Astronomi so identificirali najbolj masivno zvezdno črno luknjo, kar so jih kdaj odkrili v naši galaksiji, presenetljivo blizu Zemlje, je sporočil Evropski vesoljski observatorij (ESO).
Glede na članek, objavljen v reviji Astronomy & Astrophysics, je bila ta črna luknja, imenovana Gaia BH3 ali na kratko BH3, opažena v podatkih, ki jih je zbrala misija Gaia Evropske vesoljske agencije (ESA).
Podatki so pokazali, da se zvezda v sistemu črne luknje BH3 opoteka tako, da je kazalo, da obstaja neko nevidno telo ogromne mase, ki jo vleče s svojo gravitacijo.
Črna luknja s 33-kratno maso Sonca
Za določitev mase BH3 so bili uporabljeni podatki iz kolaboracije Gaia ter podatki, zbrani z ESO-jevim zelo velikim teleskopom (VLT) in drugimi zemeljskimi opazovalnimi teleskopi.
Matematična analiza poti zvezde spremljevalke BH3 je pokazala, da mora krožiti okoli predmeta, katerega masa je 33-krat večja od mase Sonca. Ker pa ta objekt ne oddaja svetlobe, sijati pa bi moral tako močno, da bi ga lahko videli s prostim očesom z Zemlje, so sklepali, da gre za črno luknjo.
Pri novem odkritju je še posebej zanimivo to, da je BH3 izjemno blizu Zemlje – oddaljena je le 2000 svetlobnih let v ozvezdju Orla, zaradi česar je druga znana črna luknja blizu Zemlje.
Najbližja doslej odkrita je BH1, ki je oddaljena okoli 1500 svetlobnih let, a ima maso le 10 Sončevih mas.
Tako odkritje se zgodi enkrat v življenju
Črna luknja BH3 je bila najdena, ko je ekipa pregledala opazovanja ESO-jeve misije Gaia, ki prikazuje položaje in gibanje približno 2 milijard zvezd v Rimski cesti.
»Nihče ni pričakoval, da bo v bližini našel doslej neodkrito masivno črno luknjo,« je dejal član kolaboracije Gaia Pasquale Panuzzo, astronom v Nacionalnem centru za znanstvene raziskave (CNRS) na Observatoire de Paris – PSL v Franciji.
»To je raziskovalno odkritje, ki se zgodi enkrat v življenju,« je dodal.
Primerjava treh zvezdnih črnih lukenj v naši galaksiji: (levo) Gaia BH1, (na sredini) Cygnus X-1 in (desno) Gaia BH3, katerih mase so 10, 21 oziroma 33-krat večje od Sončeve. Gaia BH3 je najbolj masivna zvezdna črna luknja, ki so jo doslej našli v Rimski cesti. Foto: ESO/M. Kornmesser on space
Dve kategoriji črnih lukenj
Črne luknje nastanejo s kolapsom velikanskih zvezd, rastejo pa s požiranjem plina, prahu, zvezd in drugih črnih lukenj, ki so v bližini.
Trenutno znane črne luknje spadajo v dve kategoriji: črne luknje zvezdne mase, katerih masa je nekaj do nekaj desetkrat večja od Sončeve; in supermasivne črne luknje, kozmične pošasti, katerih masa je lahko od nekaj milijonov do 50 milijard-krat večja od Sončeve.
BH3 je trenutno največja znana zvezdna črna luknja v Rimski cesti, druga po masi za supermasivno črno luknjo Sagittarius A* v središču galaksije.
Skrivnostne črne luknje srednje mase
Črne luknje srednje mase, katerih masa je med 100 in 100.000-krat večja od Sončeve, so najbolj izmuzljive v vesolju. Znanstveniki upajo, da bodo v prihodnosti lahko zapolnili to vrzel z iskanjem majhnih črnih lukenj in proučevanjem, kako bi se lahko razvile in vplivale na njihovo vesoljsko okolje.
Sodeč po novih raziskavah, se je v Indiji pred 47 milijoni let plazila ogromna kača, daljša od nekaterih avtobusov. Verjetno je najdaljša kača, ki je živela na Zemlji. Poimenovali so jo Vasuki indicus, po mitološki kači, ki je bila okoli vratu hindujskega božanstva Šive.
Današnje anakonde in pitoni v povprečju zrastejo okoli 6 metrov, medtem ko je ta starodavna žival lahko dosegla 15 metrov dolžine. Bil je počasen plenilec iz zasede, ki je svoj plen ubil tako, da se je ovil okoli njega in ga zadušil.
Fosili kače, najdene v Indiji
Znanstveniki z indijskega tehnološkega inštituta Roorkee so analizirali 27 fosiliziranih vretenc, ki so jih leta 2005 odkrili v rudniku premoga v indijski zvezni državi Gujarat. Nekatera so bila še povezana, ko so jih našli.
Strokovnjaki so sprva mislili, da kosti pripadajo starodavnemu, krokodilu podobnemu bitju. Šele ko so leta 2023 iz fosilnih ostankov odstranili usedlino, so ugotovili, da gre za prazgodovinsko kačo velikanko.
