt) ter starima prijateljema Billyjem Rosewoodom (Judge Reinhold) in Johnom Taggartom (John Ashton), da bi razkrili zaroto.
Beverly Hills Cop: Axel F | Official Teaser Trailer | Netflix
Prvi decembrski vikend sva se s fantom odločila preživeti v bavarski prestolnici. Izlet je bil (kot po navadi) bolj spontan – nekaj časa sva že govorila, da bi šla na izlet v München, a odločitev, da ta vikend prav zares greva, je bila sprejeta bolj kot ne zadnji trenutek. In zagotovo ne na podlagi lepe vremenske napovedi 😊.
Ogledala sva si nekaj glavnih znamenitosti ter uživala v prazničnem vzdušju, ki decembra vlada v mestu.
Petek: vesolje, avtomobili in praznično vzdušje
Prvotni načrt je bil, da petek zaradi slabe vremenske napovedi preživiva v tehniškem muzeju München (Deutsches Museum). Ker se je slaba napoved raztegnila še na soboto, sva se odločila, da se v petek raje naspiva, in se na pot odpraviva ob bolj človeški uri (namesto ob petih zjutraj) ter ogled muzeja prestaviva na soboto. Najin prvi cilj je bilo tako Garching Forschungszentrum oziroma raziskovalno središče Garching. Del raziskovalnega središča je tudi observatorij in planetarij, ki spadata pod Evropsko vesoljsko agencijo (ESA). Ta pa ni namenjen le znanstvenikom in astronomom, ampak vsebuje tudi muzej za obiskovalce. Njegov obisk je brezplačen, jaz (predstavnik geekov, ki jih zanimajo vsa področja naravoslovja), pa bi tam brez težav preživela cel dan.
Super-Planetarium in Garching bei München eröffnet
Po kosilu sva se s podzemno železnico oziroma U-Bahnom (ki pod zemljo poteka le po centru mesta, v okolici pa se ne razlikuje dosti od običajnega vlaka) odpravila do BMW Muzeja, spotoma pa sva naredila še postanek pred Allianz Areno. Čeprav noben od naju ni ljubitelj avtomobilov, sva v muzeju preživela precej časa in nama zagotovo ni bilo žal.
BMW muzej
V tem času je bila zunaj že popolna tema, midva pa sva lovila še check-in do 20.00 v nastanitvi, ki ni bila ne del Münchna, ne Garchinga – bila pa je glede na ostale hotele v središču mesta precej poceni. Po obisku muzeja sva se tako počasi odpravila nazaj proti avtu, spotoma sva si ogledala še nekaj božičnih stojnic.
Sobota: odličen plan, ki ga je preprečila pošiljka snega
Čeprav neprespana, sva se odločila, da za soboto nastaviva budilko in prispeva v muzej že takoj, ko se ta odpre (ob devetih). Začuda zjutraj sploh nisva zamujala in sva pravočasno prispela na postajo za vlak (S-Bahn). A kmalu sva začela ugotavljati, da so tiri prekriti s snegom. Ogovorila naju je starejša gospa in naju seznanila z dejstvom, da vlak vsaj do dvanajstih ne bo vozil. Morda bodo vozili avtobusi … A bi nanj v vsakem primeru morala čakati še eno uro. Tako nama ni preostalo drugega, kot da odmeteva avto in se z njim premakneva bližje mestu. Seveda s seboj nisva imela metlice za sneg in sva končala z mokrimi rokavicami. Tudi podzemna železnica je obratovala le v območju, kjer vlaki vozijo pod zemljo. Očitno tudi Nemce sneg preseneti in ohromi javni prevoz še bolj kot pri nas.
Na koncu sva v muzej prispela ob pol dvanajstih. V njem sva ostala prav do zaprtja ob petih popoldan, se sprehodila skozi vse zbirke, za tiste, ki so nama bile najzanimivejše, pa sva si vzela več časa. Po ogledu sva v gostilni pojedla kosilo, se sprehodila po mestu čez tržnico Viktualienmarkt in glavni mestni trg Marienplatz, spotoma uživala v prazničnem vzdušju in se odpravila do nastanitve.