Vasuki indicus, najdaljša kača v zgodovini planeta Foto: on sci news
Živela je na kopnem, ne v vodi
»Zdi se, da so vretenca pripadala odraslemu posamezniku. Kača je bila ogromna zaradi številnih možnih dejavnikov, kot sta ugodno okolje z bogastvom hrane in pomanjkanje naravnih plenilcev. Poleg tega je lahko vplivala na njeno velikost zaradi toplejših podnebnih razmer,« sta povedala paleontologa Debajit Datta in Sunil Bajpai, poroča CNN.
Na podlagi velikosti najdenih vretenc so znanstveniki ocenili, da gre za kačo, dolgo med 10 in 15 metrov. To pomeni, da tekmuje z največjo znano vrsto kače – izumrlo titanoboo. Glede na fosil Titanoboe, najden v Kolumbiji, bi lahko ta zver tehtala 1140 kilogramov in dosegla dolžino 15 metrov.
Paleontologi trdijo, da je Vasuki indicus živel na kopnem in ne v vodi kot anakonda. Zaradi svoje velikosti se verjetno ni plazil po krošnjah dreves.
Kače so hladnokrvne živali in za preživetje potrebujejo toploto iz okolice. Velikost teh plazilcev je torej odvisna od temperature okolja. »Njihova notranja telesna temperatura se spreminja glede na temperaturo okolja. Torej je toplejše podnebje verjetno povečalo notranjo telesno temperaturo in stopnjo presnove Vasukija, zato je lahko tako zrasel,« pravijo strokovnjaki.
Na podlagi podatkov o velikosti in metabolizmu sedanjih kač ter trenutnih temperaturah so znanstveniki ugotovili, da je Vasuki živel v toplem, tropskem podnebju s povprečno letno temperaturo 28 stopinj Celzija. »Ne vemo natančno, s čim se je Vasuki hranil. V bližnjih kamninah smo našli fosile raž, teleostov, želv, krokodilov in celo primitivnih vrst kitov. Morda je Vasuki lovil nekatere od njih,« dodajajo.
Državljanska vojna je film Alexa Garlanda, ki prikazuje Združene države Amerike v fiktivni prihodnosti dežele, ki jo je razdelila vojna. Film je v kina prispel v letu ameriških volitev, zaradi česar so se že pred predvajanjem nad avtorja zgrnile kritike, da gre za neodgovorno dejanje. Čeprav sam meni, da ima premalo informacij in vpogledov v to, če gre za odgovorno ali neodgovorno dejanje, je film prišel ob pravem času. Vsaj glede na način, ki je bil izbran za predstavitev osnovne ideje. Državljanska vojna je uničujoče močan film.
Scenarist in režiser Alex Garland, ki ga lahko brez dvoma uvrstimo med najboljše vseh časov, predstavlja (za zdaj) zaključni film svoje režiserske kariere. Le spomnimo na preteklost britanskega avtorja. Po romanu Obala (The Beach), ki ga je režiral Danny Boyle, sta oba združila moči pri legendarni grozljivki 28 dni pozneje (28 Days Later). Sledili so si Sončna svetloba (Sunshine), Ne izpusti me (Never Let Me Go), Dredd in nato filmski četvorček, ki ga je režiral sam, saj ni želel, da bi se podrobnosti njegovega scenarija spremenila, ko bi jih uporabil drug režiser. To so Ex Machina, Izničenje (Annihilation), Moški (Men) in zdaj Državljanska vojna (Civil War), ki je zaključek štiriperesne deteljice.
Državljanska vojna skozi oči vojnih novinarjev
V času ameriške državljanske vojne med avtoritarno ameriško vlado in ločenimi sekcijami sledimo vojni fotografinji Lee Smith (Kirsten Dunst), ki reši mlado in nadobudno fotografinjo Jessie (Cailee Spaeny) pred samomorilskim bombardiranjem sredi Brooklyna. Mladenka se pridruži Lee, njenemu sodelavcu Joelu (Wagner Moura) in starejšemu Sammyju (Stephen McKinley Henderson) na poti v Washington, kjer želi opraviti intervju s predsednikom (Nick Offerman), še pred padcem prestolnice. Kot novinarji želijo dobiti »tisti prizor« in »tisto besedo«, ki bo v zgodovini pomenila več, kot vojna.
Prikaz državljanske vojne skozi oči vojnih novinarjev Foto: on a24
Ker pot iz New Yorka v Washington prenevarna, se z avtom odpravijo skozi Pittsburgh, skoraj štiri ure vožnje severozahodno od prestolnice in nato v Charlottesville južno od prestolnice, kjer so se združile Zahodne sile, ki jim poveljuje zveza Kalifornije in Teksasa. Na njihovi poti, ki je daleč od tistih iz filmov ceste, ki jih poznamo, ne izvemo veliko tega, kaj se je dejansko zgodilo v ZDA in kako je prišlo do vojne. Bistvene so posledice, ki so nastale. Izvemo še, da nad Washington pritisk vrši Floridska zveza, svoje območje pa je nastal tudi severozahod Amerike, ki je znan kot New Peoples Army.
S kratkimi, skoraj epizodičnimi postanki na poti, prejmemo nekaj distopične realnosti, ki je nastala kot posledica vojne. Prevlada kanadskih dolarjev nad ameriškimi, velikanski stadioni kot begunski tabori, neprestano streljanje in bliskanje eksplozij sredi noči, propagandna sporočila in še marsikaj drugega. Vse to pa se skorajda skrije pred trenutki, ki niso vezani na same vojaške spopade, temveč na skupine ljudi, ki so vzeli pravico v svoje roke. Vsak trenutek prinese nekaj pomena k filmu, ki se sicer pametno izogne primerjavi s trenutnim političnim stanjem onkraj luže, a vseeno pokaže dovolj posledic konflikta, da neke resnične predzgodbe ne potrebujemo, zavedamo pa se stanja kot takega.
Kirsten Dunst je izvrstna v filmu Državljanska vojna Foto: on a24
Kradljivci prizorov so navadni ljudje, oportunisti z izprijenimi cilji
S štirimi glavnimi liki preživimo dovolj časa, da nam je jasna njihova trenutna življenjska faza. Mladenka, ki naivno vstopa v življenje in se ne zaveda njegovih nevarnosti. Karpedijemovec, ki adrenalinsko gleda na celotno situacijo, četudi zelo nevarno. Karieristka (najverjetneje), ki ji je uspelo že vse, njena kariera pa se bliža zahodu. In na koncu ostareli modrec, ki se že zaveda svoje minljivosti. Kot gledalec smo seveda postavljeni v lik mladenke, ki takih dogodkov, tako kot mi, še ni doživela in jih vidi prvič.
Po večini so trenutki šoka predstavljeni z njenimi odzivi, a ne vedno, saj Alex Garland poskrbi za nekaj izredno napetih in na trenutke celo grotesknih prizorov, ki slonijo na šok-faktorju. Tu prednjači prizor s skupino oboroženih, ki ji ukazuje psihopatski možak v vojaški opremi. Upodobi ga Jesse Plemons, ki zabetonira dejstvo, da gre v zadnjih letih za enega najboljših igralcev in kradljivcev prizorov in celo filmov, sam prizor pa nekaj najbolj napetega v zadnjem času. In vprašanje: »Kakšen Američan?« na poved, da so ameriški novinarji, je obraten prikaz prizora z ostrostrelcem, kjer v prvi vrsti ne gre za politično nagnjenje, temveč zgolj golo dejstvo, da nekdo strelja na glavne like. In pri vsem tem je treba pohvaliti osrednjo igralsko zasedbo, brez katere film ne bi tako odmeval v očeh in srcu gledalca. Ne glede na vse pa se bo tudi tokrat film soočal s kritikami predhodnikov v režiserjevi karieri, ki pa bo pri nekaterih držala, pri drugih pač ne.
Jesse Plemons kot psihopatski vojak v filmu Državljanska vojna, prikaz ekstremistov, ki vojno uporabijo za doseganje lastnih sprevrženih idej Foto: on a24
Uporaba fotografij, glasbe in zvoka
Film je pravcata zvočna in vizualna poslastica, v kateri je moč iskati prikaz ameriške družbe skozi oči nostalgije na eni ter brutalno resničnostjo na drugi strani. Tu imam v mislih predvsem obe fotografinji, kjer se starejša poslužuje digitalnih fotografij, ki stojijo v krutem trenutku, in fotografije mlajše, ki za razvijanje črno-belih fotografij uporablja tekočino, samim trenutkom pa daje občutek večnosti in veličine. Tudi glasbene izbire, ki zavzemajo vse od De La Soul pa do Suicide, se zdijo kot sprožilec za ameriško nostalgijo nekih lepših in združenih časov.
Izbira Alexa Garlanda, da celoten koncept predstavi skozi oči vojnih novinarjev, je izredno premetena, a bi znala gledalce, ki si želijo le spopadov, pustila na cedilu. Morda je v prvi vrsti film opomin na pomen objektivnega in nepristranskega novinarstva, za katerega se včasih zdi, da bledi iz naše družbe. Prikaz dejstev, ki so resnična, in ne prirejanje dejstev za sporočanje določene resnice. In pri tem je Garland mojster, saj se zdi, da so vsi njegovi filmu dokumentarni prikaz določene situacije. Vsak film, ki ga je režiral, ponuja vsaj deloma odprt konec, ki v nas sproži trenutke za premislek o videnem in prenosu slednjega na trenutno dogajanje. Ne zanimajo ga vzroki in strani političnih ideologij, temveč posledice, ki vplivajo na civiliste in družbo samo.
Cailee Spaeny v filmu Državljanska vojna kot mlada in naivna fotografinja Foto: on a24
Državljanska vojna je Alex Garland z vsem bitjem
Državljanska vojna se predvsem na ameriških tleh spopada s kritikami na račun primernosti, pri čemur se zdi spregledano dejstvo, da bi bilo optimalno živeti v času, ko ta film ne bi postal kontroverzen. Vprašanje je na mestu, zakaj smo prišli tako daleč, da se futurističen film zdi tako resničen in tako blizu. Garland ne ponuja odgovorov na vzroke in rešitve, ampak se fokusira na osvetljevanje situacije, ki se zdi grozljivo blizu, temelji pa predvsem na tem, da je človek odličen napovedovalec trenutkov, ki jih ne zna preprečiti oziroma ne vidi smisla v tem, da bi jih. Državljanska vojna je film, ki posije močan reflektor na današnji svet. In več kot je osvetljenega, večji je obseg nam neznanega. Ljudje pa se neznanega bojimo.