Nedelja: zimska pravljica, a žal tudi konec izleta
V soboto zvečer je na srečo prenehalo snežiti in zjutraj sva se prebudila v prelepo zimsko jutro. Nad popolnoma zasneženo pokrajino je sijalo sonce. Odločila sva se, da zadnji dan sploh ne hodiva v mestno središče, saj bi s tem le izgubljala čas in plačevala za parkirišča ter javni prevoz. Ogledala sva si Schloss Schleißheim, park pred dvorcem pa je bil žal zaprt.
Schloss Schleißheim
Potem sva se sprehodila po enem izmed mestnih parkov in naredila nekaj lepih fotografij zasnežene pokrajine. Bližnji prebivalci so izkoristili prelepo nedeljo in se odpravili na svež zrak. V parku je bilo tako res veliko sprehajalcev, otrok, ki so se sankali in igrali v snegu ter nekaj tekačev na smučeh. Na poti domov sva se ustavila še v manjšem mestecu na okusnem kosilu.
Ves december se lahko potegujete za atraktivne nagrade v trgovini z mobilnimi aplikacijami AppGallery.
Pred nami so čudoviti praznični tedni in poleg dobrih mož, bo darila letos delilo tudi podjetje Huawei. Od danes pa vse do konca leta lahko uporabniki njihovih naprav z operacijskim sistemom Android osvojijo eno od več kot 65 tisoč nagrad, tako da v trgovini AppGallery zbirajo točke, ki so jih deležni za prenos aplikacij in igranje mobilnih iger.
Da bi se pridružili zabavi, ki bo zaključena 31. decembra, bo dovolj, da iz trgovine AppGallery prenesete eno ali več v kampanjo vključenih aplikacij in mobilnih iger, saj na ta način zbirati točke, ki jih boste lahko zamenjali za darila. Nagrade vključujejo bon FindMyKids Premium, bon Easy Voice Recorder Premium, točke Huawei, kupone AppGallery ter številne druge!
Ker se bližajo prazniki, nikar ne pozabite na obdarovanje bližnjih. Za vse tehnološke zanesenjake ima Huawei zelo pestro ponudbo odličnih daril. Omeniti velja izredna pametna telefona Huawei P60 Pro in Huawei Mate X3. Vodilni pametni telefon Huawei P60 Pro je opremljen z vrhunskimi kamerami, ki o kakovosti mobilne fotografije prepričajo tudi največje dvomljivce. Po zaslugi visoke občutljivosti na svetlobo in izrednih algoritmov umetne inteligence vam bo uspelo posneti fotografije, ki bodo navdušile vse. Z izrednimi fotografskimi zmogljivostmi je opremljen tudi Huawei Mate X3. Po zaslugi zložljive zasnove omogoča fotografiranje iz različnih kotov, s čimer boste poponoma sprostili svoj ustvarjalni potencial.
Spoznajte izredne pametne ure Huawei
Huawei v sodelovanju z Big Bangom pripravlja praznična dogodka, na katerih bodo ozaveščali o prednostih nošenja pametnih ur. Prvi dogodek bo potekal 20. decembra med 15. in 17. uro v prodajalni podjetja Big Bang v mariborskem nakupovalnem središču EuroPark. Drugi bo v ljubljanskem CityParku 22. decembra ravno tako med 15. in 17. uro. Na vprašanja obiskovalcev bo odgovarjal predstavnik podjetja Huawei, medtem ko jih bo s kvizom in priročnimi darili, med katerimi je tudi Bluetooth miška Huawei, animiral vplivnež Dino Hajderović. V času trajanja dogodkov boste lahko kupili pametno uro Huawei Watch GT 4 s 10-odstotnim popustom in obenem brezplačno prejeli brezžične slušalke Huawei FreeBuds SE 2.
Jesen in zima sta za podjetje Fjällräven še posebej pomembna letnna časa, ne le zaradi njegovega severnega izvora, temveč tudi zato, ker je naravo v teh letnih časih včasih malo bolj težko ceniti. Fjällräven verjame, da lahko s pravo opremo in znanjem tudi pozimi v naravi uživa vsakdo. Da bi to uresničil, vsako leto povabi ljudi po vsem svetu, da se prijavijo na Fjällräven Polar, vsakoletno 300-kilometrsko ekspedicijo s pasjo vprego po polarnem krogu. Odprava ne omogoča le priložnosti, da povsem običajni ljudje doživijo in cenijo pravo divjino, ampak tudi podjetju Fjällräven omogoča, da preizkusi svoja oblačila in opremo v mrzlih in oddaljenih pokrajinah švedske Arktike.