Slovnična pravila se v našem jeziku nemalokrat ravnajo po izgovoru. To velja za predloge s, z, k in h, saj gre lažje z jezika »k oblaku«, »h kraterju«, »s sadjem«, »z marelicami« kot pa obratno. Podobno velja za končnici -ski in -ški, ki si jih bomo danes ogledali.
Slovenski pravopis 2001 glede končnic -ski in -ški navaja osnovno pravilo.
Priponsko obrazilo -ski dodajamo podstavam na zvočnike (r l v j m n) in nezvočnike b – p, d – t in f, če priponsko obrazilo -ski dodajamo podstavam na govorjene nezvočnike k g h, č ž š ali c s z, se ti spremenijo v š in obrazilni del ohrani le -ki.
Za začetek razložimo, kaj je podstava. To je tisti del besede, ki se načeloma ne spreminja. Za primer vzemimo besedo gora in jo sklanjajmo. Gora, gore, gori, goro, pri gori, z goro. Vidimo, da je podstava gore »gor«.
Sledimo pravopisnemu pravilu za podstavo na zvočnik r in dobimo pridevnik gorski.
Če pa vzamemo besedo Gorica, katere podstava je »Goric«, vidimo, da sledi drugemu delu pravila iz pravopisa, saj se končuje na c. Dobimo goriški.
Zapomnimo si še dve reči:
pridevniki na -ski in -ški pišejo z malo, razen ko gre za lastna imena.
Pridevniki na -ski in -ški, ki izhajajo iz večbesednih zvez, se pišejo skupaj.
Dobimo primere, kot so: novomeška situla, kranjskogorska smučišča, novogoriška zgodovina, krškopoljski prašič.
Ko imaš težave s tujimi imeni, jih izgovori naglas
Včasih nastane težava pri tujih imenih, ki se zapisujejo drugače kot izgovarjajo. Tu se ravnamo po posluhu in dodamo -ski ali -ški glede na to, kako besedo izgovorimo.
V Jezikovni svetovalnici je nekdo naštel primere Greenwich, Cambridge in Umag. Greenwich se izgovarja kot »grinič«, zato je greenwiški čas, Cambridge se izgovarja kot »kembridž« in dobimo cambriško univerzo, pri Umagu pravzaprav na koncu izgovorimo k in sledi, da je zaliv umaški.
Še nekaj posebnosti
V slovenskem sklanjanju ni podaljševanje osnove nič novega. Dogaja pa se tudi pri tvorjenju pridevnikov na -ski in -ški. Pravopis pravi: Pred obrazilo -ski vrinemo soglasnik j, kadar se podstava končuje na samoglasnik. Ko smo ravno pri tujih besedah, vzemimo za primer avstralsko mesto Sydney.
V Sydneyu zadnji ipsilon deluje kot i ne kot j. Beseda se končuje na samoglasnik, zato je pravilen zapis in izgovor sydneyjska opera.
Za podaljševanje besed pravopis navaja še eno pravilo: Kadar tvorimo pridevnik na -ski iz imena ženskega spola, pri katerem se v rodilniku dvojine in množine med nezvočnik in zvočnik vriva samoglasnik, se samoglasnik vriva tudi v pridevniku na -ski.
Dva primera slednjih sta Etna in Moskva. Imamo dve Etni in nimamo dveh Eten, imamo dve Moskvi in nimamo dveh Moskev. Tako dobimo etenski pepel in moskovski trg (pri nekaterih besedah namesto e-ja vrinemo o).
Večina primerov se ravna po prvem pravilu, a vedno obstajajo izjeme. Nekatere si je treba preprosto zapomniti, druge postanejo intuitivne z nekaj vaje in pisanja. Pri slednjem ti lahko pomaga digitalna lektorica Amebis Besana. Natančno ti bo pregledala besedilo, označila napake in predlagala popravke, z njo pa si lahko pomagaš tudi pri spreganju in sklanjanju. Program Amebis Besana si lahko naložiš na računalnik in je primeren za daljša besedila ter ima še več možnosti. Piši brezhibna besedila z Amebis Besano!
Tudi spomladi težko pričakovane otoplitve s sončnim vremenom pogosto prekinejo deževni dnevi. Kolesarjenje v dežju sicer ni najbolj prijetno, vsekakor pa ni nemogoče. Obstaja precej trikov, s katerimi je kolesarjenje v dežju bolj prijetno in udobno. In ne pozabi: »Ni slabega vremena, so le neprimerna oblačila!«.
Kakovosten anorak je vreden svojega denarja
Preveri, kakšen anorak uporabljaš pri kolesarjenju v dežju. Je to kakovosten, vodoodporen anorak, ki te povsem zaščiti? Ali le vetrovka, ki je po 10 minutah povsem premočena in sploh ne sega čez spodnji del hrbta? Anoraki so lahko precej dragi, a če te pogosto ujame dež, še kako vredni svojega denarja. Na spodnjem posnetku izveš več o vodoodpornih anorakih in nasvet, s katerim lahko obnoviš star anorak, ki je začel prepuščati vodo.
How To Re-Waterproof Your Cycling Rain Jacket
Vodoodporne galoše, da stopala ostanejo suha
Ta kos oblačila za dež je na srečo precej poceni. Za nekaj evrov lahko kupiš gumijaste galoše, ki jih namestiš čez čevlje in poskrbijo, da stopala celo v dežju ostanejo suha. Ker dež pogosto spremlja tudi rahla ohladitev, ti lahko zaradi mokrih čevljev prsti na nogah povsem »zmrznejo«, kar zares ni prijetno. Vodoodporne galoše te pred vodo zaščitijo. Poskrbi, da imaš resnično vodoodporne galoše (za ta namen so najboljše kar gumijaste), ne le zimskih galoš, ki te varujejo pred mrazom.
Blatniki za suho zadnjico
Med najbolj neprijetnimi posledicami dežja je pravzaprav škropljenje z gum kolesa. Ta pojav je prisoten tudi, ko že neha deževati, a so ceste še mokre. To je tudi razlog, da imaš povsem mokro zadnjico in spodnji del hrbta. Če še nikoli nisi preizkusil, te bodo blatniki navdušili. Ti niso namenjeni le starim mestnim kolesom, obstajajo različni blatniki za različna kolesa. Lahko se odločiš tudi za plastično zaščito, ki jo zelo enostavno in hitro namestiš pod kolesarski sedež in te precej dobro lahko zaščiti pred pršenjem z zadnjega kolesa.
Izberi primerno traso
Preden se odpraviš na kolo, preveri radarsko sliko in vremensko napoved. Bo v nekem predelu kmalu nehalo deževati? Se obeta več močnejših ploh? Kje so prijetnejše temperature? Na splošno pa se v deževnem vremenu izogibaj daljšim vzponom, saj tem vedno sledijo tudi spusti. Na spustih se boš hitro shladil (in se morda celo prehladil), poleg tega so zaradi mokrih cest lahko nevarni. Primernejše so ravninske trase, na katerih boš lahko ves čas poganjal pedala in ostal segret. Upoštevaš lahko tudi dejstvo, da imajo določene ceste ali doline senčno lego, in bodo zato hladnejše ter manj prijetne.
Zaščiti telefon
Mogoče ni odveč opozorilo, da poskrbi za telefon, če ga med kolesarjenjem nosiš v žepu. Predvsem če telefon ni vodoodporen, ga zavij v neprepustno plastično vrečko. Enako velja za morebiten denar in dokumente, ki jih nosiš s seboj.
Po kolesarjenju poskrbi za kolo
Ko moker prideš domov, verjetno razmišljaš le o toplem tušu in počitku. A splača se nekaj pozornosti nameniti tudi kolesu, da ne boš naslednjič razočaran zaradi umazanega kolesa in zarjavele verige. Če je kolo umazano, ga vsaj splakni ali še bolje, temeljito očisti. Potem ga posuši! Zaradi slabega vremena se namreč samo od sebe ne bo dovolj hitro posušilo, kar je slabo za stanje verige. Zato ga raje obriši s staro krpo, nato namasti verigo. Pomanjkanje časa naj ne bo izgovor za zanemarjeno kolo, vzemi si vsaj 5 minut časa in poskrbi, da kolesarjenje v dežju ne bo povzročilo škode na kolesu.
Sestanki so ključnega pomena pri mnogih podjetjih in združbah. Da se je marsikaj premaknilo v hibridno izvedbo, nam ni treba znova ponoviti, vsekakor pa lahko ponudimo optimalno rešitev za situacijo, ko je ekipa razpršena po krajih. Kako lahko z interaktivnimi zasloni svoje sestanke povzdignete na višji nivo?
Interaktivni zasloni za najboljše sestanke
Naj gre za interni sestanek znotraj poslovnih prostorov, sestanek ekip iz različnih lokacij ali srečanje poslovnih partnerjev, cilj vseh je, da se le to izpelje čim bolj učinkovito, hitro in brez večjih stroškov. Dejstvo je, da so tako interaktivni zasloni vse bolj priljubljena odločitev pri sestankih. Njihovi glavni aduti so izboljšanje angažiranosti, sodelovanja in produktivnosti sodelujočih. Poleg tega ponujajo še vrsto prednosti, vključno s:
povečano angažiranostjo prek neposredne interakcije z vsebino,
prilagodljivostjo pri predstavitvi različnih vrst medijev,
vizualnim učinkom zaslonov z visoko ločljivostjo,
možnost označevanja neposredno na zaslonu olajša sprotno razmišljanje in pisanje zapiskov,
orodja za oddaljeno sodelovanje omogočajo sodelovanje od koder koli,
spodbujajo dostopnost s funkcijami, kot sta povečava zaslona in glasovno upravljanje,
olajšajo zajemanje podatkov, kar omogoča zbiranje evidenc o prisotnosti in povratnih informacij udeležencev.