Zagotavljanje inovativnih rešitev za spopadanje z zelo mrzlimi razmerami je osrednji del zgodovine Fjällrävna. Leta 1974 je ustanovitelj podjetja Fjällräven Åke Nordin izdelal in skrbno preizkusil prvo puhovko Expedition Down Jacket, ki se je odlično izkazala v najbolj ekstremnih okoljih. Danes Fjällräven stopa po isti poti kot Åke pred leti in si vselej prizadeva razvijati, izboljševati in preizkušati svojo široko paleto zimskih jaken, ki v tej sezoni vključuje Polar Expedition Parko – za popolno toploto in zaščito tudi v najbolj ekstremnih zimskih razmerah – in lahkotno različico najbolje prodajane vodoodporne in izolirane jakne Nuuk Parka, Nuuk Lite Parka, ki je ustvarjena prav za hladne in vlažne jesenske dni v naravi. Zimske jakne odlikuje čudovit naravni izolator – puh.
Fjällräven Down Promise
Ključni del Fjällrävnovega trajnostnega pristopa je sledljivost. Down Promise zagotavlja 100-odstotno sledljivost in etično proizveden puh z uporabo proizvodne verige s strogim in ponavljajočim se nadzorom svojih dobaviteljev in podizvajalcev. Pred uvedbo te zaveze zaradi dolgih proizvodnih verig podjetje ni natančno vedelo, od kod prihaja njegov puh. Da bi zagotovili najvišje standarde dobrega počutja živali, se je podjetje odločilo, da bo podrobneje pregledalo svojo dobavo puha. Razvili so lastne stroge standarde, namesto da bi se zanašali na tretje osebe in certifikate.
Po več letih dela je bil rezultat Fjällräven Down Promise, ki je v veljavi od leta 2014 in velja za najbolj pregledno v industriji izdelkov za prosti čas.
Fjällräven oblačila so na voljo na prodajnih mestih Annapurna, Emporium, Iglu Sport in Sport Vision.
Kuhano vino uživamo že tisoče let. »Kuhančka« so pili že Rimljani, ko so pogreli vino in dodali poper ter druge začimbe. In še danes je ena najbolj priljubljenih zimskih pijač prav kuhano vino, ki prijetno diši in se iz njega kadi na božičnih stojnicah. Kaj pa kuhano pivo?
Kdo je že slišal za kuhano pivo?
Posoda za gretje piva v obliki čevlja. Foto: on etsy
Pred 20. stoletjem je bilo kuhano pivo priljubljena izbira v angleških in ameriških gostilnah ter domovih, še posebej pozimi. Razvili so celo posebna orodja, kot je bil grelnik piva v obliki škornja iz 18. stoletja. Bakrena ali železna posoda, v katerega so postavili vrč napolnjen s pivom, nato pa celo reč postavili nad ogenj.
Nekateri so verjeli, da ima pitje vročega piva blagodejen vpliv na zdravje. Hladne pijače naj bi namreč povzročale pešanje vida in izgubo teže (kar je bilo slabo v viktorijanski Angliji).
Pred izumom hladilnikov so morali ljudje mnoge jedi in pijače začiniti že samo iz higienskih razlogov. To je morda še najbolj očitno v indijski kulinariki, vendar tudi Rimljani so v kuhano ali nekuhano vino dodajali vse od popra, do medu in kisa. Enako je veljalo za pivo nekaj stoletij nazaj. Vendar pa je s širjenjem novih tehnologij za varjenje in različnih vrst hladno serviranih piv, kuhano pivo izgubilo priljubljenost.
V zadnjih letih je ta pijača doživela ponovno oživitev in predstavlja alternativo za tiste, ki iščejo bolj blago možnost od kuhanega vina. Najboljše kuhano pivo nastane iz pšeničnih piv, saj njihov okus in nizka grenkoba dopolnjujeta dodatek pomaranče, klinčkov, ingverja in medu. Seveda pa je vse odvisno od kuharja in uporabimo lahko skoraj katerokoli pivo.
Recept za kuhano pivo
Za dve osebi potrebujemo:
Dve mali pivi (0,33 l)
Dve žlici medu
Ingver
Janež
Klinčke
Cimet
1 dl pomarančnega soka
nekaj kapjic Angostura bitters (priljubljen ekstrakt, ki se dodaja vrsti koktejlov. Kupimo ga lahko v vsaki bolje založeni trgovini.)
Pivo in začimbe damo skupaj in grejemo deset minut. Pazimo da tekočina ne zavre. Po desetih minutah naše pivo precedimo, da se znebimo nadležnih klinčkov in janeža, počakamo še 5 minut, da se malo ohladi in postrežemo. Za še bolj »fensi« izkušnjo dodajmo malo pomarančno lupino.
Blue Eye Samurai ali Modrooki samuraj je animirana serija, ki je svojo tiho premiero doživela na Netflixu. Od tistega trenutka pa ni prav nič potekalo v tišini, saj je serija hitro postala svetovni hit in bila še hitreje obnovljena za drugo sezono. Izpod peresa zakonskega para, Amber Noizumi in Michaela Greena, je v začetku novembra v tišini izšla animirana serija, ki jo bodo mnogi povezovali z Arcanom izpred dveh let. Z njo si deli le dejstvo, da gre za pravo pravcato mojstrovino. Kaj je tisto, kar Netflixov novi hit ponese na raven genialnih serij in med najboljše Netflixove serije vseh časov?
Osem epizod animirane serije je poželo salve aplavza tako pri kritikih kot pri gledalcih, ker pa gre za animacijo, so povezave z Arcane skorajda neizbežne. A dovolj o povezavah s sicer izjemno serijo, ki je prav tako dostopna na Netflixu. Kdo je poskrbel za serijo Modrooki samuraj, če si dovolimo nekaj lastnega prevoda v slovenščino.
Blue Eye Samurai izpod peresa zakoncev
Michael Green je na začetku kariere pisal scenarije za serije Seks v mestu, Smalville in Everwood, nato izdal nekaj stripov za DC (Superman, Batman in Supergirl), leta 2011 pa je luč sveta ugledala zdaj že legendarna katastrofa Green Lantern, prav po njegovem scenariju. Ampak ni se predal, saj je leta 2017 spisal enega najbolj norih let v scenaristični zgodovini. Premierno so bili prikazani filmi Osmi potnik: Zaveza (Alien: Covenant), Umor na Orient Ekspresu (Murder on the Orient Express), Blade Runner 2049 in Logan za katerega je prejel tudi oskarjevsko nominacijo. Postalo je jasno, da Green lahko ustvari izjemen scenarij, sodeloval je tudi pri seriji Ameriški bogovi (American Gods), a so si sledili filmi Klic divjine, Jungle Cruise, Smrt na Nilu in letošnja gotska detektivka Smrt v Benetkah. V prihodnosti bosta sledila še težko pričakovana BioShock in Marvelov Blade.
Zelo pomemben člen pri seriji pa je njegova žena Amber Noizumi, ki je navdih za zgodbo vzela iz lastne življenjske izkušnje. »Odraščanje z občutkom, da ne pripadaš nikamor. Nisi belka, nisi Japonka in tako konstantno iščeš lastno celoto,« je povedala o navdihu za serijo. Pri seriji je imela pomembno vlogo tudi producentka in režiserka prvega dela Jane Wu, ki je poznana predvsem kot mojstrica zgodborisa.
Blue Eye Samurai je prelepa serija, ki upodobi Japonsko v 16. stoletju Foto: on tmdb
Zgodba o maščevanju, postavljena na Japonsko, zaklenjeno od sveta
Zgodba je postavljena v obdobje Edo (natančneje v 17. stoletje), ko je šogunat Tokugawa zaprl meje Japonske in zaklenil deželo vzhajajočega Sonca. Ostali so le štirje beli možje oz. zahodnjaki, ki so se poskrili po deželi, a imajo še vedno velik vpliv. Eden od njih je zaplodil otroka, ki ga čaka celo življenje diskriminacije in sovraštva. To je Mizu (Mary Erskine), svetlooka sirota, ki iz ulice sovražnih pogledov in udarcev pribegne k ostarelemu in slepemu izdelovalcu mečev, Eijiju (Cary-Hiroyuki Tagawa). Mizu v odraslosti stopi na pot maščevanja, iskanja štirih zahodnjakov, ki jih hoče ubiti na vsak način. Čeprav prežeta z idejo maščevanja in jeze, se njena duša sooča z bitko dobrega srca in slabih namenov.