Zaradi teh – in mnogih drugih – funkcij so interaktivni zasloni dragocena prednost za sodobne sestanke, saj izboljšujejo dostopnost, spodbujajo sodelovanje in povečujejo učinkovitost razprav in predstavitev.
Velikost in kakovost zaslona, tehnologija na dotik, združljivost in integracija z drugimi sistemi, interaktivne funkcije, vzdržljivost, kakovost izdelave, varnostne funkcije in na koncu koncev še trojček cene, podporne službe in garancije. Vse te lastnosti morate upoštevati pri izbiri interaktivnega zaslona.
Da pa bo lahko izbira popolna in prava, se obrnite na podjetje Secop, ki ponuja širok nabor interaktivnih zaslonov. Ob tem pa na podlagi izkušenj in strokovnosti poskrbijo še za vse ostalo.
Zdi se, da vsak dan prejmemo novico o morebitnem izumrtju določene vrste. Zdaj so tu hobotnice, katerih morebitno izumrtje je prikazala nova študija. Če bodo temperature oceanov še naprej naraščale s predvideno hitrostjo, bi lahko hobotnice izgubile vid in se borile za preživetje zaradi toplotnega stresa.
Hobotnice niso tako prilagodljive, kot smo mislili
Medtem ko so prejšnje raziskave pokazale, da so hobotnice zelo prilagodljive, je nova raziskava pokazala, da lahko toplotni stres zaradi globalnega segrevanja povzroči poslabšanje vida in povečano smrtnost mater in njihovih nerojenih mladičev.
Raziskovalci pravijo, da bi imela izguba vida pomembne posledice za hobotnice, saj so za preživetje zelo odvisne od vida. Približno 70 % možganov hobotnice je namenjenih vidu in igra ključno vlogo pri komunikaciji ter odkrivanju plenilcev in plena.
Raziskovalci so hobotnice, ki se še niso izlegle, in njihove matere izpostavili trem različnim temperaturam: 19⁰C, 22⁰C in 25⁰C.
Ugotovljeno je bilo, da hobotnice, izpostavljene 25⁰C, kolikor naj bi oceani imeli leta 2100, proizvedejo znatno manj beljakovin, odgovornih za vid, kot tiste pri drugih temperaturah.
»Eden od njih je strukturni protein, ki ga v živalskih očesnih lečah najdemo v velikem številu za ohranjanje prosojnosti in optične čistosti leč, drugi pa je odgovoren za regeneracijo vidnih pigmentov v fotoreceptorjih oči,« je dejala dr. Qiaz Hua s Fakultete za biološke znanosti Univerze v Adelaidi in vodilna avtorica študije.
Študija je tudi pokazala, da so višje temperature povezane z večjo stopnjo neizleglih potomcev in povečano stopnjo prezgodnje smrti mater.
Tolikšen dvig temperature je za nekatere hobotnice preveč
Jajca se niso izlegla pri dveh od treh vrst hobotnic, ki so jih hranili pri 25°C. Raziskovalci pravijo, da je to deloma posledica smrti mater, medtem ko so bila jajčeca v zgodnjih fazah razvoja.
Manj kot polovica izvaljenih jajc za tretjo zalego je bila pri tej temperaturi. Znanstveniki so povedali, da je mati tega zaroda kazala vidne znake stresa, ki jih niso opazili pri materah, ki so bile izpostavljene nižjim temperaturam. Ugotovili so, da so izvaljeni mladiči, ki so preživeli, pokazali ogromno količino toplotnega stresa in verjetno ne bodo preživeli v odrasli dobi.
Hua je dejala, da to pomeni, da bi lahko globalno segrevanje hkrati vplivalo na več generacij.
Približuje se EURO 2024 in navdušenje se ne širi le med odraslimi, temveč tudi med najmlajšimi. Tudi srca otrok bijejo v ritmu nogometnih žog in pri malčkih se še dodatno krepi ljubezen do športa. Nogometno igrišče na domačem travniku, tekme s sosedi, glasno navijanje in zbirateljstvo sličic bodo v prihodnjih tednih okupirali naše najmlajše. Bodimo iskreni, verjetno se tudi večina očkov ne bo prav nič branila otrokovega novega najljubšega športa in se jim bo z veseljem pridružila pri zbiranju članov nogometnih reprezentanc.
Vse za nogometno zabavo
Začnimo z nogometno zabavo na domačem vrtu. Potrebujete le ekipo otrok iz soseske, dva gola, žogo, glasno piščalko in zabava se lahko prične. V katalogu Najbolj igriva izbira boste na enem mestu našli raznoliko izbiro nogometnih žog, ki so popolne tako za trening kot za prijateljske tekme na domačem dvorišču. Žoge so izdelane iz okolju prijaznih materialov in v skladno z varnostnimi standardi, saj so prilagojene tudi za najmlajše igralce, kar zagotavlja ure zabave.
Od manjših za najmlajše nogometne navdušence, do standardnih EURO 2024 nogometnih žog. Seveda pa ni igrišča brez gola! Ti so lahki in povsem enostavni za montažo, kar omogoča hitro postavitev pravega igrišča kjerkoli – od vašega vrta do mestnega parka. Goli so narejeni iz lahkih in trpežnih materialov, zato jih boste postavili hitro, ob nekaterih prejmete priročno torbo, s katero bo tudi prenašanje otročje lahko. Zabavno in noro preprosto pa je lahko tudi postavljanje gola z modeli pop up, ki se razprejo dobesedno sami, zato vam bo postavljanje in pospravljanje resnično vzelo le nekaj sekund.
Ali ste vedeli, da se je namizni nogomet razvil v pravo tekmovalno dejavnost z organiziranimi turnirji in celo svetovnimi prvenstvi? Mednarodna zveza za namizni nogomet (ITSF) je bila ustanovljena leta 2002 in od takrat redno organizira mednarodna tekmovanja. Ob deževnih dneh kanček tekmovalnega duga vnesete kar med štiri stene svojega doma. Namizni nogomet bo poskrbel za povsem novo zabavo in ogrevanje pred tekmami.
Nogomet je krepko presegel le igro na travniku. Zbiranje nogometnih sličic je prav tako del otroškega veselja, ki se mu bodo z veseljem pridružili tudi starši. Album za zbiranje sličic na straneh 32 in 33 krasi podoba slovenske reprezentance, ki si je svoje mesto v njem zagotovila že lanskega novembra, ko je v nabito polnih Stožicah premagala zasedbo Kazahstana. Zzbiranje kar 728 sličic odpira nove možnosti druženja. S prijatelji lahko organizirate zabavna srečanja, kjer si sličice izmenjujete in tako še hitreje zberete vse člane vaših najljubših reprezentanc.
Otroški raj v treh nadstropjih
Baby Center v ljubljanskem BTC-ju ni le trgovina, je svet, kjer vsaka družina najde nekaj zase. Od trendovskih znamk otroških oblačil in obutve do igrač za vse starosti – vse to na kar 2500 kvadratnih metrih, razporejenih v treh nadstropjih. Ne glede na to, ali iščete popolno darilo ali opremo za prve korake vašega malčka, boste tu našli vse.
Poleg pestre izbire so vam na voljo tudi prijazne svetovalke, ki vam pomagajo z nasveti in pomočjo pri izbiri. Nikar ne pozabite na sobotne Hura urice, kjer lahko vaši malčki uživajo pod budnim očesom naših strokovno usposobljenih varušk in kvalitetno zasnovanih vsebinah, vi pa lahko med tem brezskrbno opravite svoje nakupe.
V Baby Centru BTC si prizadevajo, da bi vaš obisk bil več kot le nakupovanje. Z rednimi dogodki za starše, otroškimi delavnicami in novim otroškim kotičkom nudijo prostor, kjer se lahko sprostite in uživate v času z družino.
Do 26. maja poteka izziv Polni zagona kolesarimo v službo. V tem času se lahko tudi sam pridružiš pobudi, prejmeš koristne nasvete o kolesarjenju, se povežeš z drugimi kolesarji in prejmeš celo nagrade. S sodelovanjem v izzivu postaneš del družbeno odgovornega gibanja za boljše okolje in zdravje ter prispevaš k ohranjanju okolja za prihajajoče generacije.
Zakaj kolesarjenje v službo?
Kolesarjenje je lahko odlična alternativa uporabi avtomobila kot prevoznega sredstva. Kot veš, avtomobili prispevajo k onesnaževanju okolja, povzročajo pa tudi hrup in prometne zastoje. Ti imajo lahko negativne učinke celo na tvoje zdravje, saj povečajo stres. Po drugi strani s kolesarjenjem v službo poskrbiš tudi za dnevno dozo gibanja in narediš nekaj za svoje zdravje. Hvaležna ti bo tudi denarnica, saj boš prihranil na stroških bencina. Kolesarjenje je zelo trajnostna oblika prevoza, s katero zmanjšaš svoj ogljični odtis in izboljšaš zdravje.
Izzivu se pridružiš z registracijo – tako ustvariš svoj uporabniški račun. V uporabniškem profilu te čaka »kolodar«, tvoj osebni kolesarski koledar. Vsakič, ko se v službo odpraviš s kolesom, lahko vožnjo označiš v »kolodarju«. Če vožnjo po prihodu domov pozabiš označiti, ne skrbi! »Kolodar« namreč omogoča označevanje voženj do sedem dni nazaj. Z vsako označeno vožnjo sodeluješ tudi v tedenskem in glavnem žrebu za nagrade.
Poleg žrebanj dodatne oblike motivacije
Ker je z novo navado najtežje začeti, je izziv namenjen ravno motiviranju posameznikov. Zato boš z vpisovanjem kolesarskih voženj hitro opazil, da lahko pridobiš tudi različne značke: Petka, za prevoženih 5 km v enem dnevu, Maxi vplivnež, če k izzivu povabiš vsaj 5 prijateljev, KoleCAR 50, če v izzivu prekolesariš 50 km itd. Ustvariš lahko tudi svojo ekipo, v katero dodaš še največ 5 prijateljev. Vsaka ekipa ima lastne števce, ki omogočajo sledenje vašemu napredku.