Mizu se celo življenje bori z diskriminacijo Foto: on tmdb
Spoznamo tudi Ringa (Masi Oka), optimistično veselega kuharja, ki je brez dlani, a postane njen oproda. V Edu, glavnem mestu dežele, spoznamo tudi »trmasto« princeso Akemi (Brenda Song), ki od očeta zahteva, da jo poroči s Taigenom (Darren Barnet), povzpetniškim in arogantnim samurajem, ki pa prihaja iz revne družine. Zgodba se odvija, v ozadju pa spoznamo politične spletke, ki se prepletajo z glavnim ciljem maščevalne sirote. V ozadju niti vleče irski tihotapec Abijah Fowler (Kenneth Branagh), ki si želi spodnesti šogunat in ogroziti Japonsko, pri tem pa mu pomaga Heiji Shindo (Randall Park).
To je poskus opisa zgodbe brez podajanja kvarnikov, kar bi nekoliko ogrozilo fantastično pustolovščino, ki čaka slehernega gledalca Netflixove stvaritve. V nadaljevanju pa si bo sledilo kar nekaj kvarnikov.
Kar klišejsko se zdi povezati nekaj, kar ima opraviti s samuraji in Japonsko z velikim režiserjem iz prav te države. Ampak skorajda ne gre drugače, ker je prav Kurosawa eden glavnih navdihov za njen nastanek. Tako je v scenografiji moč najti kar nekaj številnih omažev na njegovo filmografijo, a ima prav toliko poklonov na modernejše stvaritve, kot je Naruto. Tu je še veliko povezav z »zahodnjaško« filmografijo, ki je upodobila japonsko zgodovino, kot je to storil Tarantinov Ubila bom Billa (Kill Bill) – seveda je uporabljena skladba Tomoyasuja Hoteija – in celo japonizirana različica skladbe Metallice, For Whom the Bell Tolls. Za to je poskrbela Amie Doherty. Kar nekaj tematskih poovezav ima tudi s filmom Tišina (Silence, 2016), mojstrovino Martina Scorseseja.
Po čudovitih konceptnih fotografijah so se ustvarjalci odločili za zmes 2D animacije s 3D modeli in zajemom gibov, slednje predvsem pri akcijskih prizorih. Ne gre povsem za anime, vsekakor pa je največ povezav prav s tem žanrom. Žarijo barve, premiki in celo premikanje ust, kjer je resda izvirna angleška izgovorjava, a na trenutke spominja na sinhronizacijo animejev, ko premiki ust ne sledijo besedam. V eni od epizod, ki je na YouTubu dostopna tudi v črno-beli različici, uporabi podobo tradicionalnih japonskih lutk bunraku za pripovedovanje zgodbe. Tako perfektna animacija, da pozabiš, da to ni resnični svet.
Blue Eye Samurai je nasilna serija, polna krvi, zlomov, grdih besed, spolnosti in golote. Vse omenjene tematike pa nagovarja s premislekom, spoštovanjem in celo straho spoštovanjem. Če je na eni strani očitno že skorajda špagetivesternsko špricanje krvi, je na drugi strani neverjetna čustvenost ob prikazu golote in spolov. Slednje se po ogledu zdi kot eden glavnih adutov celotne serije.
Pokloni velikim mojstrovinam preteklosti Foto: on tmdb
Heroina, rasizem, feminiteta, seks in liki, napisani z neverjetnim občutkom
»Leta 1663 Japonska zapre svoje meje. Popolnoma,« nam pove uvodni tekst v serijo in v naslednjem trenutku predstavi rasizem tistega časovnega okvirja. Svetlo modre oči so pokazatelj mešane rase, kar pomeni, da je že vsak dojenček obsojen na smrt ali životarjenje in beg pred sovraštvom. Pošast in onryō, maščevalni duh, sta glavni žaljivki, uporabljeni v seriji. O tem je Amber Noizumi povedala, da se ji je prva ideja o tem utrnila ob rojstvu hčere pred petnajstimi leti: »Zakaj sem tako navdušena, da ima moja hči modre oči? Kaj je tako slabega v tem? In zakaj sem tako navdušena, da imam otroka, ki je videti bolj bel?«
Mizu je eden najbolj zanimivih likov Foto: on tmdb
Izvrstno napisani liki. To je tisto, kar serijo postavi na raven, višjo od tiste, na katero jo postavijo njen stil, videz in zgodba. Tu prednjačita Mizu in Akemi, prva skriva svojo feminiteto, druga se jo nauči izkoriščati za svoj cilj. Obe sta bili to naučeni, ena zaradi dejstva, da bo princesa, ustvarjena zgolj zato da služi svojemu možu, druga zaradi dejstva, ker bi bila zlorabljena in verjetno ubita, če bi to razkrila. Mizu je seveda glavni lik te serije, saj je po njej tudi poimenovana. Gre za lik, poln sivine. Ni dobra in ni slaba. Prikazane so slabe lastnosti, ki so njen odziv na družbo in okolico, istočasno pa so posledica njenega maščevalnega cilja. Vsakič, ko pa je pokazala dobro plat svoje osebnosti, je bila izkoriščena, napadena in zlomljena.
Ljubitelji filma bodo nekaj povezav našli z Možem brez imena Sergieja Leoneja in Clinta Eastwooda, saj kar nekaj časa mine do razkritja imena naše junakinje. Njena zgodba je tragična. Ne strinjamo se nujno z njenimi odločitvami, a jo razumemo zaradi taktično postavljenih vpogledov v njeno preteklost. Tu je magnum opus serije prav peta epizoda, ki jo lahko brez težav okličemo za nekaj najboljšega, kar je videl mali ekran. Ali je Mizu še vedno zmožna spustiti neko osebo v svoje srce, pokazati toplino in zaupati, ali je njena želja po krvi premočna?
Akemi svojo ženskost uporabi za doseganje ciljev Foto: on tmdb
Princesa Akemi svojo zgodbo prične na vrhu, kjer spoznamo njeno edino željo – želi biti poročena s Taigenom in ne kar nekom. Iz prizora v prizor je potisnjena nižje po družbeni lestvici, spoznava resnični svet in nato uporabi pridobljeno znanje v lastne namene. Scenarij tako sloni na izpolnjevanju obljub, ki gledalcu ostanejo v mislih in ne na šok terapiji, ki se na dolgi rok ne obnese.
Med liki vsekakor izstopa Ringo, ki lahko obvelja za komični lik, a to nikoli ne odtehta njegovega pomena za Mizu in njeno postopno sprejemanje njegovega optimizma. Na vse pretege si želi doseči veličino. Druga plat te medalje pa je Taigen, nekoliko aroganten, a nadvse časten samuraj. Modrooki samuraj pa je serija, napolnjena z zanimivimi liki, kjer je že kar težko izbrati najboljšega, lažje izberemo le najbolj razčlenjenega.
Blue Eye Samurai, prekrasno presenečenje
O seriji bo v prihodnje povedanega še marsikaj, najlažje bo seveda gledati video eseje na Youtubu, ki bodo zapisano oziroma povedano brez težav okitili s fantastičnimi prizori. Zna biti, da se bo v tem času pojavilo tudi nekaj očitnih kritik na račun serije, kjer bi lahko prednjačile predvsem tiste s komentarji na 18+ stil. V tem trenutku lahko iz naftalina potegnemo dve kvazislabosti, to sta enodimenzionalni negativec in rahlo medel zaključek, ki sledi vrhunski peti epizodi.
Blue Eye Samurai je čudovit prikaz izvrstne pripovedi, izjemnih likov, prekrasne animacije, mešanice slogov in poklonov preteklim mojstrovinam. Ustvarjalci so lahko ponosni nase, saj je v več pogledih Modrooki samuraj izvrstna serija in v svojih najboljših trenutkih nekaj najboljšega v zgodovini pretočnikov in malih ekranov.