Vse vse manj rokodelcev se ukvarja s stoletja staro obrtjo. V gozdu iščejo nekaj centimetrov široke gobe, ki rastejo na drevesih. Gobo olupijo z debla in jo s srpom po dolžini obrijejo na tanke trakove. Ti trakovi so nato potolčeni in raztegnjeni, da nastanejo široki, klobučevinasti listi, imenovani amadou, ki jih je mogoče oblikovati v klobuke, torbe, nakit in okraske.
Začetki in razvoj izdelkov iz gliv
Ti izdelki so lepi in okolju prijazni, čeprav jih je težko ustvarjati. Že leta 1903 so obrtniki na območju današnje zvezne države Aljaske izdelovali vrečke iz robustnega materiala, podobnega podlogi. Študija iz leta 2021 kaže, da je te podloge proizvedla gliva agarikon, ki izvira iz starih gozdov na severozahodu Tihega oceana. Pri obrtniškem procesu pa je vseeno šlo za iskanje materialov, ne za njihovo gojenje za množično proizvodnjo.
Danes biotehnološko podjetje MycoWorks v Južni Karolini uvaja bolj namenski in razširljiv pristop. Pod medlo rdečo svetlobo, ki spominja na temnico, so v visokih stebrih razporejeni kupi kovinskih pladnjev, ki so natančno pregledani in nadzorovani.
Vsak pladenj inkubira micelij, mrežo finih filamentov, ki so za glive približno podobni koreninskemu sistemu rastline. Micelij je strukturni čudež – hkrati mehak, gost in močan – zaradi česar je odlična možna zamenjava za usnje. Nagovarjanje micelija, da raste na predvidljive načine, je lahko zapletena naloga, vendar je nedavni napredek v biotehnologiji odprl industrijo za mikrotekstil.
Okoljsko trajnostna in učinkovita rešitev
Zdi se, da so prva prizadevanja bolj etična, okoljsko trajnostna in učinkovita od več milijard dolarjev vredne industrije živalskega usnja. MycoWork je le eden v valu inovatorjev, ki vsi stavijo, da lahko boljše razumevanje micelija na novo definira meje mode in oblikovanja.
Soustanovitelj MycoWorksa Phil Ross že več kot 30 let eksperimentira z rodom gliv imenovanih Ganoderma. Kot umetnik se je naučil, kako manipulirati z glivami v različne oblike. Material, ki ga zdaj proizvaja MycoWorks, se imenuje Reishi, kar je izposojena japonska beseda za Ganodermo.
Nizkoenergijski postopek se začne s kmetijskimi odpadki, kot so žagovina in otrobi, ki se segrejejo, da se odstrani kakršno koli obstoječe življenje mikrobov, ki bi lahko bili konkurenca glivicam. Ko je substrat steriliziran, gre v globoke posode različnih velikosti. Nato se skupini pridruži Ganoderma, ki prebavlja in raste skozi biomaso. V nekaterih primerih lahko na pladenj dodamo blago kot ogrodje, na katerem se micelij splete in tako ustvari kompozitni material. List micelija se sčasoma odlušči z bloka žagovine in rast se ustavi. Od tam ga je mogoče “strojiti”, da dobimo material, ki ga zlahka zamenjamo za tradicionalno usnje, preden ga izdelamo v, recimo, torbico ali klobuk.
Nekatere lastnosti Reishija – materiala, ki nastane, so žameten pridih, odboj ter sposobnost vpijanja olj in toplote.
Medtem ko je micelij mogoče gojiti v mehaniziranih skladiščih, nizozemsko podjetje Neffa uporablja tehniko tekoče kulture za ustvarjanje torb, kratkih majic in celo senčnikov. Neffa uporablja bioreaktorske posode – v bistvu fermentacijski sistem, podoben pivovarskemu – za pripravo micelijske gošče, ki jo precedimo iz tekočine in nato vlijemo v kalup, da se posuši v poljubni želeni obliki.
Obe podjetji razmišljata tudi o svojem ekološkem odtisu in celotnem življenjskem ciklu svojih izdelkov. Reishi podjetja MycoWorks je na primer popolnoma biološko razgradljiv – kar omogoča prihodnost, v kateri bi odlaganje starega para čevljev lahko pomenilo preprosto kompostiranje.
Potencial za prihodnost
Medtem ko večja podjetja upajo, da bodo uporabila glive za ustvarjanje povsem novih okolju prijaznih materialov v velikem obsegu, neodvisni oblikovalci raziskujejo njihov potencial za spreminjanje ali razgradnjo obstoječih kupov zavrženih tkanin na planetu.
Mnogi oblikovalci so še vedno dovolj presenečeni nad vedenjem gliv, da govorijo, kot da sodelujejo z živahno, tujo inteligenco. Eden izmed njih pravi: “Pojma nimamo, kakšna čarovnija se skriva tik pred nami.” Cilj je še naprej odkrivati.
